Star sem nekaj čez 40 let. Vedno sem bila v korak s časom, se učila novih računalniških programov, imela po dva telefona – službenega in privatnega, skratka bila sem na tekočem. Koso prišli na trg pametni telefoni pa sem zablokirala. Za živo glavo ga nočem imet. Saj ne,. da ne bi znala z njim rokovat, enostavno se mi upira in ga nočem imet. Še vedno imam takega, ki je samo za telefonirat in za sms-je pošiljat, najcenejšega ta hip na trgu. Pač vztrajam pri svoji odločitvi. A to še ni vse.
Letos sem izgubila že tri telefone. Vsi domači se čudijo temu, kar se dogaja, jaz pa jim pravim,. da telefon ni več zame. Ja, gre mi že resno na živce, saj se z njim počutim ujeto. Kamorkoli grem, pa čeravno samo na vrt, ga moram vzeti s seboj. No, in sedaj po tretji izgubi sem se odločila, da bo moj mobitel postal “stacionarc”. Od ponedeljka dalje ga ne ne nosim več s seboj, pač pa ga imam na polici pri vhodnih vratih. Tako kot si bili nekoč stacionarni telefoni. Ko pridem iz službe pogledam nanj – ali pa tudi ne,. včeraj sem čisto pozabila. Če je kakšna znana številka pokličem nazaj, če ni, ne pokličem. In dejansko je ogromna razlika. Nič več nisem obremenjena s tem kje ga ima,m je poln ali ne, me bo kdo poklical ali ne oz. ali moram jaz koga poklicat. Počutim se totalno svobodno. Šef je sicer zastrigel z ušesi, a sem mu povedala, da sem v službi 8 ur na dan in da mi lahko vse zadeve pove sproti, če pa bo kaj naknadno, pa mi bo pač poslal sms ali me poklical uro potem, ko bom šla domov (pa itak nimam take službe, kjer bi morala imet telefon).

Zanima me, če je tu še kdo, ki se je prostovoljno odpovedal prilagajanju novi tehnologiji in zanalašč, zavestno fura “star” način življenja. Jaz sem namreč do sedaj spoznala samo enega človeka, ki nima mobitela, ima pa doma stacionarni telefon. Na razgovoru za službo je brez problema to povedal in moja reakcija na to je bila “uau, stari, da best”. Seveda sem si to mislila sama pri sebi, ampak ja, fasciniralo me je.

Očitno nimaš otrok.

imam otroka, dva odrasla otroka. in moža. in svojo primarno družino. in prijatelje. vse imam, nisem samotarka brez socialne mreže. misliš, da si tega ne bi smela privoščiti? da je mora odločitev napačna? v moji mladosti smo hodili na pošto telefonirat. 🙂

Tukaj pišeš iz pametnega telefona 🙂

a se hecaš? iz računalnika pišem. in resno me zanima če je še kdo, ki ima tak pristop do tega li ni tukaj nikogar takega.

Jaz sem tudi taka. Že od nekdaj mi je šel mobi na živce in bi se z veseljem udeležila tekmovanja v mobiju. Pametnega fona nočem imeti. Imam tudi starega, za klicanje in smse, ki pa tudi ponavadi kje obleži in se sprazni. V bistvu ga imam da jaz pokličem ko kaj rabim, stalna dosegljivost pa pri meni odpade, mi je kot povodec.

*v metanju mobija

Jaz sem imela kar nekaj casa staromoden telefon, pa sem mlajsa od tebe. Zdaj imam pametnega, a se moja uporaba le tega nic ne razlikuje, razen da ga marsikdaj uporabim se namesto racunalnika. Vsekakor ga pa tudi jaz veckrat pustim doma, na sprehod ne grem nikoli z njim, v trgovino tudi ne. To ce imas neko ucinkovito in pametno napravo, se ne pomeni, da si odvisen od nje ali da brez nje ne mores preziveti. Pa telefon imam ze od nekdaj skoraj vedno potiho, tako da klice vracam z zamudo, ko imam pac cas, enako za smse.

precej podobno. sicer imam pametnega, ampak le zato, ker mi ga je hči podarila za novo leto.):, ker je rekla, da sem staromodna.
tudi če sem, mi je vseeno, telefon rabim za telefonirat in smsat, vse ostalo lahko delam na kompu. ok, kaka fotka kdaj je tudi ok. In da bi bila ne samo 24, ampak 48 ur na dan ne vem komu na razpolago??? forget it!:):)

Ne laži. Laž ima kratke noge na pametnemu telefonu.

Ne vem, zakaj imam občutek, da si šla iz ene skrajnosti v drugo. Mi, ki telefon uporabljamo po pameti, ne rabimo it v skrajnosti. Jaz uporabljam telefon za nujna sporočila in srfanje. Glede na to, da si zdajle na računalniki, te srfarski aspekt telefona očitno ne moti, ampak to, da si bila non-stop na “dohvat ruke”. Ker nisi znala potegnit meje, si jo potegnila do konca. Večina res nima te potrebe.

Ne vem, zakaj imam občutek, da si šla iz ene skrajnosti v drugo. Mi, ki telefon uporabljamo po pameti, ne rabimo it v skrajnosti. Jaz uporabljam telefon za nujna sporočila in srfanje. Glede na to, da si zdajle na računalniki, te srfarski aspekt telefona očitno ne moti, ampak to, da si bila non-stop na “dohvat ruke”. Ker nisi znala potegnit meje, si jo potegnila do konca. Večina res nima te potrebe.
[/quote]

Ja ona pač nima potrebe srfat na fonu, kot tudi jaz ne.

Ne vem, zakaj imam občutek, da si šla iz ene skrajnosti v drugo. Mi, ki telefon uporabljamo po pameti, ne rabimo it v skrajnosti. Jaz uporabljam telefon za nujna sporočila in srfanje. Glede na to, da si zdajle na računalniki, te srfarski aspekt telefona očitno ne moti, ampak to, da si bila non-stop na “dohvat ruke”. Ker nisi znala potegnit meje, si jo potegnila do konca. Večina res nima te potrebe.
[/quote]

mislim, da je ogromna razlika med tem, da si 24/7 na dosegu telefona ali pa da si daš vsake toliko časa malo duška in sedeš za računalnik ter si pogledaš nekaj stvari. zdajle, recimo, ravno gledam ponedeljkov tednik v arhivu.

sama uporabljam mobitel odkar so prišli ven. tistih ceglov sicer nisem imela, poznejše aparate pa že. je bilo samoumevno da ga imaš. tako kot je danes samoumevno, da imaš pametni telefon. ampak na tem telefonu mene najbolj moti ogromno enih aplikacij, pa zahtevkov za vpis, pa sinhronizacija z računi, pa možnost bančnega plačevanja, pa skeniranje položnic in pika kartic, itd. pač zdi se mi, da je odločno preveč stvari za en tak mali aparat kot je telefon. ker je ogromna razlika ali jaz izgubim svoj telefon, ki ima samo številke in smsje ali pa ga izgubi moj mož, ki ima na njem praktično vse.
moji hčeri morata po pravilu vedno tik pred iztekom naročniškega razmerja kupit nov telefon, ker se stari pokvari, pa čeprav je star šele 2 leti., tako dasta za telefone ogromno denarja, ki se mi zdi vržen stran. po drugi strani morata telefone vedno polnit, to je skoraj kot bi imeli stacionarca, ker so baterije tako slabe. to je sploh en velik minus. se pa pričakuje od vseh, da imamo mobije in da smo stalno dosegljivi, mar ne. če ga nimaš, si čudak. če se pa zavestno odločiš, da se tega ne greš, si pa kaj? izgleda kot bi prekršila kak zakon. 🙂

aja, za povrh imam pa še telefon na predplačniški sistem,. tako da ga polnim samo v sake tri mesece za 5 eur. tudi zaradi tega se mi zdi noro nosit telefon s seboj, ker jaz praktično ne morem klicarit in se pogovarjat v nedogled, ker nimam denarja za to. 🙂

evo se ena staromodna 40+…imam se navaden mobi iz leta 2009 hahaha….namenoma, oziroma pase mi biti nedostopna, pa tudi se mi zdijo smart phoni cist predragi 🙁 ce ga ne potrebujes za delo, potem je bolje biti brez pomojem. mir je vec vreden kot pa kaksni whatś appi ipd….

mislim, da je ogromna razlika med tem, da si 24/7 na dosegu telefona ali pa da si daš vsake toliko časa malo duška in sedeš za računalnik ter si pogledaš nekaj stvari. zdajle, recimo, ravno gledam ponedeljkov tednik v arhivu.

sama uporabljam mobitel odkar so prišli ven. tistih ceglov sicer nisem imela, poznejše aparate pa že. je bilo samoumevno da ga imaš. tako kot je danes samoumevno, da imaš pametni telefon. ampak na tem telefonu mene najbolj moti ogromno enih aplikacij, pa zahtevkov za vpis, pa sinhronizacija z računi, pa možnost bančnega plačevanja, pa skeniranje položnic in pika kartic, itd. pač zdi se mi, da je odločno preveč stvari za en tak mali aparat kot je telefon. ker je ogromna razlika ali jaz izgubim svoj telefon, ki ima samo številke in smsje ali pa ga izgubi moj mož, ki ima na njem praktično vse.
moji hčeri morata po pravilu vedno tik pred iztekom naročniškega razmerja kupit nov telefon, ker se stari pokvari, pa čeprav je star šele 2 leti., tako dasta za telefone ogromno denarja, ki se mi zdi vržen stran. po drugi strani morata telefone vedno polnit, to je skoraj kot bi imeli stacionarca, ker so baterije tako slabe. to je sploh en velik minus. se pa pričakuje od vseh, da imamo mobije in da smo stalno dosegljivi, mar ne. če ga nimaš, si čudak. če se pa zavestno odločiš, da se tega ne greš, si pa kaj? izgleda kot bi prekršila kak zakon. 🙂

aja, za povrh imam pa še telefon na predplačniški sistem,. tako da ga polnim samo v sake tri mesece za 5 eur. tudi zaradi tega se mi zdi noro nosit telefon s seboj, ker jaz praktično ne morem klicarit in se pogovarjat v nedogled, ker nimam denarja za to. 🙂
[/quote]

No pri meni ni toliko problem denar ampak pač averzija viset na telefonu, tega tudi na stacionarcu nisem počela, pa biti stalno na razpolago mi tudi ni. Pa ta obsedenost s telefoni mi je smešna in bedna, stavim da jih ima večina iz čistega preseravanja, pa še gugl špijunira.

Jaz ga tudi nimam, pa bi lahko kupila najdražjega, ampak ne hvala! Imam stacionarca, ki mi je dovolj, imam sicer tudi mobi, ki pa je vedno izklopljen in v predalu. Imam rada svobodo in mir. Če smo toliko let preživeli brez, bom tudi zdaj. Ga ne rabim.

prav vesela sem vseh teh odgovorov, saj mi dajejo vedeti, da nisem edina, ki hoče živeti brez te ga.
pred časom smo šli z nekim društvom na izlet. na pol poti smo se ustavili v nekem gostišču na kosilu. za mizo nas je sedelo osem, jaz sem bila najmlajša, najstarejši je imel preko 70 .let, ostali od 50-65. razen treh – mene, najstarejšega člana in vodiča, so vsi ostali takoj potem, ko smo posedli, vzeli iz torb telefone in srfali. tudi med naročanjem jih niso odložili, šele ko so dobili jed na mizo so preusmerili pozornost. na poti domov smo v kombiju že lahko poslušali kaj so dali na svoje fb profile, kdo je lajkal, kje je kdo od drugih članov tisti dan bil, kakšno je bilo vreme doma, itd. jaz sem bila, milo rečeno, zgrožena. namesto lepega izleta, pohoda, druženja, sem imela občutek kot da sem v družni nekih polvirtualcev. pa so bili to starejši, ne mularija, zato je bilo vse skupaj še toliko bolj noro. ampak na koncu smo pa mi trije izpadli kot čudaki in neandertalci, ker nas ni zanimalo nič drugega kot to, kako se imamo mi. 🙂

ko smo šli enkrat prej v visokogorje, je moral vodič posebej in večkrat poudarjati, da “zdaj pa telefone pospravite, selfijev ne delajte, ker se morate držat za zajle in kline”. bi si človek mislil, da so starejši pametnejši.

Tudi jaz imam star telefon. Še iz leta 2007 🙂
Zato, ker ga uporabljam samo za telefonirat in ker ga je treba samo 1x na teden polniti.

mislim, da je ogromna razlika med tem, da si 24/7 na dosegu telefona ali pa da si daš vsake toliko časa malo duška in sedeš za računalnik ter si pogledaš nekaj stvari. zdajle, recimo, ravno gledam ponedeljkov tednik v arhivu.

sama uporabljam mobitel odkar so prišli ven. tistih ceglov sicer nisem imela, poznejše aparate pa že. je bilo samoumevno da ga imaš. tako kot je danes samoumevno, da imaš pametni telefon. ampak na tem telefonu mene najbolj moti ogromno enih aplikacij, pa zahtevkov za vpis, pa sinhronizacija z računi, pa možnost bančnega plačevanja, pa skeniranje položnic in pika kartic, itd. pač zdi se mi, da je odločno preveč stvari za en tak mali aparat kot je telefon. ker je ogromna razlika ali jaz izgubim svoj telefon, ki ima samo številke in smsje ali pa ga izgubi moj mož, ki ima na njem praktično vse.
moji hčeri morata po pravilu vedno tik pred iztekom naročniškega razmerja kupit nov telefon, ker se stari pokvari, pa čeprav je star šele 2 leti., tako dasta za telefone ogromno denarja, ki se mi zdi vržen stran. po drugi strani morata telefone vedno polnit, to je skoraj kot bi imeli stacionarca, ker so baterije tako slabe. to je sploh en velik minus. se pa pričakuje od vseh, da imamo mobije in da smo stalno dosegljivi, mar ne. če ga nimaš, si čudak. če se pa zavestno odločiš, da se tega ne greš, si pa kaj? izgleda kot bi prekršila kak zakon. 🙂

aja, za povrh imam pa še telefon na predplačniški sistem,. tako da ga polnim samo v sake tri mesece za 5 eur. tudi zaradi tega se mi zdi noro nosit telefon s seboj, ker jaz praktično ne morem klicarit in se pogovarjat v nedogled, ker nimam denarja za to. 🙂
[/quote]

Kar je tebi problem pri pametnih telefoni, je meni njegovo bistvo. Sinhronizacija sistemov – dobim službeni mail, ni važno, kje sem, ga bom dobila, izgubim bančno kartico, grem na mobilno banko, pogledam, ali je bila zlorabljena, ni važno sem, banka gre z mano, skeniranje položnic – vrhunska zadeva, prihrani ohoho časa … Mož izgubi telefon. V čem je problem? Vse je sindronizirano, se z njim seli na nov telefon. Če ti je vse to odveč, te nihče ne sili, ampak potem je malo hecno, da pišeš, da greš v korak s časom, obenem pa te to moti. Potem očitno nočeš iti.
Hčerki naj si kupita boljše telefone, pa bodo zdržali dlje kot dve leti.
Ne vem pa, kakšne zahtevke za vpis misliš, tega pa ne poznam, jaz se na telefonu ne vpisujem nikamor. Občasno mu naklonim prstni odtis. 🙂
Ma ne vem, ena kolegica je res leva za tehnologijo in ima še navaden telefon. Potem pa ji hočeš poslat fotografijo in moraš delat obvode prek otrok, moža.
In včasih nekoga res nujno rabiš. Jaz si življenja brez mobitela res ne predstavljam. Da te vsaj v doglednem času pokliče nazaj, ne rabi biti vedno dosegljiv. Kaj, če se ti kaj naredi nekje? Rešena boš samo po zaslugi človeka z mobitelom.

Še en tak. Še tastarga bi se losal, pa ga rabim za dežurstva. Mi pa razpada, zdaj pa ne vem, al bom zamenjal še za nekaj butastega, če ga ne bom dobil, bom pa samo selotejp zamenjal.

Kar je tebi problem pri pametnih telefoni, je meni njegovo bistvo. Sinhronizacija sistemov – dobim službeni mail, ni važno, kje sem, ga bom dobila, izgubim bančno kartico, grem na mobilno banko, pogledam, ali je bila zlorabljena, ni važno sem, banka gre z mano, skeniranje položnic – vrhunska zadeva, prihrani ohoho časa … Mož izgubi telefon. V čem je problem? Vse je sindronizirano, se z njim seli na nov telefon. Če ti je vse to odveč, te nihče ne sili, ampak potem je malo hecno, da pišeš, da greš v korak s časom, obenem pa te to moti. Potem očitno nočeš iti.
Hčerki naj si kupita boljše telefone, pa bodo zdržali dlje kot dve leti.
Ne vem pa, kakšne zahtevke za vpis misliš, tega pa ne poznam, jaz se na telefonu ne vpisujem nikamor. Občasno mu naklonim prstni odtis. 🙂
Ma ne vem, ena kolegica je res leva za tehnologijo in ima še navaden telefon. Potem pa ji hočeš poslat fotografijo in moraš delat obvode prek otrok, moža.
In včasih nekoga res nujno rabiš. Jaz si življenja brez mobitela res ne predstavljam. Da te vsaj v doglednem času pokliče nazaj, ne rabi biti vedno dosegljiv. Kaj, če se ti kaj naredi nekje? Rešena boš samo po zaslugi človeka z mobitelom.
[/quote]

te razumem. vem, da je to nekaterim ljudem top zadeva, tudi moj mož je čisto v njem. tako zelo je v njem, da gre povsod z njim, še na wc, kar je res odpuljeno do konca.
z zahtevki za vpis sem mislila razen aplikacije, ki zahtevajo vpis, z mailom, fbjem, kakorkoli pač, in potem vzamejo vse podatke s tvojega računa – prijatelje, telefonske številke, itd.
v meni ta zadeva vzbuja srh in niti slučajno ne verjamem, da je od nje toliko koristi kot je škode, ker pač lahko od blizu opazujem tri lastnike teh telefonov. pa moji hčeri nimata slabih telefonov. niti slučajno ne. če plačata zanj vsak mesec po 30 eur in to dve leti, je to zame ogromno denarja. moj telefon je bil pa 14 eur s sim kartico in s 5 euri dobroimetja. ravnokar v m tehniki. 🙂

napisala sem, da sem šla vedno v korak s časom, zdaj oz. v tem primeru na tem mestu pa nočem naprej, jaz sem sama zavestno rekla, da grem do tu, naprej pa ne grem. tudi glede avta sem šla nazaj in kupila 20 let starega hyundaja. če se kaj pokvari vsak mehanik ve popravit. če se pa na moževem kaj pokvari, ga mora pa na računalnik priklopit. 🙂 me pa zanima koliko je takih ljudi, ker pač dvomim, da sem edina.

te razumem. vem, da je to nekaterim ljudem top zadeva, tudi moj mož je čisto v njem. tako zelo je v njem, da gre povsod z njim, še na wc, kar je res odpuljeno do konca.
z zahtevki za vpis sem mislila razen aplikacije, ki zahtevajo vpis, z mailom, fbjem, kakorkoli pač, in potem vzamejo vse podatke s tvojega računa – prijatelje, telefonske številke, itd.
v meni ta zadeva vzbuja srh in niti slučajno ne verjamem, da je od nje toliko koristi kot je škode, ker pač lahko od blizu opazujem tri lastnike teh telefonov. pa moji hčeri nimata slabih telefonov. niti slučajno ne. če plačata zanj vsak mesec po 30 eur in to dve leti, je to zame ogromno denarja. moj telefon je bil pa 14 eur s sim kartico in s 5 euri dobroimetja. ravnokar v m tehniki. 🙂

napisala sem, da sem šla vedno v korak s časom, zdaj oz. v tem primeru na tem mestu pa nočem naprej, jaz sem sama zavestno rekla, da grem do tu, naprej pa ne grem. tudi glede avta sem šla nazaj in kupila 20 let starega hyundaja. če se kaj pokvari vsak mehanik ve popravit. če se pa na moževem kaj pokvari, ga mora pa na računalnik priklopit. 🙂 me pa zanima koliko je takih ljudi, ker pač dvomim, da sem edina.
[/quote]

Smo, ni nas pa veliko. Jaz imam teh jajc že na šihtu vrh glave.

Jaz pa čisto odobravam, da nimajo telefonov oz. jih imajo samo za nujne primere. Resno. To je pravica vsakega posameznika. Samo – pozor – treba je vedeti kje je meja.
Namreč družinska prijateljica se je nedolgo (pred nekaj meseci) hvalila kako pa ona ima telefon samo da pokliče ko kaj rabi in da to pa ne, da bi bila ona na razpolago in celo povedala v smislu, kako smo mi neumni ki nosimo telefone s seboj.
No, potem se je pa zgodilo pred tedni, da je mene klicala naenkrat petkrat zaporedoma, moža pa še ene petkrat več. Nisva se javila, zato ker sva vedela, da se je nekaj zgodilo. No in potem je napisala ves obupan sms, da je ostala brez goriva (blizu nas) in ker živimo dokaj na drugem koncu Slovenije, smo bili edini ki bi lahko pomagali. In napiše – joj, nujno se prosim oglasi. Nujnoooo. Ostala sem brez bencina, plovec se je pred dnevi pokvaril in zdaj sem tu za cesto in če bi mi lahko šel s kantico po bencin…… daj prosim se oglasita. Čakam.
Tako sva se smejala. Groza. Ampak sva bila pa zelo striktna. Oba sva ji napisala sporočilo. “Čez dan neradi vidimo da motijo na telefon tisti, ki za nas niso dosegljivi”. Vrnem klic zvečer. Lp.
Še danes se smejeva. In tudi če bi se kaj zgodilo ne bi se oglasila. Sigurno. Ker nas je tako posmehovalno dajala v nič, kao kako bluzimo s temi telefoni.
No ja, izobražena ni, saj če bi imela kakšno spodobno službo seveda bi bil telefon obvezen. Za gospodinje oz. take ki pa delajo na kakšnih ribnikih je pa tudi navaden dober.

Imam telefon na tipke že kakšnih 10 let, prej sem pa imela tistega za vrtet. Gospod župnik je pa tako skromen, da si še telefona s tipkami ne more privoščiti, njegov sploh tipk nima, ima pa zadaj obgriženo jabolko narisano, to pa simbolizira greh Eve, ki je Adama prepričala, da se zoperstavita Božji volji.

Če skrajšam, sta z možem riti.