Bi se morala družiti z bivšimi sodelavkami?
Pred nekaj leti sem zamenjala službo. V prejšnji službi sem imela težave s kolektivom, predvsem z vodjo, ki je imela pasivno-agresiven odnos do mene. Z ekipo smo se na površinski ravni sicer dobro razumeli, tudi hodili na kavice med pavzo, ampak me je vedno motilo to, da se med seboj ogromno opravljajo, da grdo komentirajo, ko nekoga ni zraven… Skratka, meni to okolje res ni pasalo in ga res ne pogrešam. Dogaja pa se, da me bivša vodja in druge sodelavke še vedno vabijo na kavice in pive, jaz pa vedno odklonim z izgovorom, da nimam časa, v resnici pa se želim le izogniti temu, da bi me potem vlekle po zobeh v službi… ker take pač so. Bi se morala vseeno kaj podružiti, kao zavoljo starih “dobrih” časov oz. iz vljudnosti? Kako bi vi ravnali?
Jaz ne bi hodila z njimi na pijačo.
Sicer nismo bili tako beden kolektiv kot pri vas, vseeno pa ni bilo nekega pravega spoštovanja. Pa se kdaj srečam z bivšimi šefico oz. sodelavko pa povabijo pa ne grem. Jih ne pogrešam.
Tu, kjer sem sedaj, imamo pa obupne medsebojne odnose, ko dobim drugo službo, se ne bom več družila s sodelavkami. No ja, jaz se že sedaj ognem nepotrebnemu druženju.
Razen ena kolegica, s to pa, če se bova slučajno srečali, bova tudi kako rekli :).
Ja, seveda sem, zato tudi odklonim :D. Napačno sem zastavila temo, nisem mislila, ali je družbeno sprejemljivo, da se ne družim, v bistvu sem bolj želela izvedet mnenje nekoga drugega… ker npr. ena kolegica pravi, da ona se druži, ker so toliko časa presedeli skupaj itd., pa čeprav se niso bogve kako razumeli… Meni pač ni do tega, niti malo. A se kdo druži samo zato, ker se mu zdi prav, da se?
Samo ti ga pa res biksaš.
Sprašuješ se, če se vseeno družit z ljudmi, ki so ti zoprni, čeprav ti ni do tega?
Imaš kak pameten razlog zakaj bi se družila z njimi?
Kaj bi imela od tega, da jim lezeš v rit? Ali pa mogoče one tebi v rit lezejo?
V bistvu mi je čudno, da si se v službi z njimi družila na neobveznih stvareh. Pri nas imamo katastrofalne odnose, polena pod noge, opravljanje, vse mogoče. In posledično se ne družim z njimi, samo toliko kolikor je nujno. Po službi pa ne. Med malico tudi ne.
To pa ja :). PO možnosti, da tako po ovinkih omeni kako imajo fajn v novi službi, odnose, plačo… ne preveč direkt, da ne bo izpadlo kot hvaljenje. Pa naj se potem žrejo od fovšije :).
[/quote]
Ja, to, recimo kako si lahko zdaj več privoščite kot družina ali s fantom, pa da si prej doma, da nisi več toliko pod stresom, da si nameravaš kupit nov avto… Pa kake take stvari, za katere veš, da jih bo žrlo. 🙂
Me veseli, da padajo taka mnenja … Saj se z vsem strinjam (sploh o tem z drevesi in kisikom – redno prakticiram). Nekaj časa sem še na FB limala kake fotke z dopusta, ampak sem kmalu nehala, ker me je v bistvu prav nehalo brigat, kaj si mislijo in ali so fouš ali niso …
Ena zgoraj piše, zakaj sem se sploh družila v službi: jah, tak kolektiv je bil, vsi skupaj v eni veliki pisarni, morali smo ogromno komunicirati med seboj, si izmenjevati informacije, si dajati navodila … Skratka, ni bilo možno, da ne bi imeli stikov oz. da bi jih imeli edino s svojim šefom. Zato je bilo nekako naravno, da se pač gre na kavo, sploh kadilci. Je pa res, da sem večinoma kosila sama za mizo, ko so drugi odhajali v menzo, to pa.
Nisem se pa družila z njimi izven službe, ampak je bilo tako, da sem ob kakem domenjenem snidenju ala “gremo na burger” potem še dva meseca poslušala, da me ni bilo. Ne vem, zakaj sploh ljudje rinejo v nekoga in zakaj se je v teh kolektivih tako obvezno družit po službi, oz. zakaj vsi pričakujejo “da pa ja boš prišel, haloooo”. Je pa res, da nikoli nisem želela konfliktov, zato sem nekako se le presmejčkala skozi te stvari, nisem imela jajc, da bi komu v fris rekla, da mi ni do druženja, ker so mi zoprni. Morda bi jih pa zdaj imela, morda sem bila premlada :).
Na krsj pameti mi ne pride. Vabijo te pa tato, da boš pol lahko njihova kost za glodanje. Tisti ki teb o drugih slabi govori, bo tudi drugim o tebi.
Iz bivše službe sem ostala v stikih le z eno osebo z drugega oddelka, ki sva postali prijateljici. Sicer se poredko vidiva, ampak takrat bolj z veseljem.
Za pokvsrjene, škodoželjne ima pa človek rokivnik vedno prepoln.
Obkroži se z ljudmi, pa čeprav redkimi, ob katerih se dobro počutiš. Ostalih je izak preveč.
Jaz sem se z vsemi bivšimi sodelavci dobro zastopil, tudi kolektivi so bili vsi ok. Pa smo pač šli vsak svojo pot. Ker smo se dobro razumeli, bi se verjetno odzval povabilu, če bi seveda imel par minutk.
Če se pa ne bi zastopili, kot se pri vam niste, potem pa definitivno odklonim karkoli, niti se zaradi tega ne bi preveč sekiral.
