Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Zakaj nekateri, ki so že bili dejansko mrtvi, govorijo o svetlobnih videnjih?

Default avatar

BTDT

sem gledala je napisal/a:
BTDT je napisal/a:


Meja domišljavosti se v tem primeru začne tam, kjer se meja znanosti konča.
Sam si niti v sanjah ne domišljam, da vem vse. Rad polemiziram glede reči, ki me zanimajo in ki jih še ne poznam v celoti. Tako kaj več izvem. Da bi se oprijel ene razlage, ki bi meni ustrezala in jo vsiljeval vsem? Nope. Vem zelo malo, premalo, da bi lahko učil kaj je res in kaj ne. Zato sem napisal, da je za razlago morda potrebno počakati še kakih 50 do 100 let. Takrat bo morda možno, zaradi visoko tehnoloških vsadkov, opazovati in natančno izmeriti delovanje vidnega živca in centra za vid v možganih, ker bo v celoti razjasnilo izkušnjo s "svetlobo" in "tunelom".

V tem primeru, o katerem govori tema, bi smatral za domišljavo razlago, ki nima oprijemljive osnove. Tako kot vidim domišljavost inkvizitorjev, ki so preganjali Galilea, ko je odkril, da zemlja ni center vesolja.
Ampak - nimaš dokazov, trdiš pa, da izkušnje tisti, ki so doživeli neko posmrtno življenje, niso resnične.
ne polemiziral v tem pogledu, ampak jih kar negiraš, ker si gospoda z izkušnjo znanstvenika, s primerjavo, ki si jo uporabil v prejšnjem postu, negiral - v smislu govori neresnice, čeprav ima doktorat.

pa še enkrat ti povem zanimivo poanto glede na to kar zastopaš v stališču vidnih živcev itd. -
očitno pri tem izpuščaš pomembno dejstvo,da vsi, ki so doživeli to ne govorijo enako - eni govorijo o svetlobi, drugi govorijo o tem,da so se dvignili nad svoje telo in gledali svoje telo "od zunaj"... to z vidnim živcem in svetlobo nima nič.
Če je vse po vaše neka posledica usklajenega predsmrtnega in takoj posmrtnega delovanja telesa in njegovih organov, potem bi morali vsi doživljati enako - pa, sodeč po opisih, temu ni tako.
O resničnosti njihovih izkušenj nisem napisal niti ene črke pač pa tem, kar sem do sedaj na to temo prebral. Glede na to sklepam, da to področje še ni dovolj raziskano. Tu sicer ne mislim na to, kaj se zgodi, ko človek umre, ali o izkušnji na meji smrti, ampak o delovanju možganov in ostalega živčevja v tistem trenutku.
Pri tem pa upoštevajte še nekaj: Procesi v možganih, ko nastopi stanje klinične smrti, pomanjkanje kisika v možganih in morda še kaj, niso raziskani. Morda se takrat res zgodi kaj takega, kot je navedeno v enem od postov višje - halucinacije zaradi povečane koncentracije ogljikovega dioksida... Bi morda to lahko razložilo tovrstna "doživetja".
Predlagam vam, da enkrat v življenju poskusite kako halucigeno drogo in boste neprijetno presenečeni, česa vsega so vaši možgani zmožni. Jaz sem imel tako izkušnjo na dopustu v Maroku, ko sem dobil na krožnik ribo. Razlaga zdravnika je bila: Pojedli ste ribo, ki se je hranila z algami, ki vsebujejo halucigeno snov.
Default avatar

kdo mi pojasni

Mislim, da sem 1x že pisala o tem tukaj.
Torej bilo je tako, da smo mi in svak (možev brat) živeli na taščini domačiji (iz domačije smo naredili dve lepi parceli in tam oboji zgradili). Tast in tašča, pa sta si parcelo kupila spodaj cc1,5km nižje in si tam zgradila in živela. Tast je bil lovec in vzreditelj psov, imel je navado, da je vsako nedeljo prišel naprej na kavo k nam (kava je bila pozdraviti otroke) in potem še k svaku.
Tisto nedeljo smo še dremuckali v posteljah, ko je pes, ki ga je seveda on vzredil in prišel pozdravit (pes je imel posebno vedenje do njega), pričel s tem vedenjem, zato sva se z možem vstala in spustila psa ven, nakar sva čakala, da pride tast noter, ko se poigra s psom. Moral bi pa še vzeti daljinca od zgornje lese, saj je v soboto majster menjal motor in tako bi tast moral dobiti nov daljinec, da bi lahko skozi najino dvorišče prišel do svakovega, saj mu je bila tako prihranjena pot za cc 1km. No ni ga bilo, zato sem pogledala skozi okno na vhodnih vratih, videla sem psa kako se igra z nekom (tastom?) za zidom, to sem videla po kretnjah, odprla sem vhodna vrata saj na zunanji strani nimajo kljuke in da ne bi zvonil, pa ga ni bilo.
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.
Odložim, nakar pričnem glasno priganjati ostale, da se oblečejo in da gremo, da bomo dedku nov daljinec dali v nišo in da ni lepo, da nas ni prišel niti pozdravit.
Lihkar smo se usedli v avto, ko zazvoni možev telefon, klicala je tašča, tast je pred 10 min. umrl. Pred kako uro ga je našla na verandi, sklonjenega, močno je hropel, poklicala je rešilca ampak je po prihodu na urgenco umrl.
Sedeli smo v avtu ne vem koliko časa, nakar zvoni moj telefon in s svakinjo obe ugotavljava kaj se dogaja. Očitno je nekaj oba psa vznemirilo na način kot ju je tast, ki se je takrat že boril za življenje ali pa je že bil mrtev.
Pa še nekaj se je zgodilo, ura se je ustavila in v niši kamor bi morali nastaviti ključ je bil cvet ivanščice, ime mu je bilo Ivan.
Lahko se norčujete, lahko iščete racionalne razlage........jaz vem, moj mož ve.....in samo to šteje.
Default avatar

moj oče

BTDT je napisal/a:
sem gledala je napisal/a:


Ampak - nimaš dokazov, trdiš pa, da izkušnje tisti, ki so doživeli neko posmrtno življenje, niso resnične.
ne polemiziral v tem pogledu, ampak jih kar negiraš, ker si gospoda z izkušnjo znanstvenika, s primerjavo, ki si jo uporabil v prejšnjem postu, negiral - v smislu govori neresnice, čeprav ima doktorat.

pa še enkrat ti povem zanimivo poanto glede na to kar zastopaš v stališču vidnih živcev itd. -
očitno pri tem izpuščaš pomembno dejstvo,da vsi, ki so doživeli to ne govorijo enako - eni govorijo o svetlobi, drugi govorijo o tem,da so se dvignili nad svoje telo in gledali svoje telo "od zunaj"... to z vidnim živcem in svetlobo nima nič.
Če je vse po vaše neka posledica usklajenega predsmrtnega in takoj posmrtnega delovanja telesa in njegovih organov, potem bi morali vsi doživljati enako - pa, sodeč po opisih, temu ni tako.
O resničnosti njihovih izkušenj nisem napisal niti ene črke pač pa tem, kar sem do sedaj na to temo prebral. Glede na to sklepam, da to področje še ni dovolj raziskano. Tu sicer ne mislim na to, kaj se zgodi, ko človek umre, ali o izkušnji na meji smrti, ampak o delovanju možganov in ostalega živčevja v tistem trenutku.
Pri tem pa upoštevajte še nekaj: Procesi v možganih, ko nastopi stanje klinične smrti, pomanjkanje kisika v možganih in morda še kaj, niso raziskani. Morda se takrat res zgodi kaj takega, kot je navedeno v enem od postov višje - halucinacije zaradi povečane koncentracije ogljikovega dioksida... Bi morda to lahko razložilo tovrstna "doživetja".
Predlagam vam, da enkrat v življenju poskusite kako halucigeno drogo in boste neprijetno presenečeni, česa vsega so vaši možgani zmožni. Jaz sem imel tako izkušnjo na dopustu v Maroku, ko sem dobil na krožnik ribo. Razlaga zdravnika je bila: Pojedli ste ribo, ki se je hranila z algami, ki vsebujejo halucigeno snov.
Pravi, da je videl vse dogajanje okrog njega, tudi v bolnišnici, kako ga rešujejo, lebdel bi naj nad seboj, vleklo ga ni nikamor, le počutil se je tako zelo dobro, občutka za čas ni imel. Potem pa ga je mraz pričel vleči k telesu in zbudil se je na postelji, vse ga je bolelo, bil je 2 dni v umetni komi zaradi prometne nesreče, poškodbe čelnega dela in zatilja, preživel je čudežno in brez nekih večjih posledic. Spomin 2 uri pred nesrečo se mu je popolnoma izbrisal, edino sanje ima pogosto iste, da se pelje in da ga spremlja zoprna bela meglica, ki mu megli vid, da ne more peljati.
Pravi da ne potrebuje razlage ima izkušnjo in da ga ni strah zadnje ure, čeprav tudi rad živi.
Default avatar

BTDT

moj oče je napisal/a:
BTDT je napisal/a:


O resničnosti njihovih izkušenj nisem napisal niti ene črke pač pa tem, kar sem do sedaj na to temo prebral. Glede na to sklepam, da to področje še ni dovolj raziskano. Tu sicer ne mislim na to, kaj se zgodi, ko človek umre, ali o izkušnji na meji smrti, ampak o delovanju možganov in ostalega živčevja v tistem trenutku.
Pri tem pa upoštevajte še nekaj: Procesi v možganih, ko nastopi stanje klinične smrti, pomanjkanje kisika v možganih in morda še kaj, niso raziskani. Morda se takrat res zgodi kaj takega, kot je navedeno v enem od postov višje - halucinacije zaradi povečane koncentracije ogljikovega dioksida... Bi morda to lahko razložilo tovrstna "doživetja".
Predlagam vam, da enkrat v življenju poskusite kako halucigeno drogo in boste neprijetno presenečeni, česa vsega so vaši možgani zmožni. Jaz sem imel tako izkušnjo na dopustu v Maroku, ko sem dobil na krožnik ribo. Razlaga zdravnika je bila: Pojedli ste ribo, ki se je hranila z algami, ki vsebujejo halucigeno snov.
Pravi, da je videl vse dogajanje okrog njega, tudi v bolnišnici, kako ga rešujejo, lebdel bi naj nad seboj, vleklo ga ni nikamor, le počutil se je tako zelo dobro, občutka za čas ni imel. Potem pa ga je mraz pričel vleči k telesu in zbudil se je na postelji, vse ga je bolelo, bil je 2 dni v umetni komi zaradi prometne nesreče, poškodbe čelnega dela in zatilja, preživel je čudežno in brez nekih večjih posledic. Spomin 2 uri pred nesrečo se mu je popolnoma izbrisal, edino sanje ima pogosto iste, da se pelje in da ga spremlja zoprna bela meglica, ki mu megli vid, da ne more peljati.
Pravi da ne potrebuje razlage ima izkušnjo in da ga ni strah zadnje ure, čeprav tudi rad živi.
Jaz sem imel podobno izkušnjo, ko sem zaradi bolečin padel v nezavest. Videl sem sebe, kako ležim na tleh. Takoj po tem, ko sem bil spet pri zavesti me ni nič bolelo, počutil sem se enkratno, dokler nisem bil popolnoma pri zavesti in se je vse skupaj vrnilo...
Default avatar

Domyj

Mozgani še dolgo ne bodo raziskani, verjetno nikoli. Človeštvo ni ravno, dobro zemeljsko bitje. Evolucija, Bog ima druge načrte. Mogoče ima Tesla, prav, da se prevec, držimo za vrv in ne vidimo.
Default avatar

sem gledala

kdo mi pojasni je napisal/a:
Mislim, da sem 1x že pisala o tem tukaj.
Torej bilo je tako, da smo mi in svak (možev brat) živeli na taščini domačiji (iz domačije smo naredili dve lepi parceli in tam oboji zgradili). Tast in tašča, pa sta si parcelo kupila spodaj cc1,5km nižje in si tam zgradila in živela. Tast je bil lovec in vzreditelj psov, imel je navado, da je vsako nedeljo prišel naprej na kavo k nam (kava je bila pozdraviti otroke) in potem še k svaku.
Tisto nedeljo smo še dremuckali v posteljah, ko je pes, ki ga je seveda on vzredil in prišel pozdravit (pes je imel posebno vedenje do njega), pričel s tem vedenjem, zato sva se z možem vstala in spustila psa ven, nakar sva čakala, da pride tast noter, ko se poigra s psom. Moral bi pa še vzeti daljinca od zgornje lese, saj je v soboto majster menjal motor in tako bi tast moral dobiti nov daljinec, da bi lahko skozi najino dvorišče prišel do svakovega, saj mu je bila tako prihranjena pot za cc 1km. No ni ga bilo, zato sem pogledala skozi okno na vhodnih vratih, videla sem psa kako se igra z nekom (tastom?) za zidom, to sem videla po kretnjah, odprla sem vhodna vrata saj na zunanji strani nimajo kljuke in da ne bi zvonil, pa ga ni bilo.
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.
Odložim, nakar pričnem glasno priganjati ostale, da se oblečejo in da gremo, da bomo dedku nov daljinec dali v nišo in da ni lepo, da nas ni prišel niti pozdravit.
Lihkar smo se usedli v avto, ko zazvoni možev telefon, klicala je tašča, tast je pred 10 min. umrl. Pred kako uro ga je našla na verandi, sklonjenega, močno je hropel, poklicala je rešilca ampak je po prihodu na urgenco umrl.
Sedeli smo v avtu ne vem koliko časa, nakar zvoni moj telefon in s svakinjo obe ugotavljava kaj se dogaja. Očitno je nekaj oba psa vznemirilo na način kot ju je tast, ki se je takrat že boril za življenje ali pa je že bil mrtev.
Pa še nekaj se je zgodilo, ura se je ustavila in v niši kamor bi morali nastaviti ključ je bil cvet ivanščice, ime mu je bilo Ivan.
Lahko se norčujete, lahko iščete racionalne razlage........jaz vem, moj mož ve.....in samo to šteje.
sem te že pred časom brala v eni podobni temi, tako da se spomnim te tvoje zgodbe iz mona.
Jaz ti verjamem.
Pač nisem ena tistih, ki bi si domišljala,da obstaja in je realno samo tisto kar človek vidi in zna dokazati.
Pač moje prepričanje je, da nismo najbolj pametni za kakršne se imamo in tudi razvojno gledano, ne zmoremo videti in slišati vsega kar obstaja, pa vendar obstaja in tudi znanstveno mnogo še nismo odkrili in ne dokazali.
Zatorej verjamem, verjamem vsem, ki imate takšne izkušnje.
Default avatar

Kojykkk

Veliko ljudi govori o tem. Zanimivo, da nihče ne verjame. Ko politik odpre usta, pa vsi verjamejo. Narobe svet. Jaz tudi verjamem ljudem. Ker vem, da ne lažejo, samo strah jih je.
Default avatar

Replika

Jaz samo ne vem, kaj vse te zgodbice o lučkah, tunelih, videnjih, psih, lebdenjih nad telesom itd. dokazujejo? Tega, da nas čakajo nebesa, po mojem že ne.
Default avatar

Xrobe

Pop2 je napisal/a:
Kok BS na kupu. Xrobe ti res verjameš kar pišeš? Žal mi je zate, verjetno je moralo bito otroštvo hudo traumatično, da se hraniš s to "duhovno hrano".

Tesla je bil sin duhovnika in s tem indoktriniran v vero. Tudi znanstveniki so verni, ja. Želel je povezati ta dva svetova, saj se svoje preteklosti ni mogel kar tako odpovedati, izdati očeta, zavreči vse, kar je poznal iz otroštva... to ne velik shift v mišljenju... Dobro pa, da nam je s svojimi izumi toliko dal (zahvaljujoč njegovi izumiteljski mami. ) Glede na zgodbe o njegovi skromnosti in dobroti je moral biti tisti pravi duhoven človek. Žal verjamem, da je zaradi samoodpovedovanja tudi veliko trpel.

Siljenje otrok v vero je najhujša zloraba, ki jo starši lahko otroku naredijo in mu s tem percepcijo realnosti popolnoma izkrivijo. Za vedno zaznamovani... Znanstvenih dokazov tako ne razume, niti trudi se jih ne razumeti, saj je za verovanje potrebno precej manj dela, kot za razumevanje in interpretacijo znanstvenih dognanj in podatkov.

Sicer opažam, da ima vera v mladosti svoje dobre strani pri mišljenju... neverjetna kreativnost v nelogičnih stvareh, kar po svoje občudujem in še, brez skepese verjeti, kar ti nekdo pove. To naivnost sem doživela in nisem zlorabila in moram reči, da je zelo prijetno, ko ti ljudje vse verjamemjo iz prve in ni treba nič argumentirat...

Skratka... vsi bomo enkrat na tem. Želim vsem dolgo, polno življenje in da zdravi umrete.
Sicer je to stvar posameznika, ampak verjamem oziroma vem, da ljudje v sebi skrivamo še neverjetne sposobnosti in potenciale, ki jih je treba še prebuditi.
Default avatar

Xrobe

Replika je napisal/a:
Jaz samo ne vem, kaj vse te zgodbice o lučkah, tunelih, videnjih, psih, lebdenjih nad telesom itd. dokazujejo? Tega, da nas čakajo nebesa, po mojem že ne.
Čas enega človeškega življenja je tako kot nič v primerjavi z večnostjo.
Default avatar

oh ja

Domyj je napisal/a:
Mozgani še dolgo ne bodo raziskani, verjetno nikoli. Človeštvo ni ravno, dobro zemeljsko bitje. Evolucija, Bog ima druge načrte. Mogoče ima Tesla, prav, da se prevec, držimo za vrv in ne vidimo.

? vejice vstavljaš glede na filing? Če ne veš, kdaj je potrebno "pritisniti" jo, jo raje ne, ker je slabo berljivo, slabše kot če jih sploh ne bi vstavljal.
Default avatar

Xrobe

Npr je napisal/a:
Xrobe je napisal/a:


Veste, "šamanizem" na nek način uči, da je človek v osnovi bitje čiste svetlobe. Seveda je vprašanje, kje v človeku se skriva ta koncentrat čiste svetlobe. Pa recimo, da vam povem, da se v centru vašega srca skriva neskončno majhna zvezdica...in ta neskončno majhna zvezdica nosi v sebi vso to koncentrirano svetlobo.
Temu, kar sem zapisal lahko verjamete, ali pa ne verjamete. To je vaša stvar.
Odlično.
Odlično in stvarno. Samo svetloba in toplota, ki se sprošča ob njenem prehodu je vir in nastanek (vrelec) življenja.
Vse skupaj je lahko tudi stvar imaginacije. Lahko si predstavljate, da se vi nahajate v tem centru (vrelcu) življenja.
Default avatar

Morda se motiš

sem gledala je napisal/a:
kdo mi pojasni je napisal/a:
Mislim, da sem 1x že pisala o tem tukaj.
Torej bilo je tako, da smo mi in svak (možev brat) živeli na taščini domačiji (iz domačije smo naredili dve lepi parceli in tam oboji zgradili). Tast in tašča, pa sta si parcelo kupila spodaj cc1,5km nižje in si tam zgradila in živela. Tast je bil lovec in vzreditelj psov, imel je navado, da je vsako nedeljo prišel naprej na kavo k nam (kava je bila pozdraviti otroke) in potem še k svaku.
Tisto nedeljo smo še dremuckali v posteljah, ko je pes, ki ga je seveda on vzredil in prišel pozdravit (pes je imel posebno vedenje do njega), pričel s tem vedenjem, zato sva se z možem vstala in spustila psa ven, nakar sva čakala, da pride tast noter, ko se poigra s psom. Moral bi pa še vzeti daljinca od zgornje lese, saj je v soboto majster menjal motor in tako bi tast moral dobiti nov daljinec, da bi lahko skozi najino dvorišče prišel do svakovega, saj mu je bila tako prihranjena pot za cc 1km. No ni ga bilo, zato sem pogledala skozi okno na vhodnih vratih, videla sem psa kako se igra z nekom (tastom?) za zidom, to sem videla po kretnjah, odprla sem vhodna vrata saj na zunanji strani nimajo kljuke in da ne bi zvonil, pa ga ni bilo.
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.
Odložim, nakar pričnem glasno priganjati ostale, da se oblečejo in da gremo, da bomo dedku nov daljinec dali v nišo in da ni lepo, da nas ni prišel niti pozdravit.
Lihkar smo se usedli v avto, ko zazvoni možev telefon, klicala je tašča, tast je pred 10 min. umrl. Pred kako uro ga je našla na verandi, sklonjenega, močno je hropel, poklicala je rešilca ampak je po prihodu na urgenco umrl.
Sedeli smo v avtu ne vem koliko časa, nakar zvoni moj telefon in s svakinjo obe ugotavljava kaj se dogaja. Očitno je nekaj oba psa vznemirilo na način kot ju je tast, ki se je takrat že boril za življenje ali pa je že bil mrtev.
Pa še nekaj se je zgodilo, ura se je ustavila in v niši kamor bi morali nastaviti ključ je bil cvet ivanščice, ime mu je bilo Ivan.
Lahko se norčujete, lahko iščete racionalne razlage........jaz vem, moj mož ve.....in samo to šteje.

Pač nisem ena tistih, ki bi si domišljala,da obstaja in je realno samo tisto kar človek vidi in zna dokazati.
Daj no daj, v to svojo izjavo niti sama ne verjameš. A ljubezen vidiš? Pa pričakovanje? Intuicijo? Slutnjo? Stres? ..... Vsega tega ne vidiš, niti ni ničesar, kar bi lahko prijela v roke, da bi to dokazala, pa dobro veš, da vse to obstaja. Kar se pa tiče tistega po smrti, ne more nihče trditi, kaj je res in kaj ne, niti zagovorniki življenja po smrti, niti skeptiki. Če pa že zahtevaš dokaze, pomisli, kaj si se učila pri fiziki. Energija se ne izniči, ampak se prenaša. Nekam mora it. In ko človek umre, gre energija ven iz njega. Nekam mora it, če se ne izniči, kajne? Kam?
Default avatar

Rok-1

Kojykkk je napisal/a:
Veliko ljudi govori o tem. Zanimivo, da nihče ne verjame. Ko politik odpre usta, pa vsi verjamejo. Narobe svet. Jaz tudi verjamem ljudem. Ker vem, da ne lažejo, samo strah jih je.
Mislim da ni stvar v tem, da verjameš ali ne; jaz jim npr. čisto verjamem, da je bilo pri njih tako. Problem je naprej od tu - jaz si ne drznem iz teh primerov izpeljevati pravila, ker pravilo mora veljati za vse - sicer ni pravilo.
In pravilo mora biti dokazljivo in ponovljivo.

Samo v tem je finta.
Default avatar

tako pač je

kdo mi pojasni je napisal/a:
Mislim, da sem 1x že pisala o tem tukaj.
Torej bilo je tako, da smo mi in svak (možev brat) živeli na taščini domačiji (iz domačije smo naredili dve lepi parceli in tam oboji zgradili). Tast in tašča, pa sta si parcelo kupila spodaj cc1,5km nižje in si tam zgradila in živela. Tast je bil lovec in vzreditelj psov, imel je navado, da je vsako nedeljo prišel naprej na kavo k nam (kava je bila pozdraviti otroke) in potem še k svaku.
Tisto nedeljo smo še dremuckali v posteljah, ko je pes, ki ga je seveda on vzredil in prišel pozdravit (pes je imel posebno vedenje do njega), pričel s tem vedenjem, zato sva se z možem vstala in spustila psa ven, nakar sva čakala, da pride tast noter, ko se poigra s psom. Moral bi pa še vzeti daljinca od zgornje lese, saj je v soboto majster menjal motor in tako bi tast moral dobiti nov daljinec, da bi lahko skozi najino dvorišče prišel do svakovega, saj mu je bila tako prihranjena pot za cc 1km. No ni ga bilo, zato sem pogledala skozi okno na vhodnih vratih, videla sem psa kako se igra z nekom (tastom?) za zidom, to sem videla po kretnjah, odprla sem vhodna vrata saj na zunanji strani nimajo kljuke in da ne bi zvonil, pa ga ni bilo.
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.
Odložim, nakar pričnem glasno priganjati ostale, da se oblečejo in da gremo, da bomo dedku nov daljinec dali v nišo in da ni lepo, da nas ni prišel niti pozdravit.
Lihkar smo se usedli v avto, ko zazvoni možev telefon, klicala je tašča, tast je pred 10 min. umrl. Pred kako uro ga je našla na verandi, sklonjenega, močno je hropel, poklicala je rešilca ampak je po prihodu na urgenco umrl.
Sedeli smo v avtu ne vem koliko časa, nakar zvoni moj telefon in s svakinjo obe ugotavljava kaj se dogaja. Očitno je nekaj oba psa vznemirilo na način kot ju je tast, ki se je takrat že boril za življenje ali pa je že bil mrtev.
Pa še nekaj se je zgodilo, ura se je ustavila in v niši kamor bi morali nastaviti ključ je bil cvet ivanščice, ime mu je bilo Ivan.
Lahko se norčujete, lahko iščete racionalne razlage........jaz vem, moj mož ve.....in samo to šteje.
Tega odstavka ne razumem:
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.

Kako to, da je svakinja mislila, da je pravkar prišel?


Sicer pa imam tudi sama podobno izkušnjo, ko se je oseba, ki je umrla, prišla poslovit. Takrat sem se prestrašila, da sem bila vsa trda....
Default avatar

Anita Moorjani

BTDT je napisal/a:
moj oče je napisal/a:


Pravi, da je videl vse dogajanje okrog njega, tudi v bolnišnici, kako ga rešujejo, lebdel bi naj nad seboj, vleklo ga ni nikamor, le počutil se je tako zelo dobro, občutka za čas ni imel. Potem pa ga je mraz pričel vleči k telesu in zbudil se je na postelji, vse ga je bolelo, bil je 2 dni v umetni komi zaradi prometne nesreče, poškodbe čelnega dela in zatilja, preživel je čudežno in brez nekih večjih posledic. Spomin 2 uri pred nesrečo se mu je popolnoma izbrisal, edino sanje ima pogosto iste, da se pelje in da ga spremlja zoprna bela meglica, ki mu megli vid, da ne more peljati.
Pravi da ne potrebuje razlage ima izkušnjo in da ga ni strah zadnje ure, čeprav tudi rad živi.
Jaz sem imel podobno izkušnjo, ko sem zaradi bolečin padel v nezavest. Videl sem sebe, kako ležim na tleh. Takoj po tem, ko sem bil spet pri zavesti me ni nič bolelo, počutil sem se enkratno, dokler nisem bil popolnoma pri zavesti in se je vse skupaj vrnilo...
Sem enkrat poslušala njeno doživljanje “paranormalnega”.
Imela je raka v 4. stadiju. Ni bilo več upanja zanjo. Bila je odpisana, saj so se metastaze razširile po celem telesu. Padla je v komo. “Dvignila” se je nad telo.
Videla je zdravnike in vse kar se je dogajalo v sobi in tudi na hodniku.
Potem je prišla v eno stanje, kjer je imela možnost pogleda - 360 stopinj in bilo je nepopisljivo lepo. Ko se je prebudila iz kome so se vsi čudili. Po parih tednih so ji metastaze izginile in rak je izginil. Danes je popolnoma zdrava.

Na kratko ... ko se je zbudila iz kome in doživela “nepojasnjeno” je popolnoma ozdravela. Brez zdravniške oskrbe, ki ji tako ali tako niso mogli več pomagati.

Ja, to mi ni in ni jasno!
Default avatar

kdo mi pojasni

tako pač je je napisal/a:
kdo mi pojasni je napisal/a:
Mislim, da sem 1x že pisala o tem tukaj.
Torej bilo je tako, da smo mi in svak (možev brat) živeli na taščini domačiji (iz domačije smo naredili dve lepi parceli in tam oboji zgradili). Tast in tašča, pa sta si parcelo kupila spodaj cc1,5km nižje in si tam zgradila in živela. Tast je bil lovec in vzreditelj psov, imel je navado, da je vsako nedeljo prišel naprej na kavo k nam (kava je bila pozdraviti otroke) in potem še k svaku.
Tisto nedeljo smo še dremuckali v posteljah, ko je pes, ki ga je seveda on vzredil in prišel pozdravit (pes je imel posebno vedenje do njega), pričel s tem vedenjem, zato sva se z možem vstala in spustila psa ven, nakar sva čakala, da pride tast noter, ko se poigra s psom. Moral bi pa še vzeti daljinca od zgornje lese, saj je v soboto majster menjal motor in tako bi tast moral dobiti nov daljinec, da bi lahko skozi najino dvorišče prišel do svakovega, saj mu je bila tako prihranjena pot za cc 1km. No ni ga bilo, zato sem pogledala skozi okno na vhodnih vratih, videla sem psa kako se igra z nekom (tastom?) za zidom, to sem videla po kretnjah, odprla sem vhodna vrata saj na zunanji strani nimajo kljuke in da ne bi zvonil, pa ga ni bilo.
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.
Odložim, nakar pričnem glasno priganjati ostale, da se oblečejo in da gremo, da bomo dedku nov daljinec dali v nišo in da ni lepo, da nas ni prišel niti pozdravit.
Lihkar smo se usedli v avto, ko zazvoni možev telefon, klicala je tašča, tast je pred 10 min. umrl. Pred kako uro ga je našla na verandi, sklonjenega, močno je hropel, poklicala je rešilca ampak je po prihodu na urgenco umrl.
Sedeli smo v avtu ne vem koliko časa, nakar zvoni moj telefon in s svakinjo obe ugotavljava kaj se dogaja. Očitno je nekaj oba psa vznemirilo na način kot ju je tast, ki se je takrat že boril za življenje ali pa je že bil mrtev.
Pa še nekaj se je zgodilo, ura se je ustavila in v niši kamor bi morali nastaviti ključ je bil cvet ivanščice, ime mu je bilo Ivan.
Lahko se norčujete, lahko iščete racionalne razlage........jaz vem, moj mož ve.....in samo to šteje.
Tega odstavka ne razumem:
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.

Kako to, da je svakinja mislila, da je pravkar prišel?


Sicer pa imam tudi sama podobno izkušnjo, ko se je oseba, ki je umrla, prišla poslovit. Takrat sem se prestrašila, da sem bila vsa trda....
Po obnašanji njihovega psa, pa še vrata na osebnem prehodu so zaškripala ravno malo pred tem, ko sem klicala, tako da je bila prepričana, da je prišel. Svak ji je celo rekel, da je hiter, ker ga verjetno pri nas nismo imeli časa povabiti noter zaradi sinove tekme, on bi naj šel z nami (svak).
Default avatar

nerazumljivo

tako pač je je napisal/a:
kdo mi pojasni je napisal/a:
Mislim, da sem 1x že pisala o tem tukaj.
Torej bilo je tako, da smo mi in svak (možev brat) živeli na taščini domačiji (iz domačije smo naredili dve lepi parceli in tam oboji zgradili). Tast in tašča, pa sta si parcelo kupila spodaj cc1,5km nižje in si tam zgradila in živela. Tast je bil lovec in vzreditelj psov, imel je navado, da je vsako nedeljo prišel naprej na kavo k nam (kava je bila pozdraviti otroke) in potem še k svaku.
Tisto nedeljo smo še dremuckali v posteljah, ko je pes, ki ga je seveda on vzredil in prišel pozdravit (pes je imel posebno vedenje do njega), pričel s tem vedenjem, zato sva se z možem vstala in spustila psa ven, nakar sva čakala, da pride tast noter, ko se poigra s psom. Moral bi pa še vzeti daljinca od zgornje lese, saj je v soboto majster menjal motor in tako bi tast moral dobiti nov daljinec, da bi lahko skozi najino dvorišče prišel do svakovega, saj mu je bila tako prihranjena pot za cc 1km. No ni ga bilo, zato sem pogledala skozi okno na vhodnih vratih, videla sem psa kako se igra z nekom (tastom?) za zidom, to sem videla po kretnjah, odprla sem vhodna vrata saj na zunanji strani nimajo kljuke in da ne bi zvonil, pa ga ni bilo.
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.
Odložim, nakar pričnem glasno priganjati ostale, da se oblečejo in da gremo, da bomo dedku nov daljinec dali v nišo in da ni lepo, da nas ni prišel niti pozdravit.
Lihkar smo se usedli v avto, ko zazvoni možev telefon, klicala je tašča, tast je pred 10 min. umrl. Pred kako uro ga je našla na verandi, sklonjenega, močno je hropel, poklicala je rešilca ampak je po prihodu na urgenco umrl.
Sedeli smo v avtu ne vem koliko časa, nakar zvoni moj telefon in s svakinjo obe ugotavljava kaj se dogaja. Očitno je nekaj oba psa vznemirilo na način kot ju je tast, ki se je takrat že boril za življenje ali pa je že bil mrtev.
Pa še nekaj se je zgodilo, ura se je ustavila in v niši kamor bi morali nastaviti ključ je bil cvet ivanščice, ime mu je bilo Ivan.
Lahko se norčujete, lahko iščete racionalne razlage........jaz vem, moj mož ve.....in samo to šteje.
Tega odstavka ne razumem:
Malo nejevoljna, kaj dela, ker se je nam mudilo na sinovo tekmo, grem ven in ga ni bilo nikjer, pomislila sem da je preplezal ograjo in se odpravil do svaka, zato pokličem tja, pa mi svakinja pravi, da je pravkar prišel, naročim ji, da mu naj pove, da ga bo daljinec čakal v niši na stebru in da drugič se naj ne dela nekega francoza in pride vsaj pozdravit, pa naj ne pleza preko ograje, ker jo bo uničil.

Kako to, da je svakinja mislila, da je pravkar prišel?


Sicer pa imam tudi sama podobno izkušnjo, ko se je oseba, ki je umrla, prišla poslovit. Takrat sem se prestrašila, da sem bila vsa trda....
Ja, tudi meni to ni jasno, kako ga je lahko svakinja videla oziroma dejala, da je pravkar prišel (?) ... malo čudno ...
Default avatar

ej jaz tudi

BTDT je napisal/a:
moj oče je napisal/a:


Pravi, da je videl vse dogajanje okrog njega, tudi v bolnišnici, kako ga rešujejo, lebdel bi naj nad seboj, vleklo ga ni nikamor, le počutil se je tako zelo dobro, občutka za čas ni imel. Potem pa ga je mraz pričel vleči k telesu in zbudil se je na postelji, vse ga je bolelo, bil je 2 dni v umetni komi zaradi prometne nesreče, poškodbe čelnega dela in zatilja, preživel je čudežno in brez nekih večjih posledic. Spomin 2 uri pred nesrečo se mu je popolnoma izbrisal, edino sanje ima pogosto iste, da se pelje in da ga spremlja zoprna bela meglica, ki mu megli vid, da ne more peljati.
Pravi da ne potrebuje razlage ima izkušnjo in da ga ni strah zadnje ure, čeprav tudi rad živi.
Jaz sem imel podobno izkušnjo, ko sem zaradi bolečin padel v nezavest. Videl sem sebe, kako ležim na tleh. Takoj po tem, ko sem bil spet pri zavesti me ni nič bolelo, počutil sem se enkratno, dokler nisem bil popolnoma pri zavesti in se je vse skupaj vrnilo...
Padla sem v komo zaradi alergije. Sem se videla ležat na nosilih, okoli ljudje, eden mi drži noge povišane. Potem sem se odločila it prečekirat kaj se to dogaja in se zbudila na nosilih.
Default avatar

Kar sami se prebudijo ja

Zia je napisal/a:
Verjamem, da po smrti ni ničesar, tako kot pred rojstvom ni ničesar.
Žal. Tudi jaz bi raje, da je po smrti karkoli, samo ne nič.
Glede tunela.. Ja, glede na to, da se brez pomoči - torej oživljanja še nobeno telo ni samo od sebe prebudilo, oziroma oživelo in glede na to, da med ozivljanjem ležimo v znak, torej gledamo proti luči in viru svetlobe... Je čisto možno, da v času pred smrtjo ali v času prebujanja vidimo svetlobo in nato odpremo oči. Ko se zavest vrača. Ali ko zavest usiha in se oza in je zadnja zaznavna stvar pač ta luč, ki sveti v nas... A je kdo povedal celo zgodbico - naprimer bil je tunel, nato angel in nato ne vem kaj, dal mi je roko... Vsi vidijo tunel, nihče pa ni videl tistega, v kar verjamete. Ne vem, a ni to čudno? A se bog kr premisli, pa vam da še eno šanso al kaj? Zelo neodločen bog je to.
Mislim kaj bolj neumnega kot je vera, bi na tem svetu težko našla. Ampak glede na to, da si je očitno tudi vero izmislil moški... Ha, ha,.. Kdaj ste zgubili potem vso domišljijo, da mormo ženske za vas skrbet? Hecam se.
Vglavem zame je pač vera kar nekaj. Kot zobna miška, Dedek Mraz in podobno. Čudno, da človek nikoli ni prestar za verovanje v neumnosti.
Sicer meni je vseeno v kaj veruje kdo, le zase vem, da me bog ne bo ne kaznoval, ne k sebi vzel, ne reševal. Slednje bom žal mogla sama, glede kazni pa - občutek krivde, je pač nekaj, kar kaznuje že samo po sebi.
Res mi je tako iskreno žal, da ne zmorem verjeti v nebesa! Rada bi malo tolažbe, malo miru v sebi. Pa grem v cerkev, grem zato, ker je v tem prostoru ogromno ljudi, ki so v trenutku zadrževanja v cerkvi ali v težavah, ali v zahvali... Pač v cerkvi se v ljudeh budi tisto dobro. Tisto dobro, kar vsi imamo. Zato ne grem v cerkev med mašo gledat modne revije in podobno. V cerkev grem takrat, ko je prazna in namenjena tistim posameznikom, ki potrebujejo pomoč.
Za nekaj trenutkov grem med dobre ljudi. Pa čeprav v cerkvi takrat sedi nekdo, ki je pretepel ženo, otroka, povzročil škodo nekomu, je v tistem trenutku najbrž tam, ker mu je za slaba dejanja najbrž žal.
Tale Poli salama mi gre pa že pošteno na živce.
Eh, sami so se že prebudili na secirni mizi, pod zemljo, v trugi, pokopani, v hladilni omarici, primerov kolkr češ.
Nekaj so jih rešili, več pa našli, ko so od groze resnično umr!i. Kje živite, ldje?