V par nemških vrtcih so pred leti uvedli 3-mesečni poizkus vrtca brez igrač. Eden od vrtcev je bil Friedrich-Engels-Bogen v Minhnu. Otrokom so vzeli vse igrače, papir, barvice. Pustili so jim mize, stole in nekaj odej. Tudi vzgojiteljice so jih morale pustiti pri miru, le vzpodbujati so jih morale, naj se sami zamotijo.
Prvi dan so bili popolnoma izgubljeni in zmedeni. Naslednja dva tedna so iz miz, stolov in odej gradili brloge in ko so spoznali, da jih nihče ne usmerja, so tekali naokoli, vpili, se smejali, skakali na stole in na mize.

Po dveh tednih so se umirili in začeli izumljati svoje igre. Prirejali so gledališke predstave, se igrali cirkus in podobno. Zdaj so se res prvič socializirali, saj brez igrač jim ni ostalo drugega, kot da se veliko pogovarjajo.

2 tedna pred koncem poskusa, so se pomenili, katere igrače bodo dobili nazaj. Nekateri otroci so se jih razveselili, nekaterim se niso več zdele pomembne.

Na koncu poskusa so ugotovili, da so imeli otroci boljšo koncentracijo, da so se bolje integrirali v skupino, in da so boljše komunicirali kot bnjihovi vrstniki. Pred poskusom so otroci npr. na papir narisali par čačk in ga odvrgli. Po poskusu so ga porisali celega, do vogalov.

Tudi starši so opazili pozitivne spremembe in nekateri so zelo omejili število igrač.
O poskusu je bila napisana knjiga Der Spielzeugfreie Kindergarten, avtorica Regula Eissing.

Vaša mnenja?

To je bil pač poizkus.Ne verjamem pa v neko boljšo koncentracijo, boljšo integracijo, niti boljšo komunikacijo.
Lahko smo veseli, da živimo v časih, ko je na razpolago dovolj različnih igrač in slikanic.Vsak najde vedno nekaj zase.
Pa še to : kot da otroci ne prirejajo z lutkami gledaliških predstav (te lutke so lahko svinčniki in namesto odra -prevrnjena miza…), kot da iz blazin, miz stolov in odej ne gradijo brloge…

Vsa čarovnija je le v tem, da včasih pospravimo igrače v omaro in jih čez nekaj časa spet “odkrijemo”.
Vrtec brez igrač je zame poizkus, ki v bistvu ne more imeti nadaljevanja.

Ja, naša družba ima polno vsega. Tudi naši otroci so prenasičeni z igračami in vsemogočimi dražljaji. Premalo se pogovarjajo med seboj. So asocialni in individualisti. In tudi odrasli postajamo taki oz. smo že taki.
Ta poskus v vrtcu marsikaj pove o nas. Zamislimo se.

Moj necakec ima dosti igrac, ampak njemu ustvarjalnosti kljub temu ne manjka…
Uziva v delanju hisk in sotorov v dnevni ali na zunanji gugalnici iz vseh mogocih blazin.
Naredil si je popolnoma sam in z njegovo lastno idejo cisto pravo hisko iz kartonske skatle… namrec dedi njegov je dobil darilo v eni ogromni kartonski skatli, necakec je vzel to izrezal okna z ketvicami na sredini, ne samo luknje, z notranje strani dal zaveso, izrezal vrata, naredil kljuko, zunaj postni nabiralnik, znotraj mizo… res prava hisa in se z njo igra. Torej vse to kljub igracam, ki jih ima… tako, da ne verjamem, da je treba otroku popolnoma vzeti igrace, da bi bil ustvarjalen in se igral s pomocjo kadtne domisljije. Vse to lahko kljub igracam.

nas vrtec ima to en teden na leto. Odlicna izkusnja za vse vpletene.

Ne bi rekla.
Ljudi delim na tiste, ki se znajo pogovarjati in na tiste , ki se ne znajo.Prav tako je z otroki: če se doma v družini pogovarjajo, se bo znal pogovarjati tudi otrok.In obratno.
Poznam polno asocialnih ljudi in individualistov, ki so v penziji, pa take, ki so v službi, pa mlade pri dvajsetih.
Vse to ni odvisno od polnih riti (kot je navedeno zgoraj) , niti od igrač in igranja v mladosti , ampak predvsem od domačih vzorcev pogovarjanja, obnašanja in drugih vzgledov od doma.

Tudi v nasem vrtcu imajo teden brez igrac. Sicer pa so igrace vedno obstajale – puncke iz cunj, vozicki, zoge, ropotulje… samo manj jih je bilo in bolj enostavne so bile. Zdaj je res vsega prevec, edino kvalitete je bolj malo.