Je kaj, kar bi radi spremenili oz. kar ste hoteli spremeniti pa je šlo drugo pot? V zvezi z najstništvom, partnerstvom ali zakonom, službo? Morda kaj tretjega…?

Da sem se rodila na tem krutem planetu. To obžalujem. Zelo.

da si rodila na tem krutem planetu?

Da sem se premalo ven sfukal.

Zelo malo stvari, ene tri so pa res. Ne bom jih seveda tukaj razlagala. Imam pa zapisane, da ne pozabim (in se spozabim ter ponovim). 😉

pred leti sm delu ene res neumne stvari. Ne bom o tem…ampak to obžalujem najbolj.

Najbolj mi je žal, da sem sponala mojega luzerja in se z njim poročila. Ter rodila mulce. To je bila največja napaka, ki jo danes močno obžalujem.

Poslušaj…vseskozi razlagaš, da si lezbijka, zdaj imaš pa naenkrat moža? Daj no, ne lagat. Bo resnična Grda resnica izpadla veliko boljše od tebe in boš jezen.

da sem v nekem življenjskem trenutku sprejela odločitev, ki mi je zaznamovala življenje. Imam vse in še več obenem pa nimam nič, nikogar.

Da mi na pot ni prišel bogat moški, ki bi znal uživat v delu in življenju.

Uf. Obzaloval sem mnogo stvari v zivljenju. Se najbolj, ko sem tako ali drugace prizadel druge, ali celo storil kaj tako neumnega, da sem potem sam obcutil bolecino. Bi pa rekel, da je ravno obzalovanje eden od pomembnejsih vzvodov, ki mi je omogocil postajati boljsi clovek. Zato z distance gledam na ta obzalovanja kljub grenkobnemu priokusu kot na potrebno zivljejsko lekcijo. Nekaterim se celo morem smejati, ces kako sem bil bedak.

Nobene neumnosti, zamujenih priložnosti, besed, slabih odločitev, če sem se kaj iz tega naučila.
Če se nisem pa ponavljam vaje vedno znova.

pri vsakem čoveku je tako, da obžaluje več stvari, saj če bi bil človek vedež, ne bi bil revež. obžalujem pa dvoje, da nisem šel iz srednje šole tisto sekundo ko sem prejel diplomo takoj na ZPIZ po penzijo, saj se delat ne splača v slo in da nisem ubil enega mojega sovražnika

Obžalujem, da v specifični situaciji maltretiranja ene osebe nisem reagirala prav. Obžalujem, da sem v prepirih s starši uporabljala grde besede in kletvice. Obžalujem, da sem večkrat histerično znorela nad otroki.

Vse najpomembnejše stvari v življenju. Napačna izbira (že) srednje šole, potem faksa, itak, ker ga je narekovala izbira srednje, in seveda trenutno tudi depresivne in moreče službe, ki mi jo je narekovala poprejšnja izobrazba; partnerja, da ne bi bilo slabšega in z njim celo otroka, ki ni žal niti najbolj zdrav.

Se vam ne zdi, da človek v vsak dogodek ali odnos vstopi zavestno? Prvi trenutek začuti, ali je to zanj dobro ali ne in na to pozabi do časa, ko zaradi zanikanja sebe čuti bolečino ali ga življenje celo spravi na kolena. Nekateri so modri in se poslušajo, večina za spremembo rabi prav trpljenje. Obžalovanje človeka vrača v spomin, kjer ni poslušal svojih občutkov…točno ve, kaj ga je od prvega srečanja zmotilo na partnerju, pa je vseeno nataknil poročni prstan, imel otroke in vztrajal v vezi… Izpuščanje cone bolečega udobja je trenutek, ko človek ozavesti kaj hoče in česa ne tolerira več, pa ne zaradi ega.
Ista zgodba v vseh odnosih, ko se izpije med in mleko je čas za iskrenost, najprej do sebe, potem do drugih: hvala, bilo je lepo dokler je trajalo, zdaj grem svojo pot…zakaj bi krivili druge? Se ne bi umaknili iz odnosov, ki vas bremenijo in žalostijo in prevzeli odgovornosti za svoja dejanja, tudi slaba? Zakaj bi pljuvali čez partnerja, prijatelja, šefa? Vas je prisilil, da ste z njim?
Človek dandanes še vedno v večini zanika svoje lastne občutke in služi sistemu; zdravstvenemu, da ga bo pozdravil, a mu z zdravili ustvarja novo bolezen, šolskemu, da mu bo dal znanja, a ne uči kako živeti, finančnemu, da mu bo zagotovil preživetja, a služenje posameznika na delovnem mestu peha v stres in postaja zagrenjen, depresiven, brezvoljen.
Sistem se hrani iz človeka, ki nima hrbtenice in že tisočletja polaga svojo usodo v roke drugih in do danes ni nič drugače. Je kdo že kaj naredil namesto vas? Ne, ker samo posameznik ve in čuti, kaj je najboljše zanj, če se sploooh začuti, ker postaja robotizirana enota brez občutka in to rabi sistem, da ga lahko brez težav vodi… Kam že?
No, ampak sistem ima že rešitev še preden se pojavi težava… obupanemu človeku ponudi čip, ki ga lahko popelje celo do užitkov, a mu hkrati preko njega spremeni frekvenco telesa in vpliva na čustva, mogoče jih celo ugasne, da mali človek pozabi kdo sploh je. Tisti, ki kreirajo umetno inteligenco vedo kakšen je njihov fokus, človek očitno vedno manj.

Veliko stvari, se mi zdi da sploh ne znam živeti, vse gre v nasprotno smer kot bi si želela. Najbolj se mi je pa vse sesulo ko sem dobila otroka in če bi takrat ko sem se zanj odločili vedela koliko negativnih posledic bo to imelo nebi nikoli imela otrok, pa še zdaj nebi imela dolžnosti da vztrajam na tem bolnem svetu.

Ja, lahko bi naredila kaj drugače, ampak nisem, a ne. Zato je nepomembno, ker se časa ne da zavrteti nazaj. Danes delam tako, da bo prihodnost takšna kot si jo želim. Če pa ne bo, bo pa kako drugače. Cilji se med potjo tudi spreminjajo.

Da sem se relativno pozno naučila postaviti zase.
Ampak bolje pozno, kot nikoli 🙂

prevec stvari,sicer ne taksnih da bi komu kaj storil

Takrat ne bi smel stati v tistem križišču.

Da nisem potovala že prej… No, še vedno je čas. Sedaj skušam vse nadoknaditi…

Par zapisov tukaj, če so seveda resnični, je pa zelo žalostnih. Sočustvujem.

Najbolj mi je žal, da sem leta 1994 zamudila nedeljsko mašo in nikoli ne bom vedela, kaj je gospod župnik tistega dne povedal.

Majda, a gospod župnik še kaj lošči svojo sabljo a ti že dovoli da jo ti zloščiš?