Se kdo počuti kot navaden drek v službi?
Se kdo počuti kot navaden drek v službi?
Ima kdo občutek, da bi se ga najraje znebili?
Občutek imam, da sem kanta za smeti, ki bi se je radi znebili. Druge službe pa mi ne uspe najti.
Se še kdo tako počuti? In kaj ste naredili oz boste naredili? Razen seveda tega, da intenzivno iščete drugo službo, če jo iščete?
Najraje bi dala odpoved še preden bi našla drugo službo.
Jaz se popolnoma enako počutim. Do se daj sem delala 3 službe, pa še vsaki sem se počutila kot ti opisuješ. V tej zadnji je še najslabše. Tudi sama ne dobim druge. Kolegov v službi nimam zares. Vsak dan samo čakam, da je konec delovnika, da ne vidim več tistih fac. Nekako, ko pridem v službo, se probam “izklopit” in oddelat kot robot.
Ni povsod isto.
Recimo večina ostalih pri nas v službi se ima čisto fajn, so zadovoljni z delom. Česar nočejo narediti, doleti mene. Ko so iskali novo delovno silo, si iskali drug profil pa niso dobili. Jaz sem bila rezerva. Zdaj sem pa kot kanta za smeti, za delat dobivam samo tisto, kar drugi nočejo, ker jim je pod častjo, ker oni so pa bolj eksperti….
Dolgo sem se bala iskati drugo službo, ker tu imam za NDČ, da ne bi ostala brez vsega. Zdaj pa že dolgo intenzivno iščem, vendar neuspešno.
V bistvu se počutim kot navadna nula, želim si strokovno delo.
Počutim se kot največja nesposobnica, prava bebavka :(.
V bistvu ni stvar v slabih ljudeh okrog mene. V bistvu je težava v tem, da sem nekako neustrezen kader za to službo. Nekoč so me vzeli, ker bolj ustreznega kadra ni bilo. Jaz pa presrečna, da sem vsaj nekaj dobila. Ampak sem pač zanje tista deklica za vse.
Stvar je v tem, da res nisem prave izobrazbe za to službo. Zato se počutim kot navaden drek, obenem pa se nimam kaj bunit, ker nisem strokovnjak za to, kar počnemo. In posledično pač dobivam enostavna dela.
Iščem na svojem področju, neuspešno :(. Toliko zavrnitev, da sem že čisto na tleh. Zraven pa v službi poslušam, da itak se nimam kaj bunit, da naj bom vesela, da sploh imam službo, da itak nimam kam drugam it.
Najhuje je to, da res nimam kam it, iščem, neuspešno.
Včasih bi kar dala odpoved, šla malo po svetu in pač zraven iskala službo.
Kaj pa imaš za eno izobrazbo?
[/quote]
Ni težko uganit: diploma FF. Točno pa raje ne bi.
Šla sem študirat tisto, kar me je veselilo, ker sem bila prepričana, da pač če si zagnan, priden, da slej kot prej uspeš.
Če bi bila spet mlada, bi vsekakor šla študirat nekaj, kar je zaposljivo.
Nimam pa navade mladim pameti soliti, da naj ne gredo na družboslovni faks. Saj tudi meni so soili pamet, da ni ok it na tak faks, samo poslušala pa nisem.
Ni težko uganit: diploma FF. Točno pa raje ne bi.
Šla sem študirat tisto, kar me je veselilo, ker sem bila prepričana, da pač če si zagnan, priden, da slej kot prej uspeš.
Če bi bila spet mlada, bi vsekakor šla študirat nekaj, kar je zaposljivo.
Nimam pa navade mladim pameti soliti, da naj ne gredo na družboslovni faks. Saj tudi meni so soili pamet, da ni ok it na tak faks, samo poslušala pa nisem.
[/quote]
sicer odvisno kaj tocno imas za izobrazbo in kakšne izkušnje imaš, ampak če v Sloveniji nič ni, prebrskaj indeed, reed, eures in podobno za kake službe kje drugje. Izgubiti nimaš kaj.
sicer odvisno kaj tocno imas za izobrazbo in kakšne izkušnje imaš, ampak če v Sloveniji nič ni, prebrskaj indeed, reed, eures in podobno za kake službe kje drugje. Izgubiti nimaš kaj.
[/quote]
Brskam tudi v tujini ja oz sem se sedaj začela s tem bolj intenzivno ukvarjat. Problem je, da tudi tam iščejo podoben kader kot pri nas.
Pa še ena ovira je: jezik. Delam na tem, da bo to področje ok, ampak ne gre tako hitro.
Včasih prav razmišljam, da bi se morala najprej preseliti v tujino in potem tam iskati. Ali pa iti na kako nekaj mesečno prostovljno delo v tujino in upati, da me potem zaposlijo.
Brskam tudi v tujini ja oz sem se sedaj začela s tem bolj intenzivno ukvarjat. Problem je, da tudi tam iščejo podoben kader kot pri nas.
Pa še ena ovira je: jezik. Delam na tem, da bo to področje ok, ampak ne gre tako hitro.
Včasih prav razmišljam, da bi se morala najprej preseliti v tujino in potem tam iskati. Ali pa iti na kako nekaj mesečno prostovljno delo v tujino in upati, da me potem zaposlijo.
[/quote]
Res je lažje, ko si že v tujini. Tudi delodajalci vedo, da si takoj na voljo. Na začetku pač vzameš kar dobiš, potem pa začneš iskat v željeni smeri, ko že imaš nek dohodek. Drugače pač samo obtičiš v dead end job in si misliš kaj če… Glede jezikov pa…hja angleščina zmeraj prav pride…marsikje je to vse kar je potrebno – odvisno od dela. Se pa najlažje jezik nauči, ko si že v državi. Pač nimaš izbire 😀
Res je lažje, ko si že v tujini. Tudi delodajalci vedo, da si takoj na voljo. Na začetku pač vzameš kar dobiš, potem pa začneš iskat v željeni smeri, ko že imaš nek dohodek. Drugače pač samo obtičiš v dead end job in si misliš kaj če… Glede jezikov pa…hja angleščina zmeraj prav pride…marsikje je to vse kar je potrebno – odvisno od dela. Se pa najlažje jezik nauči, ko si že v državi. Pač nimaš izbire 😀
[/quote]
Ja, saj to. Težko se je učiti jezik, če nimaš prilike govoriti. Tisto it malo na dopust, ne pomaga kaj prida. Tako, da me tudi to včasih navede na misel, da bi pa šla malce prostovoljno delat v tujino, da se vsaj jezika pošteno naučim. To mislim o res tekočem govoru.
Po drugi strani pa si ne upam kar pustiti službe, ker se bojim, da bi predolgo trajalo, da najdem novo. Za nekaj mesecev imam rezervo, kaj veliko pa ne.
Drugič si pa rečem, da če bom še naprej tako cagava, da bo pa skoz isto, da pač moram tvegati in vse obrniti na glavo. Pošteno povedano, da si včasih celo želim, da bi me odpustili, ker potem pa bi preprosto morala nekaj ukrepati.
Jezna sem sama nase, da sem taka cagavka.
Nehaj se smiliti sama sebi in v akcijo. Če ni služb v smeri, za katero si si pridobila izobrazbo, se prekvalificiraj.
Tudi sama imam diplomo FF, ki mi nič ne koristi. Danes stara 45 let, študiram ekonomijo, službo imam super in v njej uživam. Tako da tudi dobre službe so in napačne odločitve v mladosti niso razlog za nesrečno življenje in jamranje do penzije. Od nas samih je odvisno, koliko energije in časa smo pripravljeni vložiti za dosego nekih ciljev. Ni lahko, a se splača. Kar pogumno!
Ja, saj to. Težko se je učiti jezik, če nimaš prilike govoriti. Tisto it malo na dopust, ne pomaga kaj prida. Tako, da me tudi to včasih navede na misel, da bi pa šla malce prostovoljno delat v tujino, da se vsaj jezika pošteno naučim. To mislim o res tekočem govoru.
Po drugi strani pa si ne upam kar pustiti službe, ker se bojim, da bi predolgo trajalo, da najdem novo. Za nekaj mesecev imam rezervo, kaj veliko pa ne.
Drugič si pa rečem, da če bom še naprej tako cagava, da bo pa skoz isto, da pač moram tvegati in vse obrniti na glavo. Pošteno povedano, da si včasih celo želim, da bi me odpustili, ker potem pa bi preprosto morala nekaj ukrepati.
Jezna sem sama nase, da sem taka cagavka.
[/quote]
Vsaj zavedaš se, da sama sebe blokiraš in nihče drug. Poznam folk, ki je šel v Veliko Britanijo brez znanja jezika oz par besed in v enem letu, so toliko izboljšali, da imajo dobre službe. So pa na voljo razne aplikacije in strani, kjer se lahko učiš jezikov ali pa dejansko govoriš z native speakerji jezika, ki se ga učiš.
Jaz sem bila ista, pa bi pa ne bi… Pa sem mela enkrat dost vsega in sem šla. Iz danes na jutri. Če imaš željo pojdi. Vedno se lahko vrneš nazaj. Ne živiš zato da delaš, ampak delaš da živiš!
Vsaj zavedaš se, da sama sebe blokiraš in nihče drug. Poznam folk, ki je šel v Veliko Britanijo brez znanja jezika oz par besed in v enem letu, so toliko izboljšali, da imajo dobre službe. So pa na voljo razne aplikacije in strani, kjer se lahko učiš jezikov ali pa dejansko govoriš z native speakerji jezika, ki se ga učiš.
Jaz sem bila ista, pa bi pa ne bi… Pa sem mela enkrat dost vsega in sem šla. Iz danes na jutri. Če imaš željo pojdi. Vedno se lahko vrneš nazaj. Ne živiš zato da delaš, ampak delaš da živiš!
[/quote]
Take, ki brez pravega znanja jezika upajo it v tujino živet naravnost občudujem.
Pri meni je vseeno malce bolje. Angleščina in nemščina nekje B1.
Bravo, da si šla :). Je fajn prebrati nekoga, da je kar šel, se nekako potem tudi jaz bolj opogumim. Sem namreč že tik pred tem, da mi bo pokrov dol vrglo. Včasih že skoraj odpoved napišem pa se potem premislim.
Ja, tudi o prekvalifikaciji razmišljam. Sicer sem naredila kup raznih tečajev, ampak to ni prava prekvalifikacija, ki bi mi prinesla želene rezultate.
Kak drug faks pa je problem: najbližji faks, ki bi me zanimal, je precej daleč od moje službe in bi to težko sfolgala. Bolj verjetno se bom odločila za višjo šolo. To sem se že skoraj odločila, da se naslednje leto vpišem. Letos se nisem, ker imam še neke druge obveznosti za končati pa ne bi sfolgala pa v mislih imam to, da menjam službo samo ne vem v kater kraj oz. državo me bo pot nesla. V primeru, da v LJ, bi pa tudi kak drug študij prišel upoštev.
Aja, hvala, ker si povedala za starost in da še študiraš, tudi to je dodatna vzpodbuda.
Čeprav praviš, da imaš super službo, torej ti je vendarle uspelo dobiti službo, preden si se prekvalificirala v ekonomistko?
Sem bila na tem in dala odpoved brez, da bi si našla drugo službo. Poleg vsega, 6 dni na teden in v turnusu za minimalca. Fizično in psihično sem bila tako na tleh, da sem se eno leto pobirala, finančno pa smo komaj kaj na slabšem. Sedaj iščem novo zaposlitev, se izobražujem, skrbim za zdravje, družino, za kak priboljšek pomagam sorodnikom, ampak sem vsaj ponovno zaživela.