starši kosilnice – koliko vas je
To je spet nek nov izraz, ki opravičuje tiste starše, ki se za svoje otroke NIČ ne brigajo, niti jim ne pomagajo. Napadati starševsko pomoč otroku je podlo.
Normalno, da pomagaš otroku! Najprej ga tolažiš, ko joka, ko se uči hoditi mu pomagaš, v vtikače nalepiš zaščito, pomagaš pravilno držati žlico, potem svinčnik, potem vadiš z njim poštevanko… Ne vem od kdaj je biti odgovoren starš, ki mu ni vseeno za otroka, nekaj, kar je obsojanja vredno.
Tistega, ki se je spomnil pljuvanja po starših, ki poskušajo biti otrokom v oporo, naj bo sram v dno duše.
Odvisno za kaksno “pomoč” gre. T.i. starš kosilnica, smatra kot pomoc odstranjevanje vseh ovir na otrokovi poti (tepiha, ko shodi, nesramnih vrstnikov na igriscu, grma na vrtu, ki ima trnje, uciteljice, ki mu da slabo oceno,….)
Normalen stars pa otroki pokaze “ovire” v zivljenju, mu svetuje kako se z njimi spopasti oz.se jim ogniti in pusti otroku, da nekatere nasvete sprejme, ali pa se spopade s posledicami ( zbode, opece, spotakne-in se sam pobere). Pomoc je lahko zelo skodljiva, ali pa ne. Ce pomagamo na pravi nacin oz. Na nacin, da se otrok pri kakrsni koli prepreki se vedno malo “pomatra”.
Odvisno za kaksno “pomoč” gre. T.i. starš kosilnica, smatra kot pomoc odstranjevanje vseh ovir na otrokovi poti (tepiha, ko shodi, nesramnih vrstnikov na igriscu, grma na vrtu, ki ima trnje, uciteljice, ki mu da slabo oceno,….)
Normalen stars pa otroki pokaze “ovire” v zivljenju, mu svetuje kako se z njimi spopasti oz.se jim ogniti in pusti otroku, da nekatere nasvete sprejme, ali pa se spopade s posledicami ( zbode, opece, spotakne-in se sam pobere). Pomoc je lahko zelo skodljiva, ali pa ne. Ce pomagamo na pravi nacin oz. Na nacin, da se otrok pri kakrsni koli prepreki se vedno malo “pomatra”.
[/quote]
Meja, kje je starš otroku v koristno pomoč in kje je pomoč škodljiva, je v realnosti na žalost precej subjektivna, ker smo si zelo različni. Ogromno staršev se čisto premalo briga za svoje otroke in bodo pograbili tole teorijo za izgovor, da jim ne bo treba s prstom migniti. V tem je ključ težave.
Razmisli, koliko je v naši mali Sloveniji otrok s posebnimi potrebami, vsako leto številke narastejo in to v tisočih. Človeški mladič dolgo potrebuje ob sebi ljubeče, skrbne, pozorne in spoštljive starše, da lahko zraste v človeka, ki se bo uspel normalno vključiti v družbo.
Različnost nas mogoče ne bogati tako zelo, kot se lepo sliši. Že zdaj imaš v razredih tako ogromne razlike med otroki, da je težko z njimi skupaj delati. Eni so orientirani, vljudni, se trudijo. Eni so nevzgojeni, maltretirajo vse okoli sebe in mogoče kdaj celo poslušajo razlago. Eni mislijo, da je šola prostor, kjer si lahko nakradeš novo obleko, pa kak telefon in spotoma še iz užitka kakšnega pomaltretiraš. Različni pristopi v vzgoji pomenijo, da se ti otroci, ko pridejo skupaj v eno skupino, ne znajo povezati, sodelovati in predvsem – biti normalni. Danes je dosežek, če je otrok samo normalen.
Meni se tudi zdi tale pogrom nad skrbnimi starši bolj izgovor tistih, ki se jim ne ljubi ukvarjati z otroki.
Že pred časom me je kar zbodlo pri srcu, ko se je ena mama na svojem blogu hvalila, kako njena dvoletna hči v soboto sama prižge risanke, da lahko ona spi naprej, in potem en kup mam take ideje navdušeno podpre.
Zaradi peščice staršev se potem določena peščica pametnjakovič čuti poklicana pametovati o tem (nekateri tudi za plačilo). Tako kot niti slučajno ni vsa mladina slaba, lena, pokvarjena in zalepljena na telefon, tako tudi vsi starši niso obsedeni s svojo vlogo. In sprevrženo je, da se danes lahko zanikrni starši javno hvalijo in so za to še nagrajeni s ploskanjem.
Meja, kje je starš otroku v koristno pomoč in kje je pomoč škodljiva, je v realnosti na žalost precej subjektivna, ker smo si zelo različni. Ogromno staršev se čisto premalo briga za svoje otroke in bodo pograbili tole teorijo za izgovor, da jim ne bo treba s prstom migniti. V tem je ključ težave.
Razmisli, koliko je v naši mali Sloveniji otrok s posebnimi potrebami, vsako leto številke narastejo in to v tisočih. Človeški mladič dolgo potrebuje ob sebi ljubeče, skrbne, pozorne in spoštljive starše, da lahko zraste v človeka, ki se bo uspel normalno vključiti v družbo.
Različnost nas mogoče ne bogati tako zelo, kot se lepo sliši. Že zdaj imaš v razredih tako ogromne razlike med otroki, da je težko z njimi skupaj delati. Eni so orientirani, vljudni, se trudijo. Eni so nevzgojeni, maltretirajo vse okoli sebe in mogoče kdaj celo poslušajo razlago. Eni mislijo, da je šola prostor, kjer si lahko nakradeš novo obleko, pa kak telefon in spotoma še iz užitka kakšnega pomaltretiraš. Različni pristopi v vzgoji pomenijo, da se ti otroci, ko pridejo skupaj v eno skupino, ne znajo povezati, sodelovati in predvsem – biti normalni. Danes je dosežek, če je otrok samo normalen.
[/quote]
Je normalno, da starš hodi na govorilne ure na faxu? Da pokliče v službo, da je otrok v bolniški? Da mu v srednjo šolo prineseš dežnik, da ne bo moker, ker bo mogoče deževalo?
Ta članek je na to temo
Tukaj je vedno na voljo “test izrednih razmer”. Preprosto, kaj se zgodi, ce bi prislo do katastrofe vecjih razseznosti, ali celo vojne – skratka okoliscin, v katerih bi slo za golo prezivetje:
– ali zna otrok biti tiho na ukaz (da vas ne skrajsa za glavo prvi lacen tolovaj, da se polasti jabolka, sendvica in cevljev)?
– ali zna otrok na zahtevo pocakati na mestu in ostati v zavetju, medtem ko vi skocite nekaj opravit (npr. preverit ustreznost trdnosti razmajanega mosta, ki vas bo popeljal na drugi breg, ipd.)?
– ali je vas otrok pripravljen na vecje fizicne napore (npr. prepesacit nekaj sto ali celo nekaj tisoc kilometrov) v razlicnih vremenskih pogojih?
– ali vas otrok zna kultivirano izrazati svoje potrebe in obcutja (lakota, zeja, odvajanje, utrujenost,…)?
– itd.
Ce je katerokoli vprasanje (lahko jih se sami nanizate na kupe) pri vas sprozilo “cmok v grlu”, svoje starsevske naloge niste opravili.
Je normalno, da starš hodi na govorilne ure na faxu? Da pokliče v službo, da je otrok v bolniški? Da mu v srednjo šolo prineseš dežnik, da ne bo moker, ker bo mogoče deževalo?
[/quote]
Pa mu v srednji šoli in na faxu rihtaš knjige iz knjižnice in nabavljaš še kakšne šolske potrebščine, greš z njim prvi dan na srednjo šolo, na fax …
Pa da greš s polnoletnim otrokom naredit osebno izkaznico, potni list (bi šla mama seveda sama namesto njega, pa mora dete bit zraven), pa odraslemu otroku (že v službi) urejaš zdravniške preglede …
Ja, kar nekaj takih in podobnih primerov poznam. In seveda mame, ki to počnejo, so mnenja, da so najboljše mame na svetu, še v šolo in na faks bi hodile namesto otročkov, da bi jim prihranile mučenje z učenjem.
Pa mu v srednji šoli in na faxu rihtaš knjige iz knjižnice in nabavljaš še kakšne šolske potrebščine, greš z njim prvi dan na srednjo šolo, na fax …
Pa da greš s polnoletnim otrokom naredit osebno izkaznico, potni list (bi šla mama seveda sama namesto njega, pa mora dete bit zraven), pa odraslemu otroku (že v službi) urejaš zdravniške preglede …
Ja, kar nekaj takih in podobnih primerov poznam. In seveda mame, ki to počnejo, so mnenja, da so najboljše mame na svetu, še v šolo in na faks bi hodile namesto otročkov, da bi jim prihranile mučenje z učenjem.
[/quote]
Ja in kakšno korist ali škodo imaš ti od tega? Razen da si zaripla v obraz zaradi zgražanja?
Najhujše so “helikopterske kosilnice” ;))
Drugače se pa strinjam. Odstranitev vseh ovir je škodljiva. Opravljanje stvari namesto otroka, je škodljivo. Varovanje otroka pred vsemi in vsem, je škodljivo.
Je pa tudi res, da je bolj komot recimo odmakniti oviro na otrokovi poti, kot izgubljati čas z navodili za premagovanje, pa potem z pomočjo pri prebolevanju. Lažje je, manj stresno tudi.
Res je prvi trenutek lažje in manj stresno. A kaj bo z otrokom, ki se bo enkrat (in bo se!) znašel pred oviro, ti pa mu ne boš mogla pomagati?
[/quote]
Ja pa saj to jaz pravim. Starši, ki se imajo za ne vem kako skrbne, ker odstranjujejo ovire, to delajo zaradi lastne komoditete v prvi vrsti. Naj se kar nehajo trkati po prsih, ker je to čista lenoba in ne skrb za otroka.
Plača pa ta isti otrok, ki je nepripravljen za življenje.
Ja pa saj to jaz pravim. Starši, ki se imajo za ne vem kako skrbne, ker odstranjujejo ovire, to delajo zaradi lastne komoditete v prvi vrsti. Naj se kar nehajo trkati po prsih, ker je to čista lenoba in ne skrb za otroka.
Plača pa ta isti otrok, ki je nepripravljen za življenje.
[/quote]
Igzekli.
No dobr no, pretiravati tudi ni treba.
Moji so že vsi v srednji šoli in ven.
Noben od sošolcev ni prišel na vpis v prvi letnik srednje s starši. Noben od otrok še ni videl starša na informativnem dnevu na faksu (pa so šli pogledat več faksov), kaj šele na vpisu. Še nikoli niso prvi šolski dan videli kakega starša prestopiti prag šole, kaj šele faksa. No, hči je letos prvi videla nekaj staršev na vpisu v njeno srednjo šolo in ji je bilo zelo čudno. Od okrog 210 učencev jih je nekaj (manj kot deset) prišlo s starši.
Drugače pa poznam ljudi, stare 50 let, ki jim še vedno starši rit odnašajo, pa ne samo njim, ampak tudi njihovim partnerjem in otrokom. In so jim vse prinesli k riti in vedno vse zrihtali, od šole do službe. Tako da to nikakor ni nov pojav.
Priznam pa, da sem za enega od otrok posredovala pri mesečni vozovnici oziroma urbani. Nekaj je bilo narobe in ko otrok po približno desetih intervencijah na LPP pri različnih referentih in na različnih stopnjah (to moram predati vodji izmene/podšefici/šefici/vodji nevemčesa že) ni uredil ničesar in moral plačevati prevoz, mi je počil film. In potem je bilo lahko takoj zrihtano.
Tole o starših na faksu je po mojem mnenju bolj kot ne urbana legenda. Ampak če se nekateri potem bolje počutite, da niste taki …
Sem žena profesorja na biotehniški fakulteti. Imam tudi tri otroke. Dva študenta in eno dijakinjo. Vse tri sva z možem vpisovala v srednjo šolo skupaj z njimi. Konec koncev smo morali na vpisu starši nekaj podpisat in smo bili izrecno vabljeni zraven. Je šla pa tudi z mano (imam jih 51) mama vpisat se v srednjo šolo. Se spomnim, ker sva šli z vlakom in potem še v šoping po Celju.Še vem kaj mi je kupila…
Na fax so se otroci šli sami vpisat in na informativce, kot sva se šla svoj čas tudi midva z možem.
O urbani legendi pa… Mož ima vsako leto vsaj kakšen starševski klic. Ni to samo legenda. Gre pa v teh skrajnih primerih navadno za skrajnosti in velike družinske stiske. No, novi zakon o varovanju podatkov bo to uredil, čeprav je butast. Pravice prinašajo dolžnosti. Pika.
