upad vernosti
Novinarka Ksenija Petrovčič je v pogovoru z dr. Alešem Črničem govorila o upadu vernosti.
Če je bil kdo danes zjutraj pri sveti maši v cerkvi na Prešernovem trgu v Ljubljani, se gotovo ne bi strinjal z njo. K svetemu obhajilu se kar tre ljudi, pa ne samo starejših, tudi mladih.
Da ne napišem o shodih pri kakšni romarski cerkvi.
Sedeži so zasedeni in cerkve nabito polne že vsaj petnajst minut pred pričetkom svete maše.
Tako, da se ne bi strinjala, kvečjemu velja obratno, vedno več ljudi išče svoj prostor v cerkvah, vsaj pri nedeljski sveti maši, pa naj bo to v domači fari ali v kakšnem romarskem kraju.
Se strinjam. In vedno več je ljudi, ki nadomestek cerkve iščejo v raznoraznih fantazijah, kot je ufologija, reptiliani, kristali, tarot, kanaliziranje, čarobno mišljenje, posebne (nadnaravne) moči, paranormalna srečanja in ostali new age shit… ti se ne deklarirajo kot verni, a v resnici so. Zelo malo je ljudi, ki niso podvrženi mainstreamu…. hitre rešitve za osebne življenjske probleme…
Na prvi pogled je upad, ker nekateri zapuščajo cerkev kot institucijo, nekateri med njimi tudi vero. Poznam pa kar nekaj ljudi z ateistično vzgojo, ki so v odrasli dobi nehali biti ateisti in osvojili vero, pa večina niti ne hodi v cerkev.
Mislim, da je potreba po veri odvisna od zrelostne stopnje človeka. Najprej slepa vera, ki se v fazi turbulence (bujnega razvoja) spremeni v odklon od vere, in ki v stabilni zrelosti zopet najde vero, a ta ni povezana s cerkvijo.
Vernosti je čedalje več, zato ljudje čedalje več hodijo v Cerkve in v cerkve. Namreč neprimerno lažje je verovati, kakor imeti lasten stav.
“vse to ti dam, ako padeš predme in me moliš” Nima veze najnovejši iphone, hostijo al pa piščancv lidlu, narod dere, ker veruje.
[/quote]
Tukaj se pa ne strinjam. Živeti vero je veliiiiko težje, kot biti brez nje. Tukaj ne govorimo o veri, ki je ostala na osnovnošolskem nivoju. Govorimo o odrasli, zreli veri.
Globje? Kaj je bolj duhovnega od tega trenutka in realnosti? Vse kar je pomembno so ljudje okoli nas in naši bližnji intimni odnosi ter narava z vsem življem… nikoli ne bom razumela, kaj je tako pomebnega v fantazijah in da te ima rad nekdo “nad oblaki”… Potrebo po fantazijah in odklopu od reale lahko vidim le v globokih otroških traumah, nesposobnosti navezovanja na bližnje… ti ljudje prakticirajo samozadostnost, v resnici pa gre za osamljenost, ki jo nadomeščajo z raznoraznimi bogovi, in hrepenenju po intimi in bližnjimi odnosi.
V cerkev zahaja vedno manj ljudi, vse več pa se jih drenja v nakupovalnih centrih. Že res, da v cerkvi grešniki dobijo zastonj hostijo, ne dobijo pa tistega kar se oglašuje na jumbo panojih. Včasih smo pred spanjem zmolili, sedaj pred spanjem ljudje surfajo po internetu, mladina pa cele noči igra videoigre in zjutraj ne morejo v šolo, ker jih boli glava. Pravo sliko dobite, če pridete med tednom k maši. Ugotovili boste, da je v cerkvi 10 babic. Tisto ob nedeljah in cerkvenih praznikih, je predstava za sosede. Med njimi je veliko bivših komunistov, ki bi se zadnji moment radi odkupili – za vsak slučaj. Mogoče bi pridobili še kakšnega stalnega člana, če bi poleg hostije, ponudili še glažek rujnega. Samo kaj, ko propaganda in predpisi posegajo v obred tako, da moram še sam dati v kelih več vode kot vina.