potrebujem nekaj vzpodbudnih besed
Zadnje leto imam kar resne zdravstvene težave. Imam dve zelo dobri prijateljici, ki vesta s čim se borim, ampak tudi njiju nočem po nepotrebnem obremenjevati. Povem v par možnih stavkih, ko kaj sprašujeta. Danes pa me je sesulo. Ne morem več. Nimam več moči. Povrhu vsega, pa še me mož podjebava za brezvezne stvari. Vem, da sem do sedaj bila velika borka. To mi priznavajo vsi. Ampak danes je prvič v življenju tak dan, da se smilim sama sebi in si močno želim, da bi nocoj zadnjič legla v posteljo in nikoli več vstala iz nje. Ne morem več, res ne. Toliko je ljudi okrog mene, jaz pa tako sama, brez vsake opore. Nikogar ni, ki bi mi vlival novih moči. Doma imam občutek kot da sem jim odveč. Mož mi pije še zadnje atome energije in me spravlja ob živce z brezveznimi obtožbami. Ah,…
No, ne se mu pustit.
Naj se te ne dotaknejo njegove besede.
Če si zmogla do sem, boš še naprej. Sam je prestrašen in tečen in netakten. Tipičen moški.
Nadi si kaj sladkega za pogrickat, zlekni se na kavč in si povej, da boš bolezen premagala.
Ker si jo že skoraj.
Samo še malo je do tja.
Ne obupat.
Naspi se. Jutri bo prekrasen dan in pojdi na sonce.
Držim pesti zate!
Močno!
In ti pošiljam en topel, mehak oblaček, da ti pogreje dušo.
Uf, te razumem. Včasih se nam v takšnih okoliščinah res zazdi smrt odrešilna bilka, vse izgubi smisel. A bodimo pravični kljub stiski v kateri se znajdemo. To je naš boj in ne nujno tudi boj drugih. Na nas je, da jih prosimo za pomoč, razumevanje, naklonjenost… na nas je, da izpovemo naša občutja, bolečino, ne na njih, da ugibajo, kako nam je. Držim pesti zate, da se ti stvari postavijo na pravo mesto in izideš kot zmagovalka iz te izkušnje.
Glavo gor!!! Samo utrujena si in do ene betonske ograje si prišla. Ampak ta ograja ima nekje izhod. Vrata boš jutri videla, danes jih je brezveze iskat. Jutri ko bo sonček, se bodo pokazala sama.
Samo v tak trenutek je, tak dan. Jutri bo nov. To ne more trajat v nedogled. In to, da zadnjič ležeš v posteljo nima smisla premišljevat. Vsak izmed nas je lahko tisti, ki bo danes zadnjič zaspal in za vedno. Ampak ne gremo za to spat. Pač pa gremo, ker imamo vsega dost in želimo čimprej prespat to bedno noč, ker smrdi po dnevu, ki je za nami. Ampak jutri je nov. Čisto drugačen. Druga knjiga.
Še mož bo drugače dišal jutri, boš videla.
Mogoče en majhen nasvet, kako umirit te nore misli in nekako odgnat smotane občutke. Topla kopel, noge malo v slano vodo (lovor pa sol) eno lepo glasbo, luč ugasn eno svečko na mizo pa mal zajokat. Gre ven ta tegoba.
Potem pa v posteljo, okno odpret, da je svež zrak, fajn se pokrit, da je toplo potem pa fantaziraj. Nekaj, kar ni povezano s teboj, ne z boleznijo ne z družino. Ne vem če si kdaj brala kakšno dobro knjigo, kjer se dogodki odvijajo počasi in zanimivo. Enostavno si izmišljuj zgodbo. Recimo predstavljaj si kakšnega lepega moškega, predstavljaj si njegove dogodivščine ne vem, fantaziraj… Verjemi misli znajo tako odplavat, da te zazibljejo v enormne višave. Pozabiš na vse, možgani se spočijejo. Tvoja glava je takrat na off z lastnimi problemi in okolico.
Ne fantaziraj pa o preteklosti in o ljudeh ki jih poznaš.
In verjemi, da pride tudi lep moment in lep trenutek. Samo pogumno. Možu pa dve okrog ušes, če se ne misli zresnit. Mene moja tut useka če najedam. Alpa mimogrede dobim v glavo kakšen povšter pa mi reče, da je tut balkon še frej in da se lahko mirno preselm.
Moraš malo tudi njega razumet in če je slab dan, si vzela mogoče preveč za hudo. Mogoče ni bilo tako mišljeno. Tudi njemu ni težko, če imate trenutno bolj težko situacijo. Jutri pa magari na eno kavo ob kakšno jezero. Naredita si izlet. Pa če samo za dve uri. Ali pa sprehod. Bo tut super.
Drži se. Vse bo ok, samo obupat ne smeš. Si na pravi poti. Brez skrbi.
hej … pusti deca, slušalke dej na ušesa, nabij do konca in uživaj … pa zjaj zraven 🙂
vse dobro ti želim!
https://www.youtube.com/watch?v=WRgE-5Yjyco
S popolno odkritostjo do sebe se je možno za vselej izkopati iz težke bolezni. Kaj se ti je takega zgodilo, preden si zbolela? Lahko gre za en sam čustveni pretres, lahko pa za kapljo čez rob ob nikolikončanempodjebavanju. Ni pomota, beseda je namenoma napisna skupaj, ker se dejansko tudi dogaja skupaj, brez konca in kraja. Niti oddahniti se ne moreš med enim in drugim rafalom pod- in za-jebavanja.
Kako priti iz brezna? Predvsem ne išči pomoči tam, kjer je doslej nisi dobila! Ne moreš se smilit človeku, ki je brez občutka za soljudi. Ne more ti pomagati, ker nima senzorjev, da bi sploh kaj razumel. Opri se nase in na prijateljici. Piši dnevnik, izlij čustva na papir, vse zamere, vse temne dogodke, ki so te pripeljali do sem, kjer si zdaj. Moraš dat vse to ven, izlij iz sebe, zjoči se nad sabo, kar koli, samo ne zadržuj več v sebi in ne delaj se heroja. Živi tako, kot čutiš!
Ko ti uspe izkopat žalost, jezo in zamere, se pogovori sama s seboj, kakšno življenje želiš živeti. Potem ukrepaj v smeri, ki ti bo prinesla mir in radost.
Pozabi zamere, jezo, žalost, zavist, skrbi, na kakršne koli negativne čustvene reakcije. Vsa ta čustva, ti dobesedno sesuvajo telo. Izrazi se, navznoter in navzven, postani navzen tista prava jaz, ki se skriva v duši. En močen objem in čisto ljubezen univerzuma ti pošiljam.
[/quote]
Meni pa ravno ta custva, prosijo, da moram nekaj spremeniti. Ce sem zalostna, mi kričijo, sprasuj se, sprasuj in dobim odgovor.
HVALA za vzpodbudne besede 🙂
Danes vem kaj me je včeraj še dodatno sesulo. Jah, samo to sem še potrebovala eno ku… virozo, da me je položila v posteljo. Bo že bolje. Vem, da se bom spet pobrala.
Sinoči sem v solzah zaspala. Kako je hudo, ko prideš iz določenega pregleda kjer ti spet napovedo vse najslabše in pričakuješ doma en topel objem in ramo na kateri bi se zjokal ter par besed, da se bom izvlekla iz te agonije. V zameno pa dobiš molk in jezne poglede od človeka, ki še ti po tolikih letih vedno veliko pomeni.
Takšen je odnos med nama zadnje leto. Npr. sam se ponudi, da me odpelje k zdravniku, ker je prazna čakalnica pričakuje, da bom v petih minutah gotova, ker me ni pol ure iz ordinacije potem znori, da me je moral tako dolgo čakati, ker se mu seveda mudi domov na kavč. Jaz, ki še nisem prišla od prvotnega šoka k sebi po diagnozi, ki mi jo je povedal zdravnik nimam moči, da bi še možu zdaj pojasnjevala kako in kaj. Pa kaj mu naj sploh pojasnjujem, ko pa čutim, da je kilometre daleč vstran od mene. Rečem mu samo, da me naj odloži na prvi avtobusni postaji. Seveda noče, ker ne ve kako bi to potem pojasnil sinu doma.
Zadnji dogodek: zvečer se normalno pogovarjava, jaz grem par minut pred njim v posteljo. Zjutraj preden odideva v službo zajtrkujeva brez besed, me ne pogleda, mi nič ne reče, mi ne da poljuba, niti ne reče adijo. Iz službe se vrnem pred njim. Ko pride on, spet mutasto skozi vrata. Ga vprašam, če je kaj narobe in če se on slučajno z mano ne pogovarja. Mi odgovori, da jaz že dobro vem zakaj. Mu rečem da ne in da naj mi razloži. Mi odgovori, da mu ni. Čez tri dni, ko mi že dopizdi to njegovo obnašanje, mu zjutraj pri zajtrku določim uro za zvečer, da se zjasni kaj bi rad. Zvečer ga ob dogovorjeni uri skoraj prisilim, da spregovori z mano in hočem vedeti zakaj se tako obnaša. Pa mi odgovori, da ima on tudi pravico kdaj biti slabe volje ali se ne pogovarjati z mano kat tako brez razloga. Pa ga vprašam, če je on mogoče star pet let, da si dovoljuje takšne brezvezne izpade in da imam jaz dovolj svojih zdravstvenih problemov ter da se ne mislim še ukvarjati z njegovimi izpadi, ki mi samo dodatno pijejo energijo. Zdaj pa bi se on spet normalno pogovarjal z mano in ga celo zanima kako sem opravila na pregledu. Pa za živo dušo mu ne bi zdaj pojasnjevala kako je z mano.
Sinoči sem prišla do zaključka, da mi je zveza z njim še samo v dodatno škodo pri mojem okrevanju. Besna sem sama nase, da še mi po tolikih letih zakona vedno veliko pomeni in da sem prav zaradi tega čustveno povezana z njegovimi izpadi, ki me še dodatno sesujejo. Vem, da je edina rešitev, da grem čimprej od takšnega človeka vstran, zato komaj čakaj, da se poberem iz postelje in grem po svoje. Mogoče pa je tudi v tej moji bolezni nekaj dobrega, da si nalijem čistega vina in spoznam koga imam ob sebi in koga se moram čimprej losat.
Mocna si ti zenska ves.
Tiste njegove fore pa…namerno pocne, ker hoce mir.ne da se mu pogovarjat, potem pa se raje zavije v molk in se dela , kao da si ti kriva.
Predlagam, da takrat , ko utihne, utihni tudi ti in se spocij od gospoda.
Ves tko kot si opisala.se mu jebe zate…sele, ko bos hotla it, se bo zbudil..prej ne…
Ce ti je do pogovora, pusti meil pa bomo mal oglodale do kosti situacije…
Ce ti ni da puscas meil..ga bom jz..sem ga ze veckrat! Tko da ni panike
Poslušaj ti, vzemi si dan samo za sebe!! Zrihtaj se, se vsedi v avto in zgini za cel dan, Ko šlivi deca!! če ti ni v podporo, se ne obremenjuj več z njim. Jaz sem se tudi nehala obremenjevati s problemi, ker nisem dosegla nič, ne s pogovorom ne s prepiri… Danes je ful lep dan, pojdi nekam magar na drug konec Slovenije na obalo, uživaj, se nastavi soncu…. Pošiljam ti kup pozitivne energije…. <3
Zadnje leto delam veliko na tem in se *prečiščujem*. Sama sebi se čudim kaj vse je prišlo na dan. Seveda gre vse skupaj bolj počasi, ker *moj gospod* se prav trudi, da mi nalaga še dodatna bremena. Kriva pa sem si sama, da si dovolim, da se me dotaknejo njegovi izpadi.
Res potrebujem eno veliko goro, da splezam gor in izkričim vso bolečino, bes, razočaranje, žalost in vse kar se je nabralo v meni.
Avtorica popolnoma si me zadela. Res se delam heroja navzven, navznoter pa se lomim na tisoče koščkov. Samo malo še mi manjka, da počistim prah za sabo. Očitno sem morala obviseti nad globokim prepadom, da sem končno pogledala vase.
Verjamem, da si v stiski. V mislih sem s teboj. Veš, človek je v bistvu vedno sam. Ko imaš težave, ko te napade bolezen, nihče, prav nihče ne more sočustvovati s teboj. Tvoje težave so tvoje težave. To je del življenja, to je del nas. Ampak ne jemlji vsega tako črno. Jutri bodo tvoje težave lahko manjše.
Želim ti veliko zdravja, poguma in dobre volje. Vsi hodimo po poti, ki ji je ime življenje. Včasih gre ta pot po lepi stezi, drugič gre navkreber in s težavo hodimo po njej. Vse dobro ti želim in srečno. Drži se!
Saj razumem, da si v končni fazi za vse sam. Ampak nekako logično se mi zdi, če imaš ob sebi sopotnika, da bi opora morala biti vzajemna. Tu je potem to razočaranje še toliko večje, ker v najbolj ranljivem trenutku spoznaš, da se ne moreš zanesti niti na partnerja. Če si samski, si v takšnem trenutko prihraniš veliko razočaranje, ker veš, da ni nikogar, ki ti bi stal ob strani.