Pred kratkim je odšel v pokoj moj šef, čudovita oseba, prijazen, empatičen, skratka super človek v vseh pogledih. Takšnega šefa si lahko vsak želi. Na njegovo mesto je prišla ženska, njegovo popolno nasprotje. Vase zagledana, zahrtbtna, pokvarjena in žleht oseba. Povrh vsega pa še velik kolerik. Prejšnjemu šefu je vedno metala polena pod noge, skratka oseba, ki je zmožna vsega in gre za dosego svojega cilja preko trupel. Njeno obnašanje je popolnoma neprimerno vlogi, ki jo ima. Z njenim prihodom se je zame vse spremenilo. Prej so bili odnosi super, sproščeni, sedaj pa je ravno obratno. Ta ženska je moja nadrejena in se do mene obnaša popolnoma ignorantsko, do prikrivanja informacij… Če jo karkoli vprašaš čisto znori, skratka nikoli ne veš, kdaj bo izbruhnila, iz čistega mira. To vsekakor vpliva name, prav tako tudi na moje zdravje. Včasih sem s takšnim veseljem hodila v službo, sedaj se je to spremenilo. Težko je s takšnim človekom delat, ki povrh vsega misli, da je najbolj pameten. Ko se spomnim na jutri, mi je že zdaj slabo. Sem morala malo dati ven iz sebe. Ima še kdo podobno izkušnjo in kako se zaščiite pred takšno osebo? Kaj narediti, da ti ne pride do živega?

Zakaj pa nori? Se vlečete kot megla? Ne dosegate pričakovanih ciljev? Premalo vem in nikoli ni dobro poznati samo eno plat.

Tudi jaz sem v svoji delovni dobi dala marsikaj skozi. Tudi jaz sem imela šefa, ki je bil občasno neznosen. Trajalo je nekaj let, enkrat bi skoraj izgubila službo,ker sem bila na bolniški za najmlajšega nekaj dni, on pa ni mogel brez mene nič, saj sploh ni obvladal računalnika. Potem so se začele stvari počasi spreminjati. Šef se je spremenil, postal je super. Vse, kar sem naredila in kakor sem naredila je bilo odlično, pohvalil me je, postala sva celo prijatelja.
Domnevam, da je imel težave z živci in se je nato pričel zdraviti.
Od tega je minilo že več let. Najprej se je upokojil on, čez nekaj let tudi jaz. Sedaj, ko se srečava, prijazno poklepetava. Počasi sem pozabila na tisto obdobje mojega življenja, ki je bilo zelo težko. Domnevam, da je tudi tvoja šefica pod stresom, ni kos situaciji in ima težave z živci. Sem skoraj sigurna!
Jaz ti svetujem, da si počasi iščeš drugo službo. Morda ti uspe, morda se bo tudi šefica spremenila na bolje, ali pa jo bodo prerazporedili na drugo delovno mesto. Drži se!

Zakaj pa nori? Morda je nesposobna in zdaj prihaja njena druga plat ven, ki jo je skrivala, psihopat, sociopat …

Te razumem. Pa tut res je, da se po odhodu enega nadrejenega, malo spremeni. Vsak človek malo svoje navade, vsak malo svoj način.
Mogoč je moteče tut to, da ste bile prej s to osebno na “enakem” nivoju, potem je postala pa šefica in v trenutku si je hotla zagotovit neko avtoriteto. Pa to na naroben način.
Ne smeš si tega dovolt. Jest sem na šihtu napihnjen ko žaba, to sem že enkrat napisal. Ne razlagam kozlarij, ne razlagam o familji o dopustu, strogo službeno. Se posmejem, popijem kavo, govorim o splošnih stvareh, ne dovolim pa da se gre preblizu.
Nekateri so dolg mislil, da sem nadut. Mogoč clo res tko izgleda. Imam pa zato mir. Nadrejeni se še ni zadru na mene, ker ve da se ne sme. Če bi pa se, bi pa se na narobnega.
In s tem, ko si preveč vljuden in ko spustiš ljudi preblizu sebe, potem mislijo da lahko znorijo na tebe in ti pokažejo da so močnejši.
Jaz ti tut svetujem. Nova služba, išči. Potem pa jovo na novo, ampak z distanco. Nadrejeni samo opravljajo svoj poklic in vsak izpad lahko mirno opozoriš, da tega ne misliš prenašat. Ampak v tej službi to več nima smisla. Gotova maša. V drugo morš pa že pridet napihnjena ko žaba.
Oh, sem jaz tut delal po takih službah, kjer smo ponoč karte špilal, pa pil viski, drug večer se je pa taisti šef, k je bil z nami v nočni, dru ko jeshar. Nič več. V službi sem strogo strokoven, s tistimi parimi sodelavci k smo pa res prjatli, pa tega na šihtu ne pokažemo. Mamo zato popoldne cajt da popijemo pir.

Zakaj pa nori? Morda je nesposobna in zdaj prihaja njena druga plat ven, ki jo je skrivala, psihopat, sociopat …
[/quote]

V velikih sistemih se takšni šefi ne obnesejo, slej kot prej odidejo, ker to ni pravi način vodenja in ne prinaša ustreznih rezultatov. V tem primeru svetujem, da se ta zaposlena prilagodi (sprejme situacijo in čaka, da bo kaj bolje) ali poišče novo službo.

Avtorica, da nisi moja sodelavka :)?
Jaz iščem drugo službo.
Je pa kriza, da iščem že dobro leto pa brez uspeha. Vedno ob izpadaih šefice, si mislim, saj ne bom več dolgo tu. Ampak težava pa je, da nikakor ne najdem druge službo. Ampak upam pa, da bo vendarle kmalu.
Ne ubadam se s tem, da bi razmere spremenila, ker itak ni v mojim moči. Lahko pa jaz grem. Včasih me ima, da bi kar dala odpoved, še preden bi našla drugo službo.

Jaz imam strogo profesionalen odnos. V službi se s sodelavci ne pogovarjam o osebnih stvareh. Se držim strogo načela, služba je služba, družba pa družba. Od tega ne odstopam. Z vsemi imam dober, korekten odnos. Drugače pa je resnično kolerik in ima probleme z živci. Ona vpije na vsakogar, tudi na prejšnjega šefa je. Jaz se ji ne mislim pustiti, samo če karkoli rečeš, si potem situacijo samo polsabšaš, ker je oseba izrazito maščevalana. Enkrat ko je bila v elementu in je čisto padla ven, to bi res mogli videt, bi bilo za posnet, da bi verjeli, kakšno je njeno obnašanje, ki nikakor ni primerno za takšno delovno mesto. Takrat sem ji rekla, da naj se najprej umiri in da se bova potem šele pogovorili. Ker s takšno se potem res ne da komunicirat in je šla potem v pisarno in prišla potem čez nekaj časa in sva se potem pogovorili. Ampak, ti izbruhi to prenašat to mi gre res na živce.

V velikih sistemih se takšni šefi ne obnesejo, slej kot prej odidejo, ker to ni pravi način vodenja in ne prinaša ustreznih rezultatov. V tem primeru svetujem, da se ta zaposlena prilagodi (sprejme situacijo in čaka, da bo kaj bolje) ali poišče novo službo.
[/quote]

delam v velikem sistemu in ti zagotavljam, da so točno takšni karakterji načrtno postavljeni na vodilna mesta in se jh že dolga leta držijo. ne rečem, da rezultatov ni. na žalost do, vendar na račun slabih plač in premalo vlaganj v tehnologijo, seveda so vodilni primerno nagrajeni za dosežke, zaposleni pa vedno bolj obremenjeni, ker je pač manjko pri tehnologiji, vse pogostejše okvare in v zadnjem času odhode pač nekako nadomestiti.

Jaz imam strogo profesionalen odnos. V službi se s sodelavci ne pogovarjam o osebnih stvareh. Se držim strogo načela, služba je služba, družba pa družba. Od tega ne odstopam. Z vsemi imam dober, korekten odnos. Drugače pa je resnično kolerik in ima probleme z živci. Ona vpije na vsakogar, tudi na prejšnjega šefa je. Jaz se ji ne mislim pustiti, samo če karkoli rečeš, si potem situacijo samo polsabšaš, ker je oseba izrazito maščevalana. Enkrat ko je bila v elementu in je čisto padla ven, to bi res mogli videt, bi bilo za posnet, da bi verjeli, kakšno je njeno obnašanje, ki nikakor ni primerno za takšno delovno mesto. Takrat sem ji rekla, da naj se najprej umiri in da se bova potem šele pogovorili. Ker s takšno se potem res ne da komunicirat in je šla potem v pisarno in prišla potem čez nekaj časa in sva se potem pogovorili. Ampak, ti izbruhi to prenašat to mi gre res na živce.
[/quote]

Ja razumem. Hotel sem samo razvit tezo (ni nujno da je pravilna) da se dere na tiste, s katerimi je bila prej na dokaj enakem nivoju. Torej, da če bi zdaj prišel nek nov (spet bom rekel – napihnjen ko žaba) si najbrž tega ne bi upala. Če pa… Potem pa je težava že bolj resna, torej se neobvlada in je zadeva že primerna za kakšen drug poseg.
Lej, ne vem v katerem fohu delaš, domnevam pa, da glede na to, da so vam predpostavljene šefinje, da gre veriga tudi naprej, torej da je nekdo nad to osebo in potem še piramida do vrha.
Nerad svetujem brezveze, ker ne poznam v kakšnem položaju si ti. Torej, če si v položaju, kjer bi nekako lahko dobila novo službo, jaz ne bi razmišljal in bi mirno odšel. Druga varianta pa je, da imaš rada delo, da ti je kolektiv všeč, da vidiš možnost doprinosa k temu mestu, potem pa je zagotovo to vašo šefico malo za opozorit. Torej se sodelavci med seboj zmenite, skličite sestanek, na katerega bo vabljena samo ona (naj obstaja tudi zapisnik) in ji lepo povejte, da odnos, ki je trenutno meji na mobing in da je obnašanje poniževalno in neprimerno, torej brez ovinkarjenja lahko poveste, da jo boste tožili za verbalno nasilje, ki ga nikakor niste dolžni prenašat. Jaz sem siguren, da se bodo stvari uredile.
Če pa govoriš o maščevanju, potem pa ni druge, kot da se družno najavite pri direktorju podjetja, prej posnamete izpade in potem poveste, da ali policija in mediji, ali pa gospa v krilu. Njegova izbira. Verjemite, noben direktor vas ne bo nagnal s pisarne.

Jaz imam strogo profesionalen odnos. V službi se s sodelavci ne pogovarjam o osebnih stvareh. Se držim strogo načela, služba je služba, družba pa družba. Od tega ne odstopam. Z vsemi imam dober, korekten odnos. Drugače pa je resnično kolerik in ima probleme z živci. Ona vpije na vsakogar, tudi na prejšnjega šefa je. Jaz se ji ne mislim pustiti, samo če karkoli rečeš, si potem situacijo samo polsabšaš, ker je oseba izrazito maščevalana. Enkrat ko je bila v elementu in je čisto padla ven, to bi res mogli videt, bi bilo za posnet, da bi verjeli, kakšno je njeno obnašanje, ki nikakor ni primerno za takšno delovno mesto. Takrat sem ji rekla, da naj se najprej umiri in da se bova potem šele pogovorili. Ker s takšno se potem res ne da komunicirat in je šla potem v pisarno in prišla potem čez nekaj časa in sva se potem pogovorili. Ampak, ti izbruhi to prenašat to mi gre res na živce.
[/quote]
Mislim, da imajo prav tisti, ki menijo, da šefica v resnici fejka svojo sposobnost, zdaj jo je pa presneto strah, da bi se to razkrinkalo. Ker tako obnašanje VEDNO poganja samo strah! Saj je človek lahko živčen pa to, ko se nekaj ustvarja in je z vsem bitjem in žitjem v delu, ampak ko je zadeva mimo, taki ljudje tudi pridobijo na uvidu in znajo potem vedno bolje menedžerirati delo. Kdor pa ostaja v sebi prazen z večnim strahom, da ga bodo razkrinkali v njegovi nesposobnosti, neprimernosti, nekvalificiranosti, pomanjlkjivosti, nepopolnosti, nezadostnosti, bo pa vsakič znova samo stopnjeval svojo obrambo.

Striktno poslovni odnosi ti sicer lahko pomagajo, ampak če je šefica pod pritiskom svojega notranjega strahu, bo tvoja strokovnost zanjo še hujša nočna mora in bo samo slabše. Zato si striktno zapisuj, kaj se dogaja, in navodila od šefica striktno zahtevaj PISNO! Tudi če te pošlje po sendvič: naj napiše v mejlu, da želi, da to storiš.

Si pa žal mogoče zamudila priložnost, ko bi ob izbruhu šefica ti morala reagirati enako burno in ji z dvignjenim prstom povedati, da se tako ne bo s tabo pogovarjala. S tem si pri takem labilnem človeku takoj zagotoviš status “močnejšega” in te v prihodnosti načeloma pusti pri miru oz. če že, samo malo godrnja sam zase, ne pa zganja cel tornado po pisarni. Ko pa enkrat zamudiš priložnost in te ima zapisanega v svoji bolni glavi kot “revčka”, imaš pa sranje, ja.

Mislim, da imajo prav tisti, ki menijo, da šefica v resnici fejka svojo sposobnost, zdaj jo je pa presneto strah, da bi se to razkrinkalo. Ker tako obnašanje VEDNO poganja samo strah! Saj je človek lahko živčen pa to, ko se nekaj ustvarja in je z vsem bitjem in žitjem v delu, ampak ko je zadeva mimo, taki ljudje tudi pridobijo na uvidu in znajo potem vedno bolje menedžerirati delo. Kdor pa ostaja v sebi prazen z večnim strahom, da ga bodo razkrinkali v njegovi nesposobnosti, neprimernosti, nekvalificiranosti, pomanjlkjivosti, nepopolnosti, nezadostnosti, bo pa vsakič znova samo stopnjeval svojo obrambo.

Striktno poslovni odnosi ti sicer lahko pomagajo, ampak če je šefica pod pritiskom svojega notranjega strahu, bo tvoja strokovnost zanjo še hujša nočna mora in bo samo slabše. Zato si striktno zapisuj, kaj se dogaja, in navodila od šefica striktno zahtevaj PISNO! Tudi če te pošlje po sendvič: naj napiše v mejlu, da želi, da to storiš.

Si pa žal mogoče zamudila priložnost, ko bi ob izbruhu šefica ti morala reagirati enako burno in ji z dvignjenim prstom povedati, da se tako ne bo s tabo pogovarjala. S tem si pri takem labilnem človeku takoj zagotoviš status “močnejšega” in te v prihodnosti načeloma pusti pri miru oz. če že, samo malo godrnja sam zase, ne pa zganja cel tornado po pisarni. Ko pa enkrat zamudiš priložnost in te ima zapisanega v svoji bolni glavi kot “revčka”, imaš pa sranje, ja.
[/quote]

Res je 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} preobrat, od prejšnjega tako uglajenega, prijaznega in predvsem normalnega ter človeškega šefa, smo naleteli na takšno mino. To je sedaj res težko sprejeti. Zapisujem si že zdaj, vsa navodila zahtevam izključno pismeno, ker pri njej res ne veš, ker včasih reče tega pa jaz nisem rekla. Sem jo že večkrat tako dobila na laži, pa sem potem imela dokaz, ko sem pokazala e-mail. Ni mi všeč. ker ni prifesionalna, ker dela razlike med sodelavci. Z nekaterimi, ki se že dolgo poznajo imajo pri njej protekcijo. Drugače pa sem ji jaz že rekla, da si ne dovolim vpitja, vendar ona se očitno težko obvlada. Potem si človek ne upa nič reči, zaradi ljubega miru. Mogoče tu delam napako, da bi kljub vsemu vedno morala povedati, ne glede na njene izpade.

Ja razumem. Hotel sem samo razvit tezo (ni nujno da je pravilna) da se dere na tiste, s katerimi je bila prej na dokaj enakem nivoju. Torej, da če bi zdaj prišel nek nov (spet bom rekel – napihnjen ko žaba) si najbrž tega ne bi upala. Če pa… Potem pa je težava že bolj resna, torej se neobvlada in je zadeva že primerna za kakšen drug poseg.
Lej, ne vem v katerem fohu delaš, domnevam pa, da glede na to, da so vam predpostavljene šefinje, da gre veriga tudi naprej, torej da je nekdo nad to osebo in potem še piramida do vrha.
Nerad svetujem brezveze, ker ne poznam v kakšnem položaju si ti. Torej, če si v položaju, kjer bi nekako lahko dobila novo službo, jaz ne bi razmišljal in bi mirno odšel. Druga varianta pa je, da imaš rada delo, da ti je kolektiv všeč, da vidiš možnost doprinosa k temu mestu, potem pa je zagotovo to vašo šefico malo za opozorit. Torej se sodelavci med seboj zmenite, skličite sestanek, na katerega bo vabljena samo ona (naj obstaja tudi zapisnik) in ji lepo povejte, da odnos, ki je trenutno meji na mobing in da je obnašanje poniževalno in neprimerno, torej brez ovinkarjenja lahko poveste, da jo boste tožili za verbalno nasilje, ki ga nikakor niste dolžni prenašat. Jaz sem siguren, da se bodo stvari uredile.
Če pa govoriš o maščevanju, potem pa ni druge, kot da se družno najavite pri direktorju podjetja, prej posnamete izpade in potem poveste, da ali policija in mediji, ali pa gospa v krilu. Njegova izbira. Verjemite, noben direktor vas ne bo nagnal s pisarne.
[/quote]

Hvala za nasvet. Ja, imam zelo rada svoje delo, prav obožujem ga. Edino to me drži pokonci in upanje, da jo mogoče le zamenjajo in da ne bo dolgo na tem delovnem mestu. Ker roko na srce, s takšnim obnašanjem in neprofesionalnostjo ni za to delovno mesto. V kolektivu nima podpore, mogoče so ene tirje, ki jo podpirajo, ker imajo od nje koristi in imajo določene protekcije.

Ista zgodba pri nas. Odkar je sodelavka vodja oodelka, se obnaša kot direktorica. Poleg vsega metanja polen in klevetanja, niti ne pozdravi več, govori samo še o napakah, vedno delo pokaže samo na pol, nič ji ne paše, skratka obupen odnos. Ženska ima okoli 175 cm, okoli 150 kil, je verižna kadilka, ampak sveto prepričana, da samo ona zna in da ima ona vedno prav. Po daljšem času, ko so me živci že skoraj izdali, sem tukaj na monu prebrala zdravilo – bolniška zaradi stresa. Vsake toliko si vzamem dva dni dopusta ali tri dni bolniške in ju združim z vikendom. Ti štirje ali pet dni so mi dovolj, da malo odklopim. Ponavadi greva z možem kam v hribe ali poleti na morje. Čim manj se sekiram ali me bodo preverjali, še manj, kdo bo medtem delal. Tudi to mi je metala naprej, da mora ona delati namesto mene, čeprav me zaenkrat še vse lepo počaka.
Mislim, da odkar jim je vsem popolnoma jasno, da mi je vseeno če grozijo z odpovedjo, so mi nehali s tem mahati pred nosom. Kadarkoli izvem, da me je spet imela v zobeh in spletkarila, načrtujem odsotnost. Ji bo že kapnilo. 14 dni nazaj je imela izpad in je sodelavca zasliševala, če je res bil tam in tam in je uredil to in to, čeprav je imela njegovo poročilo v rokah. Tip je zapustil pisarno in prišel nazaj čez 2 uri, s tem da se je ves tresel in se ni mogel pomiriti.
Seveda mi še vedno pride do živega in težko prebolim laži o sebi. Razumem se z ostalimi, držim se bolj zase. Ne želim da me imajo za tako, ki je non stop na bolniški, a je to zaenkrat edini način, da mi ne odpihne.

Te popolnoma razumem. Jaz sicer ne hodim na bolniške, vsaj do zdaj še nisem bila, ampak če se bo ta mobing nadaljeval bo to resnično težko prenašati, ne vem kaj bom takrat storila. Bolniška je samo začasen beg. Problem je treba reševati. Ne smemo se pustiit takim ljudem, ki so v bistvu sami eni veliki revčki in imajo probleme sami s sabo. Meni se taki ljudje v bistvu prav smilijo, to so nesrečni, nezadovoljni ljudje. Saj če bi bili zadovoljni s svojim življenjem, bi delovali čisto drugače in bi se temu primerno obnašali.

tud jaz nacrtujem bolniske, da malo k sebi pridem od primitivzma, sovinizma in verbalnega nadlegovanja moskih sodelavcev.

Še to sem pozabila napisati, da tudi dostikrat ne pozdravlja, prav tako ko gre domov. Taka hladna ženska, popolnoma brez čustev in empatije, živo nasprotje prejšnjega šefa, za katerim se nam vsem kolca in ga zelo pogrešamo. Takšnega ne bomo več imeli, žal.

Najbrz je bolna. Imate lastnike? Ima ona nadrejene? Zapisite in jim povejte.

Jaz se preveč sekiram za vse, kar ni dobro. Sem si že rekla, da se ne bom več, pa ne morem iz svoje kože. Imam rada red, dobro opravljeno delo, ne maram polovičarstva in če čakam nekoga za informacije, da lahko delo opravim, zaradi površnosti nekoga drugega, me seveda to spravlja v slabo voljo. Vidim, da so drugi bolj flegma in si toliko ne ženejo k srcu ter se ne sekirajo. Sem že tudi rekla, da ne bom več delala od doma in bila skoz dosegljiva, le zakaj in komu na čast, če nisi nič vreden in te samo izkoriščajo. Ko vidijo, da si priden in da vse narediš, te ne pohvalijo, ampak samo še več dela ti nalagajo. To je čista resnica. Zato veliko bolje pridejo skozi tisti, ki so flegma in službo ne jemljejo preveč resno. Bo treba končno začeti drugače delati, sebi v prid. Drugače to vodi samo v bolezen in lahko samo še pregorim, kar pa ni vredna nobena služba.

Kaj naj rečem, ne se pustit nori babi. Ni vredna tvojih živcev. Še ti jo ignoriraj, bo najboljše.

Nikakor se ji ne bom pustila. Ženska ni vredna počenega groša, niti do kolen ne seže bivšemu šefu. V ničemer, ne po znanju, ne po profesionalnosti, ne po človeški plati mu ne seže do kolen.. Njega smo spoštovali, ker si je to zaslužil, te nore kolerične babe pa prav gotovo nobeden ne spoštuje. Srčno upam, da jo veter čim prej odpihne nekam daleč stran od nas.

Z ženskami v kolektivu je težko, če si ženska. Pojavi se tekmovalnost, komolčarstvo, nevoščljivost, podtikanja, govorice, hinavščina, obrekovanje, spletke, skratka nič dobrega. Če pa je ženska še nadrejena, pa lahko kar obesimo belo zastavico.

Pa še res je. Z babami delat je res težko, veliko boljši je moški kolektiv in moški šef. Saj sem napisala, da smo imeli krasnega šefa, ki se je pred kratkim žal upokojil.

V službi je najboljše imeti čisto profesionalne odnose, narediti svoje delo, recimo če delaš od 8 – 16, in greš takrat takoj domov. Nobenih nadur, nič popoldnanskega dela, nobene doegljivosti v popoldanskem času, prosti čas je tvoj prosti čas. Če si jim preveč na razpolago, jih tako samo razvadiš. Ob 16 uri greš takoj domov, vse lahko počaka, saj je jutri nov dan. Ni se dobro preveč sekirati, ker je življenej prekratko.