Kje naj spi dojenček?
sem za skupno spanje, ampak me je strah tudi,da bi otročka pomendrala med spanjem, ko se preobrneš ali karkoli takega. da se mu ne bi kaj zgodilo med spanjem v skupni veliki postelji.
vsekakor se mi zdi prav,da je v sobi s staršema, in ne v svoji sobi.
Torej najmanj,da je posteljica takoj zraven starševske zakonske, tako,da čuti bližino in varnost in da se lahko takoj odzoveš nanj.
Pri nas je tako: na začetku je sinček spal v svoji posteljici približno 4 mesece, zjutraj, ko se je mož zbudil za v službo in se je zbudil za dojenje sem ga vzela k sebi v posteljo in sva še par uric spala. Po četrtem mesecu se je pa začel veliko zbujati ponoči, tudi na pol ure in se mi niti slučajno ni dalo 15x na noč vstajat, zato smo začeli spati skupaj, da sem lažje dojila ponoči. Sedaj pri 9 mesecih do prvega zbujanja spi v svoji posteljici (ki je v spalnici), potem pa pri nama. Malo smo se vsi navadili in zdaj dobro spimo, od začetka pa me je motilo in nisem dobro spala. Če bomo imeli še kakšnega otroka, bi naredila isto, najprej poskusila, da spi v svoji postelji, če bi se pa preveč zbujal, pa brez pomisleka spet v najino.
Pri nas je tako: na začetku je sinček spal v svoji posteljici približno 4 mesece, zjutraj, ko se je mož zbudil za v službo in se je zbudil za dojenje sem ga vzela k sebi v posteljo in sva še par uric spala. Po četrtem mesecu se je pa začel veliko zbujati ponoči, tudi na pol ure in se mi niti slučajno ni dalo 15x na noč vstajat, zato smo začeli spati skupaj, da sem lažje dojila ponoči. Sedaj pri 9 mesecih do prvega zbujanja spi v svoji posteljici (ki je v spalnici), potem pa pri nama. Malo smo se vsi navadili in zdaj dobro spimo, od začetka pa me je motilo in nisem dobro spala. Če bomo imeli še kakšnega otroka, bi naredila isto, najprej poskusila, da spi v svoji postelji, če bi se pa preveč zbujal, pa brez pomisleka spet v najino.
Vsi trije so od prvega dne spali v svoji sobi, v svoji postelji. Sem vstajala za dojenje in hodila k njim na fotelj ampak se je splačalo. Vsi smo mirno spali. Kriza je bila edino na dopustih, ko ni bilo vedno možno imeti dveh spalnic. Takrat pa smo zbujali eden drugega.
Še med prvo nosečnostjo mi je bila misel na to, da bi otrok spal v svoji sobi, nekaj neverjetnega. Potem pa mi je mama filing rekel, naj poskusim in če bo šlo bo, če ne pa se ne bomo matrali. In je šlo.
Nisem pristaš skupnega spanja. Vsaj svojo posteljo mora otrok imet in v njej spat.
Moja ideja je bila, da bo spal v svoji posteljici zraven moje. Njegova ideja pa je bila, da bo spal pri mamici, na mamici, skratka nekje zeloooo blizu mamice. Sva naredila malo kompromisa in zdaj do prvega bujenja spi v svoji posteljici, potem pa pri nama. 😊 mene ne moti, da je zraven, sva se ga navadila, lepo se je crkljati. Starejsa dva sta me tudi tako nahecala, ampak sta sla potem okrog leta in pol v svojo posteljo in sobico in ni bilo tezav. Naredite si tako, da bo vam fino, ne poslusajte raznih tet in babic, ker v njihovem casu ni bilo skupnega spanja, dojenja… zdaj se mi zdi da smo malo bolj povezani z dojenckom, socutni…pa vecinoma vsi se dojijo in je res lazje ga imet zraven.
… sem bila polna nasvetov babic in tet. Še danes obžalujem prve tedne z novorojencem. Ja, menda naj bi bil v svoji postelji. Rezultat je bil, popolnoma uničena mama, dojenček, ki NI SPAL. Zelo slab začetek materinstva. Ko sem neko noč popolnoma obupala, se nehala spraševati, če bom koga pomečkala med spanjem in kaj bodo ljudje rekli ter prisluhnila svojemu otroku, ki je potreboval BLIŽINO, smo začeli spati.
Do danes sem se znebila štirih otrok iz zakonske postelje, pa še petega se bom. Prve napake nisem nikoli več ponovila.
Po tednu dni uporabe otroške posteljice je le-ta pri nas zaključila svojo nalogo, saj ne jaz ne mož nisva imela volje in videla smisla v nepotrebnih nočnih prebujanjih, vstajanju in uspavanjih.
Pri nas se je koncept družinske postelje izkazal kot najbolj praktičen način spanja za celo družino.
Med zakonsko posteljo in steno smo postavili še eno navadno posteljo, stik med posteljama oblaziniti in tako ni bilo problemov s stiskanjem na zakonski postelji, strahu, da bi kateri pomendral dojenčka, prav tako pa tudi praktično ni bilo nočnega joka, vstajanja in uspavanja otroka.
Otrok je ob stiku z drugo osebo mirneje spal, sploh od starosti nekaj mesecev naprej, ko se začenjajo bolj zavedati prostora okoli sebe.
Velikokrat je zadostovalo že, da se je starša otrok dotikal samo s prstom, pa je lahko brez prebujanja prespal celo noč.
Midva pa tudi.
Samo pri prvem sem naredila napako in poslušala nasvete raznih priročnikov in strokovnjakov, da naj dojenček spi v svoji postelji, ker bo sicer ne vem kaj. Mučili sva se 3 mesece z nenehnih zbuajanjem, sprehajanjem okoli, da je otrok spet zaspal, pa ko sem ga odložila čez 3 min max spet jok, pa nenehno dojenje, pa nenehno spihiranje, a bo že kaj spal. Jaz pa samo še za dol past s podočnjaki do popka.
Potem pa mi je ena sorodnica, ko sem ji potožila, rekla: “moji so vsi pri meni spali od prvega dneva naprej”.
In sem še isti večer otroka dala k sebi v posteljo in je bistveno bolje spal, ko je rabil dojenje sem ga samo pristavila in sva spala naprej.
Potem sem imela še 3 otroke, vsi so nekje 1,5 leta spali pri meni/nama, potem so šli na svoje postelje.
Da bi otroka povavaljal je res malo možnosti, mislim, da je to možno le v primeru uživanja določenih substanc. Sicer pa je telo mame nekako naravnano tako, da se vseskozi zaveda da je tam še dojenček in se itak zbudil ob vsakem šumu, joku. Recimo od moža budilke nikoli ne slišim (pa je konkretno glasna), če pa doječek samo glasno vzdihne, se takoj predramim in preverim, kaj je.
Meni je to naravno. Dojenček spada k mami. Jo potrebuje in je najbolj zadovoljen, če jo ima na dosegu roke. In tudi jaz čutim, da sem najbolj zadovoljna, če je pri meni in se stiska k meni s tistim mirnim obrazkom. Ni lepšega kot to.