Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Ali bi imeli otroke, čeprav bi bilo nosilci resne dedne bolezni?

Ali bi imeli otroke, čeprav bi bilo nosilci resne dedne bolezni?

To pomeni, da obstaja verjetnost, da bodo vaši otroci podedovali oziroma zaradi vas dobili resno bolezen.

Ali bi se bili pripravljeni v tem primeru odreči otrokom ali bi (vsaj po mojem mnenju) ravnali neodgovorno in imeli otroke, čeprav bi le-ti lahko resno zboleli zaradi vas?

V takem primeru je možnost umetna oploditev – če ima recimo dedno bolezen oče, gre mama na umetno oploditev in je težava rešena. Rešitev je pa lahko tudi posvojitev.

Je pa tudi res, da imamo vsi različne dedne bolezni – marsikaj se deduje, od srčno-žilnih bolezni, ginekoloških težav itd. Na nek način smo vsi starši neodgovorni, ker imamo otroke, zagotovo pa noben straš ne bi želel otroku zavestno dati kakšne dedne bolezni. Če gre za hudo dedno bolezen, potem je neodgovorno imeti otroke po naravni poti.

Se strinjam z napisanim. Pozabila sem omeniti, da je zame neodgovorno imeti otroke po naravni poti v teh primerih.

nova
Uredništvo priporoča

Če bi bila velika verjetnost – ne. Bi posvojila.

Ne bi, ker poznam dve družini, kjer imajo tak problem. V eni družini 2 generaciji, skupaj 3 ljudje. Boleznen se je zaključila, saj sta oba otroka umrla, preden sta imela svoje otroke. V drugi so 3 generacije z različnimi stopnjami motnje v duševnem razvoju, vsega skupaj 4 ljudje. Prva generacija ima milo obliko, v drugi in tretji generaciji je huda oblika – nihče od teh 3 ni sposoben za samostojno življenje.
V teh primerih je treba iti na testiranje, da se vidi, če si nosilec in če si, je boljše biti brez otrok, kot roditi otroke, za katere se že v naprej ve, da bodo vse življenje trpeli ali zelo mladi umrli.

Definitivno NE. O tem sem že razmišljal in se tudi vprašal ali sem diht ko tako razmišljam. Potem pa se spomnim na muke ki jih prestajajo oboleli in bližnji… zakaj bi na svet spravil nekoga, ki ne bo imel nič od življenja ter bil odrinjen kot “kripelj”.

Me ne prepričate, da je spočetje hendikepirancev znak sočutja. Prej norost in blazno egoistično dokazovanja lastne pobožnosti na račun trpečega.

Bi z umetno oploditvijo. Mislim, da tam ločijo stran te gene. Poznam tak primer.

Poznam človeka, ki ima dva otroka s hudo dedno boleznijo, žena ji je podlegla, ko je bila še razmeroma mlada. Zdaj sta počasi ta dva otroka na vrsti, s tem, da sta zbolela kmalu po koncu najstniških let, eden huje oziroma je bolezen hitreje napredovala, pri drugem počasneje. Imata mogoče še kako leto pred seboj, s tem da potrebujeta že nekaj let popolno nego, hranjenje, skoraj se ne moreta več sporazumevati. Ne vem, ali je za starša lahko še kaj hujšega, kot zavest, da je otrok obsojen na prerano smrt in da jo bo nebogljeno čakal nekaj let.

Jaz se zavestno tega ne bi šla, niti govora. V takem primeru bi posvojila, umetna oploditev ali pa bi bila brez otrok.

Moji otroci bodo prenašalci bolezni, ki jo imam jaz, dobiti je pa ne morejo. Sva se vseeno odločila za otroke.

10 let sem bila s sladkornim bolnikom najtežje stopnje. Po posvetu z raznimi zdravniki se za otroke nisem odločila. Partner je umrl, cez nekaj let sem si ustvarila družino z drugim. Imam dva zdrava otroka.


Kaj pa je sladkorna najtežje stopnje?
A sladkorna gre po stopnjah?
Joooj!


Kaj pa je sladkorna najtežje stopnje?
A sladkorna gre po stopnjah?
Joooj!
[/quote] seveda. Tip 1, tip2 in takonaprej….

groza

Toliko o nesebičnosti odraslih ljudi, ki so se ODLOČILI, da bodo pač imeli otroke, ne glede na vse skupaj. Glavno, da so ONI zadovoljili SVOJO potrebo.

Nikoli ne premišljujem o tem, kaj bi bilo, če bi bilo.
Ne vidim smisla v takem premišljevanju.
Ko prideš do mostu , ga preskoči.
Da bi se pa obremenjevala na zalogo z nekimi stvarmi, se pa ne.

seveda. Tip 1, tip2 in takonaprej….
[/quote]
No, ampak to niso stopnje!
Tip 1 je pač takoj in popolno odvisen od inzulina, ampak v osnovi to sploh nista enaki bolezni.
Tip 2 je presnovna bolezen, tip 1 pa avtoimunsko obolenje.
In če dobro vodiš ks, lahko żiviš tudi s sb1 povsem brez omejitev in tudi posledic.
Kar nekaj vrhunskih športnikov ima tip 1 npr..

groza
[/quote]

Tudi jaz poznam hemofilika, ki ima potomce…. več, ne samo enega.

Ne nebi. Kakršne koli bolezni, resne ali pa ne, se ustavijo pri meni. Raje posvojim kot da bo otrok trpel zaradi mene.

Težko je, če se pokaže bolezen, ki se lahko tudi deduje, šele takrat, ko otroke že imaš. Prej lahko uporabljaš zdravo pamet (če je močnejša od nagona o samoohranitvi), kasneje si lahko samo želiš, da otroci ne bi zboleli ali si v kakšnem res črnem trenutku, ki se dogajajo vsem, pripisuješ krivdo….

Šele, ko sem rodila sva izvedela da ima redko dedno bolezen. Ne pomnim, da bi imel kdo v ožji ali širši družini enako, a vseeno – je dedna. Vse se je dalo rešiti, s sicer zahtevno, operacijo.
Imamo pa v družini še eno dedno bolezen, ki je sicer bolj estetska a to pa ni zadosten razlog, da zaradi tega ne bi imela otrok.

*** lupus pilum mutat, non mentem *** ** malus omnia in malum verit **

V takem primeru bi se odločil za posvojitev. Veliko je sirot, ki potrebujejo starše.

Ali bi imeli otroke, čeprav bi bilo nosilci resne dedne bolezni?
NE (pika).

Ne zaradi sebe ampak otrok.

Odvisno, kakšna dedna dedna bolezen ali napaka bi bila…. Če bi bila to, da se nekdo rodi s šestimi prsti, to zame ni razlog, da ne bi imela otrok, ker s tem lahko kvalitetno živi in to nima vpliva na kakovost življenja.

V naši družini je je bil par generacij nazaj prisotna gluhost, a na srečo so se otroci v družini odločali za otroke, saj me drugače ne bi bilo na tem svetu.

Drugače pa ne – ne bi imela – bi se odločila za gensko svetovanje in umetno oploditev.

Sploh nisi prebrala dobro ane? Toliko o nesebičnosti odraslih ljudi, ki so se ODLOČILI, da bodo pač imeli otroke, ne glede na vse skupaj. Glavno, da so ONI zadovoljili SVOJO potrebo.
[/quote]

V naslovu jasno piše resna in šest prstov to verjetno ni.

New Report

Close