Danes je padla debata na šolo v naravi in kako smo se imeli takrat. Meni je bilo to vedno mučno, nikoli se nisem veselila. Kako pa se šole v naravi spominjate vi?

Eno zanikrno, bedno in dolgocasno sranje z nesramnimi otroci in neangaziranimi ucitelji. Skratka ena slabsih tednov mojega otrostva. Prihajam iz toplega, spostljivega in udobnega okolja. Mogoce se pa kaksnemu revcku s katerim se bolj malo ukvarjajo ali mu redkokaj privscijo nek zarek v otrostvu. Kot so menda za nekatere tudi kolonije. Tako, da evo vidis ni enoznacnega odgovora. Tistim,ki je v veselje naj kar.. nasa otroka ne gresta.

da bi mi imeli kadarkoli v oš šolo v naravi, ker sem hodila k pevskemu zboru, pa smo hodili na intenzivne pevske vaje – to je bilo pa zabavno 🙂 kako smo se lovili tam po tistih kočicah zvečer na Golteh… pa vragolije špilali…
jp, zabavno 🙂

Ne spomnim se nobene šole v naravi – pa sem baje bil.
To v resnici pomeni, da ni name naredilo nikakršnega vtisa – ne dobrega, ne slabega.

Meni je v spominu ostalo, kako so bile slabo sobe počiščene, ko smo prišli. Namreč s postelj (pograd) so viseli pajki (suhe južne), bilo jih je veliko.

Jaz se spomnim prikolic v premanturi. Vse je bilo super zame, cetudi je bilo za jesti slabse kot doma, ampak bili smo s sosolci, to je bilo ja glavno. Samo da se je pa postelja ppdpirala celo noc, dokler nismo obupali in na podrti zaspali je pa za danasnje case nepojemljivo.
Od mojih otrok pa mamina maza ni rad hodil v švn, potem od 6.razreda naprej z veseljem, ocijeva lubica pa je vandral od nekdaj.

Jst sm bil na dveh
Prva: Šli smo na morje v neke bungalove. Hodil smo se kopat, vmes jest, zvečer nas je pazila ena vzgojiteljica, ostale so se ga šle napit v mesto. Sonce me je ožgalo ko pr norcih. Na splošno je bilo vseeno ok, kot neki skupinski obisk morja, samo brez tastarih.
Drugič: Spet smo šli na morje, bili smo v šotorih, ko neki taborniki, šli smo se neke meni dolgocajtne igrce, lupili krompir, spoznavali školjke in polže, če si hotu si lahko pojedu latvico, jst nisem. Enkrat smo mel nek ples in tam je bla ena, s katero smo vsi hotl plesat, kva jst vem zakaj. Takrat so ble moderne une mini prenosne igrce, sicer imeli so jih redki. Neki smo šli stavt, postavu sm rekord in dubu stavo. Imeli smo tekmovanje v plavanju. Ta šola v naravi pa mi ni bla nič všeč, ker smo moral skos neki počet in se it neke igrce, za katere mi sploh ni blo. Pa še ureditev tabora je bla bolj kot pr vojakih. Vstat, zajtrk, pospravljat, telovadba, kosilo, počitek. Vse na tajming, ko ena dresura. Še najboljš je blo, ko smo lupil krompir.

ee. zdaj si me spomnil na te igrice, uff smo tega prešpilali v Oš :)))

ee. zdaj si me spomnil na te igrice, uff smo tega prešpilali v Oš :)))
[/quote]
s tem mislim na te prenosne elektronske.

V spominu imam stare pograde, jutranjo kontrolo postiljanja postelj in napenjanja rjuh, ter kazni in nagrad. Par srečnežev, ki so jih medtem obiskali starši. Takrat sem občudovala te starše in si želela, da bi bila njihov otrok.Vse skupaj je bolj spominjalo na vojaško življenje in vojaški tabor.

Šli smo eno leto na morje. Stara sem bila 10 let in nisem imela kopalk!! Ena teta mi je šenkala pikaste hlačke, modrčka pa ne. Kakšne enodelne kopalke…… in sem se ves čas stiskala / skrivala pod brisačo.

In enkrat mi je tovaršica (ena možača) potegnila brisačo pred vsemi – to še danes ne morem pozabit. Na skalah sem obsedla v šoku….ničesar se ne spomnim kasneje.

Na zimske športe pa nisem hodila, ker je foter vse zapil. In mama je hodila okol dohtarjev, da je dobila potrdilo, da ne smem nosit pancejev. In sem bila opravičena.

Danes smučam, lazim po gorah predvsem pa plavam.

Debeli rtič:) Velike sobe s pogradi, tršica je imela z zaveso zakrito posteljo v naši sobi. Dobivali smo črne/zlate pike za nepospravljeno/pospravljeno sobo, nagrada je bila zvečer dlje luč prižgana in čvek;)
Pa našite inicialke na brisačah in oblačilih:):):)
Plavanje, odbojka, med dvema ognjema (do onemoglosti) in en večer disko:)
In fantje so vsako noč nagajali in čez okno špegali:) – hišice so bile pritlične.

Nič groznega, nobene slabe izkušnje, a vseeno nisem rada šla.

V 4. razredu smo šli v Banjole, v bivše NOB počitniške domove (neki tazga), razporedili so nas po sobah vpo 4 ali 5, mene in moje naj sošolke pa so dali v eno stavbo, kjer smo ble po 2 v sobi, skoraj samostojno. Joooooj, kaj smo uživale, hodile smo ena drugi v sobe, si delile sladkarije in obleke, ter si kaj ušpičile :).
Po vsaki dejavnosti smo šli v sobe, 3x na dan je bil ti. “zbor” na ploščadi, ples vsak večer…Fuuul lepi spomini, v bistvu prva samostojnost.

Na morju smo bili v Ankaranu. Spomnim se, da je v vodi plavalo ogromno morske trave in solate in smo se morali kopati v tem. Ogabno.
Nisem znala plavati in sem se skoraj utopila, resila me je sosolka, ceprav smo bili takrat kot skupina v vodi. Med neplavalci je le redko kdo splaval, sama sem se naucila plavati sele leta pozneje.

Imeli smo tudi ocenjevanje sob. V nasi sobi je bil umivalnik zamasen in voda ni odtekala, kot bi morala. To smo povedale, ampak smo pri ocenjevanju vseeno dobile minus tocke.
Spomnim se tudi vaditeljice, ki so ji gledale sramne dlake okrog kopalk. 🙂

V zimski mi je bilo pa veliko bolj vsec, ceprav se spomnim, da smo imeli slabo vreme.

Nagnal v vodo ceprav je en pridrvel ven,da so meduze. Potem nas je vse ozgalo. Vecino so namazali en pa je moral v zd.oskrbo. Niti enega fajn dogodka iz obeh sol v naravi se ne spomnim. Pozimi smo moral stanfat na hrib cele dni ker ni bilo vlecnice. Brez veze je bilo. Ne vem, ce komu v veselje.

Že takrat smo se imeli jahalno.

V OŠ sem bila samo enkrata v Valbandonu in vsi spomini so super. Najbolj zabavni so bili opoldanski obvezni počitki, ko smo imeli veselico. Večina se nas je prvič peljala z vlakom, kar nekaj jih je bilo prvič na morju. Na obletnicah se še vedno nasmejimo, ko obujamo spimine na našo šolo v naravi. V srednji šoli smo šli smučat na Vogel. Tudi tu smo se imeli super, tako, da mi je prav čudno, ko berem vaše komentarje.

Moji otroci pa so šli prvič na kmetijo za nekaj dni že z vrtcem in nato v OŠ še večkrat (kmetija, morje, smučanje, planinarjenje 2x) in to je bilo vedno težko pričakovano. Domov pa so hodili utrujeni in polni lepih spominov. V srednji šoli so imeli tudi vsako leto kaj in so vedno uživali.

Ooo, lepe, itak 🙂

Najbolj se spomnim zimske, super je blo. Razen tega, da nisem smela na ples in sem morala na list ali nekam 100x al 200x napisat, da bom drugič ubogala učitelje in ne bom več smučala tam, kjer so mi prepovedali.
Čist res :))))

[hashtag=malaupornica]#malaupornica[/hashtag]

V zimski je bilo v redu.
V poletni pa je bil z nami en retardiran ucitelj sportne vzgoje, ki je imel v glavi fiksirano idejo, da se bomo naucili plavati, ce nas bo metal dol s pomola in to je bilo na sporedu vsak dan nevem kolikokrat. Takrat sem dobil strah pred globoko vodo, ki se ga do danes se nisem znebil in se ga verjetno nikoli ne bom.

Bili smo na Pagu, krasno je bilo. Učitelja telovadbe sta se potapljala in sta nalovila nekaj morskih živali, da smo jim imeli za ta čas v akvariju. Po koncu sta jih vrnila v morje. Celo morski konjiček je bil vmes, pa žive školjke, velike, čudovite! Bioloig nas je vodil po hribčkih naokoli in nam razlagal o zdravilnih rastlinah, nekaj smo jih nabrali. Zelišča je kuharica uporabila v kuhinji, skuhala je čaj iz žajblja, ki smo ga sami nabrali.
Ful dober teden, nepozaben, ker se je toliko ljudi ukvarjalo z nami, pa nič tstov, nič spraševanja, samo učenje skozi igro. Izboljšali so nam plavalno tehniko, neplavalce pa naučili plavati.

Jaz sem še iz tistih časov, ko smo imeli dve šoli v “naravi. Poleti smo šli za tri dni na bazen se učiti plavanja (in tam doživeli, kako je, če se nihče ne želi s tabo ukvarjati), pozimi pa za nekaj dni na najbližnji breg se učiti smučanja. Naučila sem se štamfanja in celo nekaj vožnje (plužna tehnika). Voila!

Fajn je blo, nobene panike, jokanja, še učiteljicam je blo videt da se majo dobr.

Pag pred približno 45 leti. V sobi nas je bilo 12 ali 15 punc, sobe so bile 4. Za vse sta bila dva WC-ja, umivali smo se v nekem vodnjaku, ki je bil na dvorišču. Prisežem, čeprav se sliši neverjetno. Zame je bil šok, ker smo doma hodili na morje vedno v hotele, ki sicer niso bili takšni kot danes, a vseeno na kar dobrem nivoju. Sobe smo morali sami čistiti, so jih ocenjevali. V četrtem razredu je bilo še veliko neplavalcev, nekateri so bili prvič na morju. Plavalci smo bili bolj prepuščeni sami sebi, vsak večer so nas peljali na sprehod, spomnim se trnja ob potki. V morju je bila morska trava, tudi ježki. Na skrivaj smo prepevali kakšne „pokvarjene“ pesmi. Mene je motilo, da nisem imela nobene zasebnosti.
Srednji vrh v petem razredu je bil nekoliko boljši. Prijetna koča, le štamfanje se mi je zagabilo. Zeblo me je pa itak, saj takrat še nismo imeli toplih kombinezonov.

Mi smo imeli bazen na šoli, tako da na poletno nismo šli, smo šli pa na zimsko šolo v naravi in imam nanjo zelo medel spomin, vem, da sem bila, kaj dosti se pa ne spomnim… V bistvu se še najbolj spomnim tega, da je sošolka dobila pismo staršev (jah, takrat so bila še aktualna pisma), da je v Ljubljani že tako sonce, da so nekateri v kratkih rokavih. Očitno je to name naredilo večji vtis kot sama šola v naravi :)))

Res je, kot je nekdo rekel, da če učitelji za plavanje do neplavalcev nimajo pravega pristopa, lahko naredijo več škode kot koristi. Tudi pri nas se je nekdo skoraj utopil, ker so ga vrgli v vodo, pa saj bo že splaval. Pa ni bilo tako zabavno, kot so mislili, da bo.
Takrat res ni bilo nekega programa za neplavalce, kar moral bi iti v vodo in znati plavati.

Danes je za to veliko boljše poskrbljeno.

Za zimsko šolo v naravi pa je šola nabavila komplete smuči s palicami in tudi komplete za tek na smučeh. Kako smo uživali, tudi tisti, ki sicer tega ne bi nikoli poskusili.