Recimo, da dobiš prizadetega otroka in se nočeš sppustiti v 30 let kalvarije in se nočeš odreči normalnemu življenju – kakšni so pri nas postopki za oddajo otroka?

Hvala,

Maxi

Prizadetkom, kot si ti je to dovoljeno!

Po porodu obvestiš osebje, ta pa CSD

Da jih marsikje “spakirajo” v kak dom za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami in enostavno pozabijo nanje.

jep, enostavno jih v domovih pustijo in se ne zmenijo več zanje…

Kakat me.

Kako, a jih ne posvojijo dobre krščanske duše, ki so proti splavu.
Gotovo obstajajo kakše ustanove, kjer sestre usmiljenke ali pa kdo drug izredno lepo skrbi zanje. Cerkev gotovo pomaga, če ne drugače pa finančno.

Spet se zbira materijal za novo pogovorno oddajo. Ne sprasuje stars, zato se nehajte zgrazat ampak odgovarjajte teoreticno.

Ja, tako naj bi bilo, glede na to, kako zelo so proti splavu, čeprav zdravniki vidijo, da bo otrok hudo prizadet. Torej naj potem tudi pomagajo pri vzgoji teh otrok.

Ja, poznam tri verne družine, ki so vzele v rejo “tudi” takega otroka. Nihče drug ga ni hotel. Pa Cerkev v resnici pomaga skrbet za take otroke. Država ne naredi nič. Kot vi, misli, da so za eliminirat ali vsaj poskrit, da ne motijopravic do urejenega okolja.

Vsaj za Dornavo vem, da so tam tudi takšni, ki so se jim starši odrekli. Ne vem, kako skrbi država za tiste, ki jih starši imajo doma, ampak v ustanovah sigurno imajo oskrbo in to dandanes niti slučajno ne slabo, dela z njimi usposobljeno osebje. Vsi niso dobri, nikjer niso, večina so pa pravi angeli za male revčke.

Problemov ni z otroci s posebnimi problemi, problemi so z vami odraslimi ( avtor) ki ste totalno debilni in se imate za normalne.
Verjamem da tebe, ko si bil bolan( prehlajen) kot otrok te niso starši odnesli od bajte in te pustili nekje, ker z bolnimi nočejo imeti opravka.
Če je to tvoje resnično mnenje, sem brez besed, da taki obstajate.
Zgoržena sem nad tabo in se mi smiliš, ker si tako prazen/prazna in revna!!!
Verjemi, da VSE SE VRAČA VSE SE PLAČA dogaja v realnem svetu, ko te bo neki doletelo bo prepozno, ker take osebke fajn useka po gobcu ali zdravju.
Kot mati otroka s posebnimi potrebami si dovolim še to, da taki otroci se rodijo le staršem, ki se lahko soočijo z zdravljenjem.
Ga ni centra, da ga boš oddal, saj ti ga bodo za vikend privlekli domov.
Reditelje, posvojitelje boš pa osrečil in nikoli okušal sreče, ki si je ne zaslužiš!!!!!!!

Te razumem.

Ampak prizadet otrok, ki odraste v prizadetega odraslega, je slepa ulica življenja. Govorim o hudo duševno prizadetih, ne telesno ali lažje duševno. Ne rečem, da za take ljudi ne bi poskrbeli, ampak realno gledano so popolna izguba časa in energije. Iz takih ljudi ne bo nikoli nič. Zato razumem tudi tistega, ki se s takim človekom noče ukvarjati.

Enako bizarno se mi namreč zdi, da nekdo črpa energijo in smisel življenja, da pomaga prizadetim ljudem (ki nimajo nikakršne prihodnosti), medtem ko ta isti človek ne vidi popolnoma nobenega smisla, da bi pomagal zdravemu človeku na vrhuncu življenjskih moči, ki pri vseh sposobnostih ne dobi zaposlitve, ker nikomur ni potreben! Pomagaš prizadetemu in si čestitaš, kako lepa duša si, zdravemu pa očitaš, da je nesposoben, če si ne zna najti službe, in da potemtakem je niti vreden ni in naj pač crkne kot klošar luzerski.

Ja, tako naj bi bilo, glede na to, kako zelo so proti splavu, čeprav zdravniki vidijo, da bo otrok hudo prizadet. Torej naj potem tudi pomagajo pri vzgoji teh otrok.
[/quote]

Če zdravnik vidi, da je otrok prizadet, se lahko na milijone krščanskih duš na glavo postavi, ima nosečnica (vsaj pri nas) pravico narediti splav. Če ga ni naredila, njen problem. Tista krščanska duša, ki takega otroka ne splavi, pa tudi po porodu poskrbi zanj in ne sprašuje na monu, kako naj se ga znebi.

Te razumem.

Ampak prizadet otrok, ki odraste v prizadetega odraslega, je slepa ulica življenja. Govorim o hudo duševno prizadetih, ne telesno ali lažje duševno. Ne rečem, da za take ljudi ne bi poskrbeli, ampak realno gledano so popolna izguba časa in energije. Iz takih ljudi ne bo nikoli nič. Zato razumem tudi tistega, ki se s takim človekom noče ukvarjati.

Enako bizarno se mi namreč zdi, da nekdo črpa energijo in smisel življenja, da pomaga prizadetim ljudem (ki nimajo nikakršne prihodnosti), medtem ko ta isti človek ne vidi popolnoma nobenega smisla, da bi pomagal zdravemu človeku na vrhuncu življenjskih moči, ki pri vseh sposobnostih ne dobi zaposlitve, ker nikomur ni potreben! Pomagaš prizadetemu in si čestitaš, kako lepa duša si, zdravemu pa očitaš, da je nesposoben, če si ne zna najti službe, in da potemtakem je niti vreden ni in naj pač crkne kot klošar luzerski.
[/quote]

Ja mama ga je rodila, grda grda mama, ker se je šla tega, kako si je sploh upala v ta perfektni svet roditi tako neperfekcijo? Pa je in veš, kaj mi smo se od njega več naučili kot od perspektivnega bratranca, katerega mati je vedno vihala nos nad nami, ugotavljala, zakaj vse je družba prikrajšana, zaradi njega……..no naš fant, danes star 30 let, se je danes vrnil srečen kot malokdo iz gozda s polno košaro črnih trobent, njen perspektivni sin, pa je končal v kehi, ker je spet razbijal po gostilni. Kaj porečeš na to?
Slabo mi je ko berem kako si eni ne zaslužijo življenja, drugi pa! Kdo ste in kaj koristnega ste naredili za ta svet da lahko sodite o tem kdo je vreden živeti in kdo ne?

Te razumem.

Ampak prizadet otrok, ki odraste v prizadetega odraslega, je slepa ulica življenja. Govorim o hudo duševno prizadetih, ne telesno ali lažje duševno. Ne rečem, da za take ljudi ne bi poskrbeli, ampak realno gledano so popolna izguba časa in energije. Iz takih ljudi ne bo nikoli nič. Zato razumem tudi tistega, ki se s takim človekom noče ukvarjati.

Enako bizarno se mi namreč zdi, da nekdo črpa energijo in smisel življenja, da pomaga prizadetim ljudem (ki nimajo nikakršne prihodnosti), medtem ko ta isti človek ne vidi popolnoma nobenega smisla, da bi pomagal zdravemu človeku na vrhuncu življenjskih moči, ki pri vseh sposobnostih ne dobi zaposlitve, ker nikomur ni potreben! Pomagaš prizadetemu in si čestitaš, kako lepa duša si, zdravemu pa očitaš, da je nesposoben, če si ne zna najti službe, in da potemtakem je niti vreden ni in naj pač crkne kot klošar luzerski.
[/quote]
Slepa ulica zivljenja? Resno? Se zavedas, kako grozno se slisijo tvoje besede? (Da sploh ne omenjam, da ne locis med boleznijo in stanjem.) Nacisti 1939-1945 bi te seveda podprli.
Ljudje smo taksni in drugacni.
Kdo odloca, kaj je “vredno” in kaj ni? Kdo odloca o smislu zivljenja?
Ves, da so npr. ljudje z Downovim sindromom glede na raziskave zelo zadovoljni sami s sabo in zivljenjem, bolj od povprecnih ljudi?
Mogoce najprej razmisli o podobnih vprasanjih in potem pisi. Ves, nekateri ljudje, ki jih ti imenujes “slepa ulica”, tudi berejo. Ali pa vsaj njihovi bliznji.

Te razumem.

Ampak prizadet otrok, ki odraste v prizadetega odraslega, je slepa ulica življenja. Govorim o hudo duševno prizadetih, ne telesno ali lažje duševno. Ne rečem, da za take ljudi ne bi poskrbeli, ampak realno gledano so popolna izguba časa in energije. Iz takih ljudi ne bo nikoli nič. Zato razumem tudi tistega, ki se s takim človekom noče ukvarjati.

Enako bizarno se mi namreč zdi, da nekdo črpa energijo in smisel življenja, da pomaga prizadetim ljudem (ki nimajo nikakršne prihodnosti), medtem ko ta isti človek ne vidi popolnoma nobenega smisla, da bi pomagal zdravemu človeku na vrhuncu življenjskih moči, ki pri vseh sposobnostih ne dobi zaposlitve, ker nikomur ni potreben! Pomagaš prizadetemu in si čestitaš, kako lepa duša si, zdravemu pa očitaš, da je nesposoben, če si ne zna najti službe, in da potemtakem je niti vreden ni in naj pač crkne kot klošar luzerski.
[/quote]

da bi pomagal zdravemu človeku na vrhuncu življenjskih moči, ki pri vseh sposobnostih ne dobi zaposlitve, ker nikomur ni potreben!

Tak si lahko sam pomaga, če je res na vrhuncu moči in sposoben in ga je kaj v hlačah (ali v kikli).