Tisti, ki imate otroke stare ze vec kot 25 let
Mene pa zanima, ce ste se vi s casom, oziroma vasi otroci kaj spremenili. Saj v osnovi ostanes pac tak kot si, ampak v bistvu pa spremenis razmisljanje. Recimo jaz pri 50 razmisljam cisto drugace kot sem pri 20. To sedaj opazam tudi pri otrocih. In sem mnenja, da ni res, da si po puberteti odrasel in je to to. Obcutek imam, da v bistvu clovek stalno zori in se stalno spreminja. Tudi odrasli otroci so drugace zreli pri 20, 25 ali pri 30 letih. Enostavno nas zivljenje, izkusnje stalno spreminjajo. Gledam najmlajsega otroka, star bo 21 let. Zmeraj je bil zrel in odgovoren, a vseeno je danes cisto drug kot samo leto nazaj. Kako se pa vam zdi?
seveda se ljudje spreminjamo, celo življenje. lahko tudi menjamo načela ali nazore … vse je odvisno od življenjskih izkušenj. da se 50letnik v svojem življenju ne bi nič spremenil je v resnici čudno in neživljenjsko. vsaka izkušnja človeka v resnici malo spremeni.
Jaz ne verjamem, da človek spreminja svoja prepričanja, verovanja, karkoli imenujete, niti jih ne more. Kar je zapisano, je zapisano. Da, lahko drugače pogleda na svet okoli sebe, to je vse. Lahko so mu všeč nekaj časa jagode potem gre na banane. Tisti, ki pravi, da je spremenil svoja prepričanja jih več ali manj samo potlači in takšnemu človeku stopiš na živce je lahko dobesedno morilec. Dajte bodite kar ste. Ko imate duševno motnje so za to pristojni psihiatri, psihologi. Družinske vzorce se lahko malo omili. Ko je nekdo kot otrok agresiven lahko postane mirnejši samo v težkih trenutkih, v trenutkih, ko mora človek reagirati na hitro, potrest recimo, pride njegova agresija spet na plan. Ali pa težave v zakonu, težave pri otroku…
Pred leti sem srečala svojega “high school sweetheart” fanta in po kaki uri debate ob kavi, mi z nasmehom reče, da se sploh nisem spremenila, mišljeno kot kompliment:)
Temeljna prepričanja imam enaka kot takrat, kaj je prav, kaj narobe, bonton, spoštovanje, …. vse ostalo se prilagaja življenjskim okoliščinam, izkušnjam, znanju.
No, zase vem, da sem se spremenila v zadnjih 15 letih. V določenih stvareh sem ostala ista, v določenih pa ne.
Ostala so mi prepričanja (čeprav niso več tako črno-bela), morala,.. verovanja niso več čisto enaka kot pri 15ih. Določene osnovne prioritete so ostale enake, vendar pomembnost njih ni enaka. Pa ne govorim tu o zabavah, brezskrbnemu življenju…
In če gledam povsem površno – tudi govorim ne več toliko kot sem včasih. Sedaj dejansko včasih celo premislim predno zinem, kar dolga leta nisem znala 🙂
Jaz sem tudi ista. Izkusnje so mi prinesla druga nova prepricanja. Staro je se tu, je moje, nobenemu, ne sam haha. Sem kolerik in v tezavah vedno kolericno odreagiram in kolericnost mi prinasa tudi zagon, da naredim dobro delo. Ko vidim poskodovanega psa, macko, se jezim na ves glas kaksana krivica in mi da moc, da resim. Jaz verjamem, da moramo nas karakter vzeti kot dar in se ga ne sramovati in postati pasiven.
imata 24 in 25 let. zelo tekoče smo prešle iz odnosa otrok-starš v odnos prijateljotrok-prijateljstarš. vedno jima je moje mnenje veliko pomenilo in ker se sama vse življenje učim, prebiram literaturo, se zanimam za družbo in vse, kar jo obdaja, moji hčeri to cenita. vedno se po nasvet obrneta k meni. za vsako pomembno stvar, bodisi za odnose ali službo ali kaj drugega. prepričana sem tudi, da moram bit jaz vedno “naprej”, da moram bit bolj izkušena, moram jima znat svetovat, moram imeti več info kot onidve. sem pač starejša in dlje časa na svetu in nekako moram več vedeti.
razumem, da veliko ljudem to isto ni v interesu, vseeno pa me nekako žalosti, da se na starejše od sebe ne morem obrnit po nasvet, ker je premalo takih, ki bi pri 70+ dejansko še aktivno spremljali stanje v družbi, se menili za odnose, razmišljali o življenju in tehtali svoje določitve. če se mlajši ne more obrit po nasvet k starejšemu .. . h komu se pa bo?
Tako ja. Osnovo dobiš, vzorce tudi, lahko tudi razna prepričanja, recimo verovanja. Kasneje pa pa dobiš izkušnje, z leti jih je čedalje več in čedalje bolj raznovrstne. Zaradi njih lahko spremeniš mnenja (npr. ne veruješ več, kar je pogosto), lahko prepoznaš svoje slabe lastnosti in jih nadzoruješ (npr. izbruh jeze, če nekdo iz tebe potegne prostaštvo in to umiriš in/ali drugače reagiraš), prav tako lahko dobiš (če želiš) različna znanja (mnogi se učijo novih jezikov).
Vsekakor je pa fundamet tisti, ki ga dobimo od staršev, ki nas potem spremlja celo življenje. Tako, da sprememba je, v nadgradnji le-tega, če se z njo ukvarjamo. Ker imaš ljudi, ki se jim je razvoj zaključil pri recimo 20-tih, in pri 50-tih razmišljajo več ali manj isto. Npr. vidiš žensko, ki špila punčko pri 50-tih, nosi dva repka in tako… To videti je sicer precej groteskno, ampak pri moških pa užge, so vsi slinasti. Ampak to je debata za drugačno temo.