Nevzgojeni starši
Da ne bomo samo o nevzgojenih otrocih, dajmo še malo o starših.
Danes smo imeli roditeljski sestanek, kamor je zamudilo 7 staršev. Mobiteli so zvonili vsepovprek, nekateri so se med sestankom celo oglasili na telefon. Meni se je vse skupaj zdelo precej nevljudno. Pa niso bili to neki mlajši starši, saj otroci zaključujejo srednjo šolo, torej smo imeli v večini med 40 in 50 let.
Glede na take starše se ne čudim, da so tudi otroci nevzgojeni in učitelj nima več avtoritete.
Zamuja se pri nas takrat, ko je ura prezgodnja in večina staršev leti iz službe, da ujame sestanek. Enim uspe, enim ne. Eni vedno zamudijo, ker imajo od službe do šole pač dlje kot drugi ali delajo dlje in prej enostavno ne morejo priti.
Ko zamujaš in si v naglici, pa mimogrede tudi pozabiš ugasniti telefon ali ga dati po tiho. Se zgodi.
Meni se zdi boln nevljudno obsojanje takih staršev. Za to res ni nobene potrebe.
Danes izbran za predstavnika staršev. Prisilno! Ker hodim v službo, niti ne vem, če bom zmogel hoditi na svet staršev ob popoldanskih urah. So pa nekateri, za katere vem, da so brezposelni, nekatere ženske še celo doma, kot gospodinje, pa so se tako upirale tej nalogi in jamrale, da ne bi, da nimajo časa. Pazi, brezposelna, doma cinga nogo in nima časa???
Ne samo nevzgojeni, tudi leni. Očitno doma na sociali, a nimajo niti časa, da bi naredili kaj koristnega za družbo. Pljuvat in kritizirat pa znajo.
Mah, res ne razumem, katera ura je zate prezgodnja. Če spadaš med vljudne, vzgojene ljudi, se pač ob prihodu opravičiš za zamudo, ne pa kot en hlod usedeš. Potem pa ti še mobitel piska??? Samo eno sekundo potrebuješ, da pred vstopom v učilnico izklopiš mobitel.
Če pa je vse drugo na prvem mestu, kot lasten otrok, se to dogaja. In zato so tudi otroci takih staršev problematični, saj vidijo, da so zadnje kolo.
Res zanimivo, vsa leta gledat nekoga, ki vsakokrat zamudi akademskih petnajst se naveličaš. Razrednik že vse razložil in potem udarja z nepomembnimi vprašanji.
Saj ji poveš da so podatki na spletni strani, toda enostavno so to nevzgojeni starši.
Da je malha res polna evo spet jovo na novo triada in spet se najde ena taka perla. Mislim da jo ima vsak razred.
Sem bila na neki predstavi, kjer so nastopali otroci.
Veliko – vsaj 20 – 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je odšlo takoj, ko so njihovi otroci nastopili. Da ne govorim o zvonenju telefonov, mahanju otrokom na oder (kar so nas vodje predstave še posebej prosili naj ne počnemo). Bi rekla da bi jih odšlo še več – pa zaradi postavitve sedež v dvorani ne gre – ker zmotiš celo vrsto.
Le kakšna bo ta generacija otrok, če ima tako slab vzor?
Mah, res ne razumem, katera ura je zate prezgodnja. Če spadaš med vljudne, vzgojene ljudi, se pač ob prihodu opravičiš za zamudo, ne pa kot en hlod usedeš. Potem pa ti še mobitel piska??? Samo eno sekundo potrebuješ, da pred vstopom v učilnico izklopiš mobitel.
Če pa je vse drugo na prvem mestu, kot lasten otrok, se to dogaja. In zato so tudi otroci takih staršev problematični, saj vidijo, da so zadnje kolo.
[/quote]
Zame je ob 16h zgodaj, marsikdo pa še ob 17h komaj ulovi sestanek. Jaz imam na srečo tako službo, da se lahko domenim in grem kdaj malo prej domov, nekateri pa ne morejo. Nimajo vsi fleksibilnih služb ali šefov, delajo v drugem kraju in jim vožnja pobere precej časa …
Se strinjam, da potrebuješ samo eno sekundo, a takrat, ko jaz zamujam, me je sram, sem v neki ihti, kar letim, da bi ja prišla čim prej. Se mi je že zgodilo, da mi je potem piskal še mobitel – neprijetno! Še bolj neprijetno pa je, ko vidiš očitajoče poglede drugih staršev. Pa osebno se mi zdi bolje, če se nekdo, ki zamudi čim bolj tiho in neopazno usede, kot da se opravičuje ali pozdravlja. Ker to pa potem res zmoti sestanek.
Ta sestanek bi zmogel tudi tisti, ki cel dan sedi doma brez dela.
[/quote]
Lej jebi se model, sem brezposelna pa ne gledam v luft, so me želel za predstavnico pa sem odklonila, ker nisem tak karakter, ne maram folka. Tiste mame, ki pa so po tvoje iskale izgovore pa so samo nedirektne, ne znajo enostavno reči ne.
Kar se tiče pa sestankov pa večina čveka pa se hihita in to starejših staršev, da ne govorim o neinteligentnih komentarjih.
kako pogosto pa imate pri vas roditeljske in ob kateri uri? Mi jih imamo precej in nekateri so res nepotrebni. Priznam, da na kakšnega tudi ne grem. Večina staršev, ki jih poznam, pa tudi nerada hodi. V bistvu bi bila dovolj obvestila po spletu in govorilne ure, če imaš dodatna vprašanja ali se hočeš o čem pogovoriti. V čem je smisel roditeljskih???
Mi imamo sestanke že ob 16.30 uri, kar za marsikoga predstavlja problem in hitimo kot nori ter iščemo parking in če imam srečo pridem pravočasno, se je pa tudi zgodilo, da sem zamudila 10 min. V hitenju res nisem pomislila, da pred vstopom v razred izklopim telefon. Kot po mrfiju ja mi je sredi sestanka zazvonilo. Sem ga hitro izklopila in se opravičila.
pri nas so ob 18:30, odkar ima sin moškega razrednika gre vse zelo hitro … povedo se dejstva in ponavadi končamo v dobre pol ure. 2-3x na leto, prisotnih je cca. polovica staršev. kakšen tudi zamudi, ampak s tem se drugi ne obremenjujemo … vsaj meni se tako zdi 🙂
Saj se ni treba fokusirati samo na roditeljske sestanke. Malo poglejte, koliko staršev ne pozdravlja, ne zna reči hvala, parkira kjer se ne sme itd. To je tisto, kar mene skrbi, ker bonton je že tako na robu izumrtja, otrok se pa nauči, kar vidi v praksi in ne kar mu starš pove:-(
Grem zadnjič v šolo po hčerko, odprem vrata, nasproti prilomasti majka s sinetom in čeprav bi lahko glede na to, da sem že odprla vrata, tudi vstopila, se umaknem (po bontonu imajo izstopajoči prednost) in jima celo pridržim vrata. A ženska (in sine seveda tudi) me niti pogleda ne, kaj šele, da bi rekla hvala:-( Me prav zanima, če doma dribla tamalega, da je treba uporabljati hvala in prosim….
To je stvar perspektive. Meni se vedno zdijo vsi prijazni, pa mi kdaj tudi vrat ne pridrži, drugič mi jih, kakšni me pozdravijo, kdaj ne, a to se mi ne zdi bistveno. Ne obešam se na take trenutke, ker se zavedam, da smo vsi ljudje in mimogrede zagrešimo kakšno proti bontonu. Jaz sem včasih zamišljena in koga spregledam, se ukvarjam z otrokom ali imam polne roke in potem ne razmišljam o vratih, pozdravih itd.
Pač vedno vidim na pol poln kozarec in na prste ene roke lahko preštejem primere, ko se res spomnim, da kdo ni bil uvideven, spoštljiv ali prijazen. Tudi za roditeljske sestanke se ne spomnim, kdo je kdaj zamudil in komu je zvonil telefon – na to res ne polagam nobene pozornosti.
Vsaj en klic med roditeljskim je tako rekoč obvezen in mislila bi, da je konec sveta, apokalipsa, če ga ne bi bilo. V srednji šoli se nekateri starši pripeljejo od precej daleč in na cesti se lahko kaj dogaja, tako da vedno kdo zamudi.
Sem pa hodila na neki tečaj, kjer je bilo 90 procentov upokojencev in tam je šele cingljalo 🙂
Najhujše so pa dejansko prireditve: zaradi mahanja, zaradi dvigovanja telefonov in fotoaparatov v zrak (nekateri celo tablice), da zadaj za njimi nič ne vidijo, nekateri celo snemajo po par minut ne glede na tiste, ki sedijo za njim. Tole s telefoni je postalo res grozno. Ne lajkam.
To je stvar perspektive. Meni se vedno zdijo vsi prijazni, pa mi kdaj tudi vrat ne pridrži, drugič mi jih, kakšni me pozdravijo, kdaj ne, a to se mi ne zdi bistveno. Ne obešam se na take trenutke, ker se zavedam, da smo vsi ljudje in mimogrede zagrešimo kakšno proti bontonu. Jaz sem včasih zamišljena in koga spregledam, se ukvarjam z otrokom ali imam polne roke in potem ne razmišljam o vratih, pozdravih itd.
Pač vedno vidim na pol poln kozarec in na prste ene roke lahko preštejem primere, ko se res spomnim, da kdo ni bil uvideven, spoštljiv ali prijazen. Tudi za roditeljske sestanke se ne spomnim, kdo je kdaj zamudil in komu je zvonil telefon – na to res ne polagam nobene pozornosti.
[/quote]
Oprosti, ti ne gledaš širše ampak površno. In ravno zaradi te površnosti in površinskosti je družba danes v buli. Vzgajajo se egocentrični sončki brez kančka občutka za sočloveka.
Vsakomur se zgodi, da kaj spregleda ali zamoči. Enim se pa to “dogaja”.
Aja, pa ne mi rečt, da spregledaš človeka, ki ti odpre in pridrži vrata in se ga v ozkem prehodu skorajda dotakneš, ko greš mimo. Bonton je ena od tistih stvari, ki nas loči od živali in dela življenje bolj prijazno. In čisto nič ne stane.
Meni pa se zdi že tragikomično, ko zjutraj gledam starše s svojimi otroki na kolesih, na poti v šolo. Ves čas vozijo po pločnikih, zvonijo pešcem, da naj se jim umaknejo. Nekaj metrov pred šolo je redar. Tam se ustavijo. Ukažejo tudi otroku, da sestopi s kolesa dol. Gre peš, ob kolesu, čez prehod za pešce, mimo redarja in takoj ko ga redar ne gleda, na kolo nazaj, z mulcem in gas do šolskih vrat. Vmes lahko še skoraj zgazi kakšnega sončka, ki gre peš do vrat.
Ja, res so nevzgojeni, pa tudi vzgajat ne znajo.