stara sem 44 let, v sedanji službi sem zaposlena kot tržnica (finančnih produktov) že 6 let. Skupno imam 23 let delovne dobe. Sem delovna, marljiva, rada delam. Vendar je zadnji 2-3 leta v naši službi stanje za umret. Odnosi vodilnega do vseh nas zaposlenih je na podnu, mobing vsakodnevno na sporedu in kar je najhuje, ne smemo razmišljat s svojo glavo. Da se lahko prisilim in grem v pisarne, dam ob 7 uri možgane na off, ko grem domov, jih pa zopet vključim. Ne samo da stagniram, ampak celo nazadujem. Ne morem več tako delat, še vedno želim razmišljat ob svojem delu, iskat kakšne rešitve…. Povem vam, da bom v tej službi umrla. Gledam za oglasi, pa je bolj revščina, vsaj pri nas na Štajerskem koncu.
Malce sem se morala potožit 🙁

Glavo gor.
Jaz imam tako službo, da mi je delno bedno, dolgočasna rutina, daleč stran od moje izobrazbe. Leta in leta sem to prenašala. Odnosi so tudi vse slabši. No potem pa sem zbrala pogum in začela iskati. Žal iščem že dolgo, zaenkrat neuspešno. Ampak sem preprosto prepričana, da v par mesecih vendarle le najdem novo službo.
In, ko je stanje najhujše, si rečem, še malo potrpim iin bom v novi službi. Sicer ta malo se je že raztegnil, ampak lej, če ne iščeš, ne bo nič. Zato intenzivno iščeim in upam, da mi uspe. Držim pesti tudi zate.

Avtorica pa ne me narobe razumet, da ne bo izpadlo, da sem vzvišena.
Občasno sem tako na dnu kot ti ali pa še bolj. Ampak potem sem spet bolj vesela, je kak razpis, mogoče dobim kako vabilo na razgovor pa sem spet vesela.
In danes sem vesela :).
V glavnem, ne obupat. Uspelo bo tebi in meni :).

Hvala za vaše vzpodbudne besede. Sem vesela za vas, da lahko ob vsem tem tako pozitivno gledate na vse to. Danes imam dan, ko bi najraje popakala stvari in se pobrala domov, za vedno, nikoli več ne bi prišla nazaj.
Upam, da čim prej najdeva kaj drugega, boljšega .

O saj ni vedno tako.
Včasih bi najraje dala odpoved, čeprav še ne bi imela službe pa šla nekam…
Včasih se komaj zadržim, da jih ne pošljem vseh skupaj nekam.
Potem pa se poberem in spet pišem prijave, vloge. Ni vrag, da ne bi uspelo.

Ojoj, da ne smeš mislit s svojo glavo in pri tem opravljati kreativni posel kot je trženje produktov. Nočna mora. In ti verjamem, da je tako. Po možnosti potem poslušaš še, da se ne dosega plana, ali ne?

Nekaj boš morala spremeniti – preusmeriti misli, ker če ne boš z vsakim dnem težje vstala, dokler nekega dne res ne boš mogla več niti vstati. Mogoče s kakšnim hobijem, ki bi izživel tvojo kreativnost, saj, kot razumem tvoje pisanje hodiš bolj v proizvodnjo.

Zaposlena sem pri privatniku, pri katerem je dela ogromnega, toda njega to nič ne ovira pri obsežnih dopustih, pohajkovanjih, potovanjih.
Ker je prevzel podjetje pred dobrima dvema letoma, čeprav je imel že izkušnje, sem sicer spoznala, da je čisto drugačen in ga zanima dosedanje delo in še drugi veliki projekti, pri katerih pa zahteva ogromnega dela , tako, da o dopustu lahko samo sanjam.
Saj mi reče, pojdi, pojdi na dopust, istočasno pa mi naloži toliko dela, da se ne vidim ven.
Tudi jaz se sprašujem do kdaj bom zmogla. Ves moj čas je namenjen samo delu.

Meni se bo zmešalo, ker sm brez službe. In prav nobene svetle točke ne vidim v prihodnje. Vam povem, da bi delala ne vem kaj, in imam V.stopnjo. Včasih res mislim, da sempostala prav nekakšen socialni bebo.
In ko to prebiram, si mislim, da tisti, ki imate take službe, niste na boljšem. No, imate vsaj dostojanstvo.

Verjamem, da ti je težko. Sem bila tudi jaz brezposelna.
In takrat bi mi bilo težko poslušat nekoga, ki jamra, da je njegova služba bedna, ker bi jaz dala vse, samo, da bi imela službo.
Kaj naj drugega rečem kot to, da ne obupat. So črni težki dnevi, v to sploh ne dvomim. AMpak mora uspeti, ne smeš obupat. Imaš mogoče kako možnost, da si pridobiš kak drug poklic? Mogoče kako možnost brezplačnega izobraževanja?
Imaš dostojanstvo. Če iščeš službo, če se trudiš, si vredna dostojanstva.

Tudi jaz brez in ja, pridejo tudi črni dnevi in bi rada delala, ampak avtorico vseeno razumem.
Sem doživela podobno – vključno s tem, da zjutraj nisem mogla vstati. Visoko povišani trigliceriti in sladkor so povedali svoje. Sedaj so še vedno samo rahlo povišani.

In če se dogaja mobbing, kot praviš, zakaj ga ne prijaviš?

Sluzba te”caka” v prestolnici,ce se bos odlocila…si dobra delavka vredna zaupanja.SRECNO.

Jaz sem pri 46 zamenjala službo (v kateri sem bila 10 let), najbolj zaradi tega, ker zadnja 3leta nisem napredovala nič (glede znanja, izkušenj). Pravzaprav so bili najbolj veseli, če narediš kakor ti naročijo, pa četudi ni rezultata (na drugi strani pa ga seveda zahtevajo). Gre pa za svetovanje in izvedbo projektov (storitve), tako da …
Potem sem zamenjala in sem bila 1,5 leta skoraj še na slabšem :), nekaj mesecev ok, nove stranke, novi projekti… potem pa menjava vodje in enako – ti naročijo kako in tako je edino pravilno. Pritiski na različne načine, mobing, šikaniranje od oseb, ki ne premorejo osnovne kulture … Rezultata ni, imaš pa določeno koliko moraš prinest not … Sem dala še tu odpoved in šla na svoje. Me je mikalo to že nekaj let, ampak sem komaj malo pred 50 zbrala pogum. Tako sedaj par let delam samostojno – trenutno lahko rečem, da zelo dobra odločitev ; upam, da ostane enako še dalje.
Želim vsem, da se vam obrne situacija na bolje. Sem napisala zato, da vidite, da nikoli ni prepozno ukrepat 🙂

A poveste malo bolj žmohtno, kako zgledajo slabi odnosi in kaj točno delate, da se ven ne vidite?

S svoje strani vem, da tisto delo, iz katerega se “ven nisem videla”, je bilo v resnici nekaj hudo brezzveznega in popolnoma nevredno naziva “ne videti se ven”. Torej pošiljanje nekih mailčkov pa telefonarjenje pa iskanje kakih brezzveznih podatkov, informacij … Saj ne rečem, ne da se vse v prvo narediti, ampak ta “zaposlenost”, nad katero ljudje toliko jamrajo, je 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pena, ništrc, balast, prazen zrak. Meni to dejansko ni vredno naziva “delo”, ampak kvečjem “fejkanje, da je dela veliko”.

Ni se mi problem vozit v Ljubljano. Sem se v preteklosti ze vsakodnevno vozila, ko sem imela sluzbo na eni banki. Z veseljem bi sprejela delo tud v prestolnici.

Kolk sem sita tega vašga jamranja. Pojdi na zavod, zunaj čaka 100 novih, ki bodo z veseljem sedli na tvoje mesto.

In takšni, ki imajo čas jamrati, koliko dela imajo, ponavadi sploh nimajo toliko dela ali pa vsaj ni tako zahtevno kot ga predstavljajo/si domišljajo.

Verjamem, da ti je težko. Sem bila tudi jaz brezposelna.
In takrat bi mi bilo težko poslušat nekoga, ki jamra, da je njegova služba bedna, ker bi jaz dala vse, samo, da bi imela službo.
Kaj naj drugega rečem kot to, da ne obupat. So črni težki dnevi, v to sploh ne dvomim. AMpak mora uspeti, ne smeš obupat. Imaš mogoče kako možnost, da si pridobiš kak drug poklic? Mogoče kako možnost brezplačnega izobraževanja?
Imaš dostojanstvo. Če iščeš službo, če se trudiš, si vredna dostojanstva.
[/quote]

Če ne iščeš zaposlitve, pa nisi vreden dostojanstva? Se pravi samo tisti, ki se udinjajo kapitalistom in sužnjujejo, so vredni dostojanstva? Bi prej rekel, da je obratno.

In takšni, ki imajo čas jamrati, koliko dela imajo, ponavadi sploh nimajo toliko dela ali pa vsaj ni tako zahtevno kot ga predstavljajo/si domišljajo.
[/quote]
Se sicer strinjam.
Ampak ne krivim toliko teh, ki jamrajo, ker po svoje upravičeno jamrajo. Dejansko je nekdo lahko zaposlen, da se ven ne vidi. Ampak ta zaposlenost je tako plehka (mailčkanje, telefončkanje, pacanje nekih tabelčk, delanje kopij in kopi-pejstanje …), da je tudi zaposlenost ničvredna (zaposlenost v smislu “ukvarjanja s čim”, v smislu “busy” v angl.). To so pač take vrste dela, kjer je kup balasta, od katerega nimaš nič.

Se sicer strinjam.
Ampak ne krivim toliko teh, ki jamrajo, ker po svoje upravičeno jamrajo. Dejansko je nekdo lahko zaposlen, da se ven ne vidi. Ampak ta zaposlenost je tako plehka (mailčkanje, telefončkanje, pacanje nekih tabelčk, delanje kopij in kopi-pejstanje …), da je tudi zaposlenost ničvredna (zaposlenost v smislu “ukvarjanja s čim”, v smislu “busy” v angl.). To so pač take vrste dela, kjer je kup balasta, od katerega nimaš nič.
[/quote]

Pridite vsi tako misleči za 6 mesecev k nam delat. Ko sem12 let nazaj prišla na ta oddelek, nas je bilo 5. Potem je ena dobila premestitev, 2 sta dali odpoved, 2 pa gagava in se ne spomnim, kdaj sva nazadnje šli ven med malico. Na hitro pojeva pri računalniku. Država na datum zahteva papirje, delavci na datum plače, kaj od tega je balast, pa odloči sama.