Dragi forumaši. Ker več ne vem kam naj se obrnem, sem se odločila, da pišem še vam. Prosim za kakšno mnenje, nasvet, predlog, izkušnjo, karkoli boste napisali mi bo prišlo prav. Potrebujem nek objektiven pogled na situacijo, ker sama več ne vem kaj je prav in kaj ne 🙂
Pred 3 leti sem se vpisala na faks, za katerega priznam, da me že od začetka ni ne vem kako pritegnil. Ampak gre za poklic, kjer službe ni problem dobiti, tudi plače niso slabe, malo so še starši zraven pritiskali in odločitev je padla. Pa še fino se mi je zdelo, da sem bila sprejeta.
Od začetka je bilo še nakako znosno. Snov mi je bila zanimiva in kljub temu, da gre za zelo zahteven faks, mi je šlo dobro. Ampak sem že takrat čutila, da nekako to ni to. Pa sem si mislila, da bo boljše, ko bom poklic bolje spoznala, ko se bom navadila na študij in tako dalje. Ni v moji navadi, da bi hitro obupala. No, pa kljub temu, da sem vztrajala, je bilo vedno slabše. Na začetku super ocene so postajale vedno slabše, motivacije za učenje nimam nobene, težko se sploh skoncentriram in si karkoli zapomim. Ne čutim nobenega zagona, nobenega navdušenja, ki ga je opaziti pri sošolcih. Nekoč odličnjakinja, šolo sem delala z levo roko, čeprav sem kakšno uro tudi prešpricala. Sedaj pa padam izpite enega za drugim. In kar je najhujše, sploh se več ne sekiram. Same sebe več ne prepoznam.
Sedaj, na koncu 3. letnika, sem dokončno spoznala, da nisem za ta poklic. In, da ta poklic ni zame. Odločila sem se, da tudi če dokončam faks, po diplomi službe v tem poklicu ne bom iskala. Sedaj pa sem nekako obtičala in sploh ne vem v katero smer se naj obrnem. Naj pustim faks in iščem službo in grem nekaj študirat ob delu. Po drugi strani mi je škoda, ker bi rada izkoristila svoj potencial (ampak morda na drugem področju). Ali naj silim dalje do diplome, samo zato, da bom imela neko izobrazbo, ne le gimnazijske mature (in hkrati nič delovnih izkušenj). Sem šele na polovici faksa, čakajo me še 3 leta. Občutek imam, da zapravljam čas in energijo, ki bi jo lahko vlagala v kariero na kakšnem drugem področju, ki bi me veselilo. Skušam se pogovoriti s kom od bližnjih, pa me nihče ne jemlje resno. Ta poklic se jim zdi tako imeniten in ne razumejo zakaj nekdo, ki je uspel prilezti tako daleč, sploh ima kaj za jamrat. Da me to delo niti malo ne veseli, pa se jim ne zdi pomembno (oziroma tega ne vidijo kot “problem”).
Je tukaj kdo, ki se je takole uštel pri izbiri izobrazbe? Kakšne so vaše izkušnje? Vaše mnenje? Naj vztrajam pri nečem kar me ne veseli in v čemer nisem dobra? Ali naj se preusmerim v kak drug poklic, ki me bo dejansko zanimal, kljub temu, da bom morala začeti od čistega začetka?

Pa sploh že veš, v kaj drugega bi se preusmerila ali samo veš,da trenuten študij ni pravi?

Kaj nismo že brali te ali ene take teme pred dvemi tedni?
Študij in kasneje delo, čeprav na istem področju, sta dve različni stvari.
Svoje znanje lahko kasneje apliciraš na drugo področje, ni nujno, da delaš ravno v svoji stroki.
Nisi navedla, kaj študiraš.

Vsi, ki smo študirali, smo se kdaj znašli v tvojem položaju.
Ker si že zaključila s polovico študija, sem bolj za to, da dokončaj, kar si začela. Občutek, ko zaključiš s študijem, ki si ga že skoraj opustil, je neverjeten. Privoščim ti ga.

Jaz poznam samo 1 faks s 6 letniki v slo in to je medicina, lahko, da se motim. Če to drži, potem je stvar taka, kolikor je meni znano, da imate zaenkrat še bolj malo prakse, mogoče postane kasneje zanimivo, delo s pacienti recimo. Če maš pa kaj finančnega zaledja se pa tudi kakšno privat zadevo mogoče lahko pelje. V vsakem primeru je možnost presedlat na kakšen drug študij, kjer bi ti proznali nek del predmetov, seveda, če je ta študij soroden – samo vprašanje je, kaj te sploh veseli. Je pa tako, da tudi razgledanost nekaj šteje, pa ne mislim pri ostalih, ampak da imaš ti nekaj od tega. Težko je rečt, sploh veš, kaj te zanima? Poznam en primer, pameten, vpisal na strojno, do drugega letnika naredil brez težav, pa mu ni blo kul. Sedaj nekaj drugega poca (študij), malo dela občasno, ne vem pa, če mu je kul.

Če pomislim na svoj študij, sem se učila zaradi izpitov. Tako to je. Ni me zanimalo vseh 39 predmetov. Problem je, če se ti ne vidiš v tej stroki. Mogoče gre za moment, mogoče še par let ne boš vedela, česa si želiš ali celo nikoli. Preden vržeš tri leta stran, se še s kom pogovori. Absolutno pa moraš narediti nek premik, kakorkoli se boš že odločila.

Najprej sem mislila, da študiraš 3+2 in bi lahko za 4. letnik izbrala študij, ki ti bolj leži. Na koncu, ko si napisala, da imaš še 3 leta, pa sklepam, da si na medicini, dentalni ali veterini. Greš mogoče tudi iz tu na magistrski študij katere smeri, ki ti bolj odgovarja?
Če študiraš nekaj, kar te ne veseli, s trdo voljo študij lahko dokončas, vendar bo to tudi tvoj poklic. Te to delo veseli? Če te ne, zamenjaj!

Če gre za medicino je nadaljevanje morda zelo reskirana zadeva. Po 6 letih imajo še specializacijo, brez tega ne vem kako je. In sem presneto prepričan da gre za medicino (želja staršev da gre v “eliten” poklic). Jaz sem po prvem letu menjal smer in mi ni bilo žal. Ampak pri prvem študiju nisem vedel kaj bi delal (čeprav iskan profil) pri drugem pa polno idej po parih mesecih, celo razmišljal o izmenjavi, ki je žal zaradi nekih zadev nisem mogel izpeljat. Celo tisti ki se vpišejo na medicino z veliko željo imajo včasih podobne občutke zaradi težavnosti tega faksa, če si ti dvomila že ob vpisu…Glej, karte imaš take. Lahko nadaljuješ 3 leta, morda specializacija. Vmes si morda premisliš in se zaposliš, lahko pa poklic pustiš. V teh 3 letih lahko ti diplomiraš na drugem faksu

Natančno preglej če obstaja kaj kar bi delala s tem faksom, če letos ne narediš letnika se spomladi 2019 vpiši drugam, do oktobra imaš potem čas za izpis in vpis

Študij dokončaj, vsaj eno stopnjo. Potem pa se prepiši, če te bo še držalo. Eno je, če smer zamenjaš po prvem letniku, ti si pa že praktično na polovici … sicer poznam par ljudi, ki so na sredini menjali študij, ampak se je samo eni izteklo tako, da je na koncu novi študij uspešno zaključila in zdaj deluje zadovoljna z izbiro. Ostali so zbluzili in ostali gimnazijski maturanti.

Nič ne pišeš o tem, da veš, kaj hočeš…
Pišeš samo o tem, da veš, česa nočeš.
Torej, veš, kaj bi rada delala v življenju?

Če gre za študij medicine, potem si res komaj na pol poti in bi bilo dobro razmisliti, kamte vleče, če morda lahko vsaj del dosedanjega študija uveljavljaš in si s tem skrajšaš novo smer študiranja. Bi mogoče le končala študij in pozneje delala v raziskovalni smeri, mogoče v prodajni, nekaj tretjega, ne vemo, ker ne pišeš nič o tem, kaj tebe veseli…

Če gre pa za študij, kjer bi s tretjim letnikom zaključila prvi del, dokončaj. Nikdar ni nujno, da delaš v svojem poklicu, pa še vedno se lahko vpišeš na drugi faks in študiraš kar te veseli.

Pravilno ste ugotovili, študiram medicino. Po končanem študiju me čaka še specializacija, torej nadaljnih 4 do 6 let študija ob delu in nato specialistični izpit. Šele ko to opraviš, dobiš zdravniško licenco, prej ne. Brez zdravniške licence pa z diplomo iz medicine nimaš kaj dosti za početi, razen da se podaš v raziskovalne, znanstvene vode. Torej to zame pomeni še okoli 8 do 10 let študija, ki me ne zanima.
Z vsakim semestrom imamo več prakse in bolj kot se spoznavam z delom zdravnika bolj mi je jasno, da tega ne želim, da se v tem ne vidim. Gre za poklic kjer vidiš marsikaj, zelo težke primere, neozdravljivo bolne otroke, soočiš se s smrtjo.. Zelo rada delam z ljudmi, ampak delo s pacienti je nekaj povsem drugega kot recimo delo s strankami. Seveda ima poklic tudi zelo lepe strani, ampak pri meni tiste negativne prevladajo. Jasno mi je, da sem s tem študijem falila, pri 18 pač nisem imela pojma v kaj se sploh spuščam. Težav z zahtevnostjo nimam, ko se spravim k učenju dobim tudi kakšno zelo lepo oceno. Težava je v tem, da mi je groza ob misli, da bom vse življenje obtičala v službi, ki me ne veseli, ki mi ne gre. In hkrati mi je grozno ob misli, da iz tega razloga v nekem trenutku pacientu ne bom zmogla/znala ponuditi tistega kar bo potreboval in kar bi si zaslužil.
Možnosti, da bi “končala samo eno stopnjo” nimam, saj gre za enovit magistrski program.

In spet… Še vedno ne veš, kaj bi rada!
Kaj HOČEŠ početi v življenju?

Da nočeš delati v medicini, smo dojeli. Ti samo o tem pišeš. Prepričuješ samos ebe, da tega nočeš ali repričuješ nas? Želiš morda od nas, da te prepričamo, da hočeš delati kot zdravnik?
Ne vemo. Povej, kaj si ti želiš?

Očitno študiraš medicno. Saj ni treba, da si zdravnica. Lahko si v Leku v službi, lahko delaš tudi kaj drugega. Poklic je res zahteven, vendar jih nekaj poznam, ki so končali medicino in zdaj delajo čisto nekaj drugega.

Jaz bi na tvojem mestu dokončala, če ti gre študij lepo. Zdaj si sicer nekaj padla, a če hočeš se lahko vzameš v roke.

zdravniški posel je zate prezahteven, imaš pa po treh letih odlično podlago, da postaneš čisto prava šarlatanka, saj rada delaš z ljudmi. Malo medicinskega znanja ni bo koristilo, tako da pusti študij, naredi par tečajev bioenergije, pa še kaj, pa boš delala kar te bo veselilo, ne bo pretežko, pa še fajn boš služila zraven in hkrati poskrbela za krajšanje vrst v zdravstvu.

Kje pa se vidis? Oz. kaksne so bile TVOJE studijske zelje?

Medicina je res dolg in zahteven študij, ampak ponuja ti pa delo marsikje, ne le v zdravstvu oziroma kot zdravnik. Lahko se podaš v raziskovalne vode, lahko greš v farmacijo/k farmacevtu, imaš pač več možnosti, da najdeš nekaj, kar ne bo neposredno zdravstvo.

To, da govoriš o specializaciji, pri čemer itak ne želiš biti zdravnica, že pove, da sama ne veš, kaj točno želiš. Torej zakaj specializacija, če lahko že po sekundariju (?) delaš kot družinski zdravnik in če te nič ne veseli? Zakaj sploh nadaljevati v tej smeri, če si lahko iščeš delo drugje?

Spominjaš me na nekoga, ki tudi sam ni točno vedel, kaj bi in česa ne bi, oziroma marsikaj bi, ampak ni bilo neke blazne aktivnosti na tem področju. Ti izgledaš podobna – veš, da tega ne bi, ampak vseeno nadaljuješ. Ne veš pa, kaj bi in kaj bi v tej smeri tudi naredila.

Ko boš to ugotovila, boš že na dobri poti naprej. Ker morda boš ugotovila, da medicina sploh ni tako slaba osnova za tisto, kar želiš početi. Če pa je, šele takrat boš lahko začela razmišljati, ali s tem zaključiti in začeti kaj drugega.

Če nisi zadovoljna s študijem in bodočim delom, se čim prej prepiši na kakšen drugi faks. Če si inteligentna bi bilo škoda opustiti šolanje in se kar zaposliti. Izkoristi svojo inteligenco drugje. Poskušaj ugotoviti kam se lahko preusmeriš in kje bi bila bolj zadovoljna.
Po moje ni smiselno rinit nekam, kjer že sedaj veš, da ne boš nikoli srečna. Čakalo bi te še veliko let študija in specializacije, pa služba, kjer boš zagrenjena. Tako si pa noben ne bi želel živeti.

Joj, no. Inteligenca ni ziclederstvo. Nekdo, ki je vajen učenja, ki ima učne navade, še ni inteligenten. Mislim, pišeš, kot da moraš za študij biti inteligenten, delajo pa samo tisti, ki so nizkointeligentni. (Naš) Šolski sistem je tako ali tako osnovan na vedenju, faktografiji in ne znanju, ampak to je že druga tema.

Se pa strinjam, da je bolje, da študira in dela to, kar jo veseli. Pa ne samo ker bi bila ona nezadovoljna in zagrenjena zaradi napačne izbire študija, ampak ker lahko, sploh pri zdravniškem delu je to pomembno, to nezadovoljstvo (pa tudi vbita ideja elitizma in pomembnosti) zaznamuje in oškodi ostale ljudi.

Ocitno gre za kak studij medicine, veterine…? No, ce se v tem ne vidis, potem raje prenehaj – kljub temu, da sj sedaj na pol :/ raje porabi ta cas za nekaj, kar ti bo vsec…ne smes se prevec ozirati, kaj si mislijo drugi, saj se gre zate in tvojo srečo. Ni vazno kak je poklic, navsezadnje so tudi dohtarji tisti, ki to branzo zapustijo in raje delajo kaj drugega.