Ali bi splavile, če bi ultrazvok pokazal, da bo imel bodoči otrok Downov sindrom?
Odvisno od številnih okoliščin, načeloma pa ne. Downov sindrom ima tudi precej širok razpon težav oziroma njihove intenzivnosti, od pravzaprav normalnega IQ in razmeroma dobrega zdravja do nizkega IQ in hudih zdravstvenih težav. Ne vem, koliko je mogoče že z UZ ugotoviti okvaro srca …
Recimo, da bi bila stara 40, težko zanosila in bi to bil prvi otrok, ki bi bil zelo zaželen tudi pri partnerju. Potem verjetno ne bi delala splava. Če bi bil pa to 4. ali 5. otrok, midva pa ne ravno najmlajša, potem bi verjetno raje šla delat splav. Tukaj je treba vedno upoštevati tudi to, da če otrok ne bo nikoli samostojen, kako bo z njim po smrti staršev. Ni ravno idealno urejeno.
Pa če bi se ti to zgodilo pri 52, tvoj partner jih šteje na primer že 60, ima že sam zdr. težave, starejši otroci na vrhuncu najstniškega divjanja hormonov in bi bila že nekajkrat na sodišču zaradi njih, šola porazna, droge, traparije. Tvoji starši malo čez 80, eden že nepokreten in bi rabila veliko tvoje pomoči?
Pa če bi se ti to zgodilo pri 52, tvoj partner jih šteje na primer že 60, ima že sam zdr. težave, starejši otroci na vrhuncu najstniškega divjanja hormonov in bi bila že nekajkrat na sodišču zaradi njih, šola porazna, droge, traparije. Tvoji starši malo čez 80, eden že nepokreten in bi rabila veliko tvoje pomoči?
[/quote
Ne, v tem primeru bi uporabljala kontracepcijo, ker bi nosečnost pomenila hud zaplet – ne glede na DS. Tudi zdrav novorojenček je izjemno naporen. Itak se pa nosečnost ne zgodi kar tako – je potrebno imet prej nezaščiten spolni odnos.
Se pred dvema letoma bi splavila, sedaj pa močno dvimim v to.
V tem obdobju življenja ne bi, ker mislim, da sem sposobna obvladati težave na moji življenjski poti.
Videla sem že ogromno prizadetih ljudi, otrok in bolnih, zato menim, da bi bila kos tudi tej siruaciji. Moralno vprašanje če je tak otrok in kasneje odrasel človek zaradi svoje motnje in sebicne odločitve staršev, da ostane živ, pa ne znam razrešiti. Jaz bi zmogla imeti prizadetega otroka, tudi bolnega. Drugo je pa to koliko je to moralno do otroka. Ampak glede na to, da sem proti evtanaziji, bi se odločila za prizadetega otroka. Pred leti pa ne, takrat nisem bila dovolj močna in izkušena, da bi sprejela odločitev za.
Pa kaj je narobe z vami, da bi rodile prizadetega otroka, čeprav se to da preprečit?
Se sploh zavedate, kakšno mučenje je to starše? In dostikrat oče odide in vse ostane na mami. Ko mama umre pa ostane tak človek prepuščen raznim institucijam.
Kaj hočete biti mučenice, si kupit vstopnico za nebesa?
Človek ima eno življenje, zakaj bi si ga otežil, če mu ni treba?
Nisem. Fant z ogromno nuhalno je danes 21 letnik, študent gradbeništva. Vsi so me prepričevali kakšni reveži bomo, vsa družina, ob takem otroku. Kasneje, pri naslednji nosečnosti, sem zavrnila nuhalno in amniocentezo, čeprav bi mi glede na starost pripadali.
Nikoli ne bi šla delat splava. V nobenem primeru.
Samo na podlagi nuhalne ti zagotovo nihče od zdravstvenega osebja ni rekel za splav. Nikoli in nikdar. Ker je rezultat NS samo statistična VERJETNOST. Vedno se potem opravijo dodatne preiskave – amniocenteza ali biopsija horiontskih celic, kjer pa se ugotovi dejansko stanje ploda.
Pravzaprav se čudim, da nekatere sploh hodite na takšne preiskave, če ste že vnaprej odločene, da bost otroka v vsakem primeru obdržale. Predvsem pa, da vam sploh ni jasno za kakšno preiskavo gre in kaj dejansko pove rezultat? Potem pa širite neumnosti, kot je tale zgoraj.
Sicer pa – sem šla na preiskave, opravila tudi samoplačniško AC in bi v primeru genetske okvare opravila splav.