Z možem sva upokojena. Otroci so se odselili in ne želijo urejati hiše, ker imajo drugačne načrte.
Tako nama je ostala dvostanovanjska hiša. Kuhinja služi kuhanju, dnevna soba gledanju televizije, spalnica spanju, potem pa imamo še dve sobi.
V vsaki sobi imava vsak svoj računalnik. Večino časa preživiva pred raćunalnikom.

To je idila, mar ne ?!?

Če že nimaš kaj početi s tolikimi prostori, jih daj v najem.

Mlade družine pa se stiskajo v eni sobi.

Vse skupaj prodajta, kupita manjše, z ostankom denarja si pa privoščita svet, ki si ga želita videti.

Ne razumem zakaj vzdržujeta grad, če je za vaju dovolj najmanj pol manj.

Čez mir ga ni 😉

Ja, idila. Škoda samo, ker sta morala nanjo čakati tričetrt življenja.

Ali sploh kdo vstopi v to idilo?

Odpreta vrata in rečeta komu dober dan?

Meni obiski niso nobena idila. Še zlasti ne, če se ne napovejo.

To pa je beda od lajfa, večino časa preživeti za računalnikom, v kuhinji za piskri, v dnevni ob TV in v spalnici. In to dva upokojenca s 24 ur časa na dan. O ježešmarija, hvala lepa za tako
idilo;)

Ko na stara leta ostaneš sam in osamljen, ne veš, kam bi sam s sabo. S partnerjem sta si vse povedala in še več. Z otroci nezadovoljstvo, bolečine zunaj in znotraj, soletniki pomrli.
Hodiš težko, govoriti se ti ne da, srce peša, oči slabo vidijo, vsak dan še kakšen nov križ.
Saj jih je nekaj, ki še kljubujejo starosti, vozijo avto, hodijo v hribe, na veliko kmetujejo, toda vse deluje tako bizarno med vso to generacijo, ki vse ve, vse zna, je poskočna in vesela.

idila ni, jebi ga…., idila je radost ljudi, ki so v tvoji bližini, če si žallita mir je pa to ok.
Sm imel primer, ko se je ena šla ljubico z mano, pa jo jst vprašm , kako pa kaj mož, ona odgovor……., ehh, on je v svoji sobi, jst pa v svoji sobi….,kar je pomenilo, da, če bi jst prišel v tisto njeno sobo al pa kakšn drug možakar, da jo bi komot kresnil, hehe…