Ali poznate / ste prijatelji s kakšnim parom brez otrok? Da sta že veliko let skupaj, poročena ali neporočena, pa nimata otrok? Ali lahko taka skupnost funkcionira na dolgi rok? Saj vem, da me boste katoliki popljuvali in rekli, da mož pa žena nista družina. Vendar pa vsak izbere partnerja pred otrokom.

A temu se reče družina? A ni družina če je otrok, brez otrok sta par, zakonca?

Ja poznam, normalno funkcionirata, veliko potujeta in se imata fino.

Zakaj te to zanima?

Če imaš otroka ima otrok prednost pred partnerjem. Vedno.

Ne gre za katolike, ampak za splošno določbo, da otrok naredi družino. Torej, če ni otrok, ni družine. Tako je tudi po novem SSKJ.

Skupaj sva 5 let, otrok po lastnem premisleku in odločitvi ne bova imela nikoli. Ta odločitev se vedno bolj potrjuje za pravilno. Funkcionirava normalno. Najbrž počneva več stvari, ki jih z otroki ne bi mogla.

Poznam tak par (mimogrede: nista družina, niti na misel jima ne pride, da bi se tako poimenovala). Nimata otrok, ker jih nista mogla imeti. Oba visoko izobražena, z zelo dobrimi službami, zadovoljna v svojem poklicu, denarja preveč (sama rečeta tako), tako da si veliko privoščita in tudi zapravljata. Zakaj pa ne bi?
Odnos med njima deluje OK, sta imela pa vzpone in padce, kdo jih pa nima, kar vključuje tudi občasno varanje.
Ne vem, če ti je ta odgovor kaj pomagal.

Zelo mi pomagajo vaši odgovori. Od tega, da sta dva skupaj in počneta stvari, ki jih z otroki ne bi mogla do tega, da dva ne moreta imeti otrok, pa sta še vedno skupaj.
Potrditev, da obstajajo tudi taki pari in funkcionirajo, seveda z vzponi in padci (kot vsak par), me pomirjajo. Pa upam, da so skupaj, ker se imajo radi in ne zaradi koristi eden do drugega.

Tudi jaz poznam nekaj takih parov. Eni niso mogli imeti, drugi so se odločili, da jih ne bodo imeli. Seveda gre na dolgi rok. Zakaj da ne bi. Oboje ima pluse in minuse. Ko pridejo otroci je to lahko plus za zvezo, lahko pa tudi minus, saj se partnerja nehata posvečati drug drugemu in pride do odtujitve. Par brez otrok ima več časa za negovanje zveze, lahko pa zato, ker ni otrok, ni nekega skupnega smisla in gre vse k vragu. Moje mnenje je, da če sta dva za skupaj in res pripravljena iti skupaj skozi življenje, pa naj bo kakršnokoli, bo zveza uspešna z otroki ali brez. Če nista za skupaj, se bo podrlo, prav tako z otroki ali brez.

Fejst če so otroc…po štirih mladičih…mi je zapašal tapeti:)))

Poznal sem 2 takšna para, oba dolgoletni zvezi, potem pa se v poznih 30-ih obe ženski (ki se med sabo ne poznata) spomnita, da bi pa le imeli sončka. 🙂 Razočaran…

In potem sta oba para šla narazen?

In potem sta oba para šla narazen?
[/quote]
Vsaj zaenkrat še ne, pa tudi nekaj let je že od tega, tako da pohvalno. 😉

Tudi jaz poznam take pare, se mi pa zdi, da ti ljudje potem zapadejo v en tak krog nepomembnosti, ki so za njih strašno pomembne – v nulo zglancana bajta, obleke po zadnji modi, na zmenek z njimi ne smeš zamuditi 5 minut … postanejo picajzlasti za vsako malenkost, marsikaj jih moti, česar mi z otroki (pa tudi ko so že večji) še opazimo ne.

V enih zakonih nastopi kriza in krizo reši otrok. Pa potem še en otrok, pa še en itd. Dokler zadeva čisto ne poči.

Eni pari ostanejo skupaj zaradi otroka, tudi če se dolgo en poznajo in v takem primeru je otrok pogon te zveze. Ko malce odraste, ponavadi nastopi kriza. Mora par poiskat nov smisel svojega obstoja. Če sploh še hočeta bit skupaj.

Eni pari so skupaj dalj časa, ker pač so skupaj in očitno zelo dobro funkcionirajo skupaj. Takšne zveze so ponavadi zelo dobre. Takšne nepreračunljive se mi zdijo. Svobodne. Lahko pa se zgodi, da ravno otrok poruši dinamiko takšne dolgoletne zveze in se soočijo s težavami, ko pride otrok. V nekaterih primerih se za otroka odločita, ko se po več letih zveze ljubezen že malo ohladi in takrat je lahko otrok ena velika nova spodbuda. Tako da osebno so mi takšne zveze zelo simpatične. Imajo en trdnejši temelj, ki ga običajno zveze, ki nastanejo z zelo hitro zanositvijo, nimajo.

Ker vse našteto je zgolj domena tistih brez otrok kajne .. Jaooo 🙂

Dva para, obadva v petdesetih, v povprečju veliko bolj zadovoljna in srečna kot pari z otroci, ki jih poznam. Za enega vem, da sta se zavestno odločila, da nista za otroke, za drugi par niti ne vem.

Bila poročena 20 let, odločitev da otrok ne bova imela, je bila skupna. Nekega večera je prišel domov in začel pakirati, no saj že prej sem čutila, da je nekaj narobe, ampak kaj, pa mi ni prišlo na pamet. Imel je mlajšo, ki je bila takrat v 6. mesecu. Danes sva stara 55 let, on ima 2 otroka, stara 8 in 10 let, je videti srečen, jaz pa se poskušam nekako prebiti skozi življenje.

Kaj točno te skrbi? Če sta se odločila, da bosta skupaj, da otrok ne bosta imela – in je to skupna odločitev in nihče ni prisiljen vanjo.
Sploh se ne obremenjuj s tem in kaj misli okolica;) Počnita kar vama paše:) Na koncu dneva gresta vidva skupaj v isto posteljo;)

Poznam eno tako družino…že mnogo let sta bila skupaj, vedno zelo ljubeča drug do drugega, dokler ni on umrl. Ona še leta ni prišla “k sebi”, niti radia ni poslušala, gledala tvja….ni mogla preboleti njegove smrti. Resnična ljubezen, tudi brez otrok popolnoma mogoča.

takih parov s podobno usodo poznam sama kar nekaj. Zbrihtajo se praviloma, ko je prepozno zanjo. On najde drugo pot. Seveda pa je tu in tam kakšna izjema. Ampak so bolj izjeme.

Podobno zgodbo si deliva, le da je mojs še sveža. Pričakujeta 2. otroka, sta blažena, jaz se pa prebijam iz dneva v dan.

Jaz pa poznam par, najina prijatelja, ki sta se odločila, da ne bosta imela otrok. Midva sva si ustvarila družino. Ves čas smo se fajn razumeli. Danes smo vsi 60 – +, on vse pogosteje prizna, da mu je žal, da nimata vsaj enega, ona non stop oblega nečakinjine otroke. Prav smilita se mi.

Podobno zgodbo si deliva, le da je mojs še sveža. Pričakujeta 2. otroka, sta blažena, jaz se pa prebijam iz dneva v dan.
[/quote]

Vem, veliko nas je, sodelavka je na istem………..potem pa slišiš tisto, ja pa se družite, pa potujte, pa hobi si najdite………vsi so pametni, češ kako bi oni na mojem mestu, ampak niso, ne vedo kako je, opeharjeno se počutim, opeharil me je on, ki me je skozi zavajal. Boli tudi po 10 letih.

Vem, veliko nas je, sodelavka je na istem………..potem pa slišiš tisto, ja pa se družite, pa potujte, pa hobi si najdite………vsi so pametni, češ kako bi oni na mojem mestu, ampak niso, ne vedo kako je, opeharjeno se počutim, opeharil me je on, ki me je skozi zavajal. Boli tudi po 10 letih.
[/quote]

če vas prav razumem, ste se ve odločile, da ne boste imele otrok, ker jih moški niso hoteli imeti z vami, to v resnici ni bila vaša odločitev. Si mislila, da je klobasca več vredna od otroka. Sori, ampak opeharila si sama sebe.
Po drugi strani pa so z otroki sami problemi in življenje danes res nudi toliko možnosti.

Verjamem, da lahko par uspešno živi v dobri zvezi tudi brez otrok. Ampak jaz se ne bi nikoli odrekla družini.

Poznam 4 poročene pare, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo imeti otrok. Ni jim vseeno, ker bi otroke radi imeli. Vsi so zelo v redu ljudje, in bi otroci lepo zrasli pri takšnih starših. Žal, usode so pač takšne.