Vsega imam že vrh glave. Zaradai službe odsotna 12 ur/dan.Dva majhna otroka, partner mi ful pomaga. Pa mi vseeno zmanjka časa. Pomoči babic nimamo, pa se. Zdi se mi, da vsak večer do desetih nekaj delami: čiščenje, vrt, kuhanje..pa vedno več stvari ostaja nenatejenih. Sluzbe ne morem menjati, ker imam se 10 let kredita za hišo. Ampam imam obcutek, da sem na koncu z mocmi. Kaksen predlog?

NI drugega nasveta, kot da malo izprežeš. Ena možnost je, da se odpoveš nekaj evrom in najameš hišno pomočnico za dela, ki ti poberejo največ časa / energije.

Pazi nase, sam sem dal to skozi in vem kakšen pekel se prestaja, preden se pozdraviš nazaj. To so resne stvari, zato čimprej k zdravniku, dokler ne bo prepozno ! Zdravje je samo eno in ti ga nihče ne bo povrnil. Drži se, držim pesti zate !

Ja, si pregoreta in treba bo izpreči preden boš prisiljena v to. Meni se je to skoraj zgodilo pred enim letom in sem se odločila spremeniti precej stvari, kljub temu se pa še komaj držim nad gladino. V istem tempu pa enostavno nisem mogla nadaljevati več.

Moji nasveti:
– pusti vrt, če ti je muka in ne sprostitev. Če si kaj posadila, bo že zraslo. Pa kaj, če je plevel okrog, kot da je važno
– opusti vsa nenujna gospodinjska opravila in si zvečer vzemi vsaj pol ure zase. Nemogoče? Meni se je tudi zdelo. Zdaj pa kakšen dan uspe, kakšen dan pa pač ne. Imamo veliko bolj razmetano, včasih me je kar groza, ker je doma pravi svinjak, a si vsakič prigovarjam, da je moje zdravje bolj pomembno od urejenega doma.
– poenostavi si kuhanje: pašte na sto in en način, zamrznjene jedi, ki jih hitro skuhaš ali spečš, kus kus, zraven na hitro popečeš piščanca, zelenjavo ali ribo pa je.
Ja, včasih jemo tudi zmrznjeno pico ali jo naročimo, pa kaj!
– otroka vpiši na kakšen tečaj in tisto urico nameni sebi
– zmeni se s kako prijateljico, da kdaj pomerka tvoja otroka kakšno popoldne, ti pa v zameno nato njene
– vikende nameni sprostitvi in polnjenju baterij. Čim bolj ma izi, brez hitenja, v miru, lahko z izleti, sprehodi ali pa samo med gledanjem v luft na vrtu pred hišo. Kmalu bo dovolj toplo, da boš lahko tamalima zunaj naštimala en bazenček, ti pa uživala zraven na ležalniku. Pa tako ga obrni, da ne boš gledala direktno na zaraščen vrt 😉

ja čista jeba, preveč si si naložila. Na vrtu posej travo, boš imela gredice v penziji, če boš še imela voljo. Pospravljanje zmanjšaj na minimum in raje teroriziraj familijo, da pospravjo kar sami za seboj. Kuho zmanjšaj na minimum (otroci jedo 5 obrokov v vrtcu, vidva pa v službi pojejta topel obrok).

Preberi za sabo. Koncentriraš se samo na službo, ki je ne moreš menjati. Ne vidiš pa, da si TI tista, ki si doma naprti še ogromno čisto nepotrebnega dela, ki bi v tvojem stanju moralo biti skrajno nepomembno!

Torej službe ne moreš pustiti, opusti pa pretirano čiščenje, dolgo kuhanje, vrt. Kar se da od pospravljanja oziroma čiščenja za sproti, naredi, ostalo pusti za takrat, ko boš imela energijo, za vikend, ali pa nikoli. Nihče te ne bo grdo gledal, če bo posesano kak dan kasneje. Otroke vpreži v pomoč, skladno z njihovimi leti. Torej en naj zloži perilo v koš, drug pripravi mizo za večerjo, ipd ipd. Saj sama veš.

Kuhaj stvari, ki so hitro končane.

Vrt pusti, naj naredi, kar sam hoče.

Ne veš, kje je tvoja meja: Hočeš imeti perfektno, pozabljaš pa, da ti zato trpiš. Namesto da bi čas namenila sebi in predvsem svojemu zdravju, ju namenjaš skrajno nepomembnim stvarem. misliš, da bo koga brigali, ali so kosmi prahu v kotu, če boš ti šla v bolnico? Misliš, da boš lahko odplačevala kredit, če boš dolgotrajno zbolela? Postavi si prioritete in meje. Prva si TI.

začnita z možem načrtovat še kakšnega otročka in se boš na porodniški malo soočila

Imaš pogodbo o delu ua 184 ur mesečno ali za 276? Imaš plačane nadure?
Najprej za par tednov ponikni v bolniško! Potem v osmih urah naredi, kar lahko narediš! Za kaj več naj najamejo drugo delovno silo. Firma brez tebe ne bo propadla, če slučajno nisi ti lastnica te firme.
Dolžna si poskrbeti za svoje zdravje! To je prioriteta. Tudi družini daj, kar lahko daš. Za službo pa kvalitetno oddelaj samo 8 ur! Ne se iti novodobnih sužnjev, ker delodajalci nas izkoriščajo, kolikor si sami dovolimo.

Boga avtorica.
12 ur v službi, koliko od tega se voziš?
Pri nas podobno opažam pri eni sodelavki, ki se počuti, kot bi bila nenadomestljiva, tudi ne upa reči ne. Bila je prej 5 let brezposelna in ko je dobila to službo, se je razdajala čez vse mere. Dela nadure, dela praznik, ni važno. Nikoli tudi ne prizna šefom, da ima preveč dela, ne delegira.
Potem pa nas druge gledajo ti, ki se tako razdajajo, kot da smo kriminalci. Seveda potem tako gledajo tudi šefi. To se pogosto zgodi na primer, ko imamo kao kolektivni in nekateri bolj pogrešljivi ga imamo lahko, drugi ga ne morejo imeti.
Poleg vsega ob računalniku stalno glasno in grdo preklinja. Ima dneve, ko me niti pogleda in pozdravi ne (čeprav sem ji v bistvu jaz zrihtala službo).
Se tudi ti najdeš v njej- preveč pridna, prestrašena?

Moja soseda za pot v službo uporablj javni prevoz. Na papirju je to 10 minut lokalca, 1 uro avtobusa in 15 minut hoje od postaje do službe. V resnici pa lokalec v jutranji konici vozi vsaj 15 minut, medkrajevni bus pa tudi vsaj ene 15-20 minut več, nazaj pa isto. Pozimi traja vožnja še dlje. Če k temu prišteješ še minute, ko prideš prej na postajo ali prestopaš, za vožnjo na dan porabi 4 ure in v službi ne dela nobenih nadur, pa je odsotna 12 ur.

Drug razlog je pa lahko deljen delovni čas ali pa to, da zjutraj pelješ še otroke v vrtec, kar ti vzame recimo pol ure.

Hočem reči, da je večina ljudi pri 8-urnem delavniku dnevno odsotna ok. 10 ur.

Ostali, ki ji do kolen ne sežete, jo pa maltretirate. Vašega slabega odnosa do nje pa ni kriva ona, ste le vi eni navadni bullyji.

Bully da bi bila jaz, ki vztrajam pri tem, da če je delavnik 40 ur, naj bo 40 ur?
Pri nas v Sloveniji je to, da se dela čez delavnik, da podarjaš svoj čas seveda normalno. Tudi stric, ki dela v veliki korporciji je dejal, da je tistih ki grejo po 8 urah domov, zelo malo. Se počuti kot outsider, ker gre z veseljem domov – K DRUŽINI. Nihče se očitno ne veseli oditi domov, k otrokom in družini? Ni samo služba življenje. Čeprav marsikdo verjetno ostaja samo zato, da ne bi izpadlo, da nima kaj početi?
Vam se zdi prav, da se delavce tako izkorišča?
Kolega, ki je v Švici opravljal neko delo za našo firmo, je dejal, da so ob 15h gladko vsi odšli domov. Tudi on je moral it, čeprav bi imel še kake pol ure, da bi dokončal svoje delo.
Razloži prosim, zakaj sem jaz po tvoje bully?

Naredi se 5 otrok in pol pridi spet jamrat da si pregoretta. Evo moj nasvet.

Ker sem prepričana, da sodelavci tej osebi zelo otežujete delo in da ima toliko dela tudi zaradi vas. Ker sem tudi sama nekoč hodila v službo ob vikendih in praznikih, ko spletkarjev ni bilo v službi, vem, o čem govorim.

Draga ‘vidš bullya’, kot pri vseh stvareh v življenju, tudi tukaj ni zadeva črno- bela.
Prej bi lahko rekla, da sem v našem podjetju žrtev jaz, pri nas so cenjeni taki, ki so zavezani podjetju.
Pri nas je čudno – jaz sem že izrazila, da če želijo, lahko pri enem delu pomagam njej, ji olajšam delo.. pa je vodstvo reklo, NE, nabava je nabava, prodaja prodaja, vodja delavnice ne sme hoditi okrog v tuti in podobno.

Sem že napisala, da imam izkušnje na tem področju. Zato ti ne verjamem.

Ker sem prepričana, da sodelavci tej osebi zelo otežujete delo in da ima toliko dela tudi zaradi vas. Ker sem tudi sama nekoč hodila v službo ob vikendih in praznikih, ko spletkarjev ni bilo v službi, vem, o čem govorim.
[/quote]

Draga vidš bullya, morda ti je moj opis situacije vzbudil negativne spomine? Zanimala bi me tvoja plat zgodbe, še bolj podrobno, zakaj začne nekdo toliko delat. Jaz dokler sem bila še sama, brez otrok, mi ne bi bilo problem, sedaj pa me boli srce, kot pomislim, da me otroci ne bodo videli cel dan. Kaj pa ta vidik?
Da bo šlo celo njihovo otroštvo mimo, mi pa ne bomo nič udeleženi- kaj pa ta vidik?
Spletkarim pa jaz prav zares ne, ne znam, nisem zadosti pametna. Sem že nekomu rihtala službo, nato pa sama padla v jamo itd.