Torej,
imam odraslega otroka. Vse sem mu dala , svoje srce, ljubezen, čas………….vse
ker sem mislila, da se dobro z dobrim vrača.
Danes me ne mara, pravi da ga sovražim ko mu ne ustrežem najmanjše stvari.
spoznala sem, da sem naredila napako – Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni in da
ni res da se dobro z dobrim vrača, tako kot sem mislila, temveč da je dobrota sirota.
Fulll se zamorjena , ………………lahko bi bilo drugače………………..

Imaš odraslega otroka, a ti še vedno nisi odrasla!

Ker mi odrasli vemo, da ko dajemo, ne dajemo zato, da nam ta oseba vrne, ampak dajemo zato, ker si mi želimo dati in se mi ob tem dobro počutimo!

Te floskule ala “dobrota je sirota”, pa lahko obesiš mačku na rep, ker ne držijo!

Razvadila si ga in navadila da mu vse daš ko in kakor on hoče. Težko se je odvaditi ampak se da. Izsiljuje te z besedami da bi mu še naprej v vsem ustregla.

Dala si mu vse , kar si mu lahko .Tudi jaz mojim.Čisto vse.
Pa so zrastli v dobre ljudi.
Stvar ni v tem, koliko jim daš.
Stvar je v tem, kakšen odnos imaš od prvega dne do njih in kako in kdaj jim postaviš prave meje.
Si imela od prvega dne spoštljiv odnos?
Si mu postavljala meje? Je vedel že kot predšolski otrok , do kam se gre , naprej pa ne?

Si ga permisivno vzgojila v razvajeno dete?
https://www.dnevnik.si/1042720107
Kot drugo pa bi ocenila, da imaš težave s čustveno inteligenco. Zakaj te tako moti, če te otrok ne sprejema? Sta pač različna, veliko ljudi se ne razume, zato pa ti nisi nič manj vredna. Preberi si kakšno knjigo na to temo ..

Sin ti (zaradi ene kozlarije) reče, da te sovraži, ti pa…kaj?
Jokcaš, jasno mu niti zamerila nisi, kaj šele da bi mu morala kaj oprostiti.
Jaz bi ga sterala u tri krasne, dokler se ne opraviči.
Jasno, da si falila z vzgojo. Ampak za nazaj nimaš kaj popravljati, lahko samo za naprej.
Ljudje so do tebe taki, kot jim dovoliš, sin ni nič drugačen.

Upam, da živiš svoje življenje z moškim svojih let.In da nisi še ena obešanka, ki se šlepa na sina.

Kaj pa vem…. Že nekaj let mi po glavi hodi obžalovanje, da sem nekaterim ljudem pomagala in jih podpirala, saj so mi kasneje (ko so se uveljavili tudi z mojo pomočjo in podporo) zmetali veliko polen pod noge. Hkrati pa imam okrog sebe veliko ljudi, s katerimi leta in leta uspešno sodelujemo, pa ni nobenih obžalovanj. Tako da bi bilo najbolj pošteno reči, da je vse odvisno od posameznega človeka.

Točno to!
Kot mama bi morala znati gledati malo globlje od floskul! “Dobro se z dobrim vrača” ima svoj pomen in tudi drži – a ne dobesedno.
A ti tudi Sveto Pismo in razne bolj poduhovljene knjige razumeš dobesedno?

Med kar nekim dobrim in popuščanjem povsod in vzgojo z otroškimi mejami, ki dajo otroku občutke varnosti in doma so VELIKE RAZLIKE.

Zal je tako, da je dobrota sirota.

Dobro se vedno z dobrim vrača.Mogoče ne tisti trenutek in od tistega človeka.
Morda malce kasneje in od drugega.
Vendar na koncu dobiš, kar si zaslužiš!

ne vem če človek na koncu dobi kar si zasluži ???
nisem več tako prepričana,
vem za primer simpatičnega fantka, prisrčnga, isto njegova starša – zbolel za rakom na jetrih
star 12 let. s čim si je to zaslužil on ali njegova starša??
zgubila sem tla pod nogami…………….nobenega pravila ni.
ista vzgoja bi pri otroku z drugačno psiho obrodila čisto druge rezultate
tko……………..ampak spodneslo me je ……………….padam in ne morem se več za nič oprijeti

Avtorica praviš, da si svojemu otroku dala vse. Vprašanje je na kak način si mu dajala in predvsem kako si ga vzgajala in koliko si imela vpliva na njegovo vzgojo.
Žal ne moreš narediti nič več. Svetujem ti, da se kljub temu, da je tvoj otrok, distanciraš od njega, ker te odnos z n jim čustveno ubija. Praviš, da te ne mara, ker mu ne ustrežeš v najmanjši stvari. To diši po izsiljevanju. Prepozno je, da bi mu postavila meje, zato je najbolje zate, da se s tem poskusiš sprijazniti in živeti naprej brez njega.
Dobro se z dobrim vrača le takrat, ko nekaj damo iz srca, ne pa zato, da bi pričakovali dobroto nazaj.

Nisem nič pričakovala. pač delala sem z dobrimi nameni, pa…………………..
včasih tudi poseješ na vrtu, kao najboljše seme……………tudi zemlja je dobra in vreme, pa pride ven kilav pridelek
hočem rečt………………….da mogoče res ni toliko v naših rokah in vzgoji kakor si domišljamo.
poznam mamo, ki ima tri hčere…………..mama ima fulllll probleme sama s seboj, laufa od enega specialista, duhovnih mojstrov, zdravnikov do drugega, hčere so prepuščene same sebi, pa so prijazne in hvaležne z a vsako malenkost. tko da……………..??

Ti spadaš v skupno tistih, ki imajo sebe za dobre in boge-boge, a tiste, ki niso dobri, imaš pa za hepi-hepi.
To je povsem zgrešen koncept razmišljanja zato se ti pa dogaja, kar se ti dogaja in zato tudi doživljaš stvari na tak način.

Zdaj pa dobro preberi za sabo in razmisli, kaj zate pomeni dobrota.

Ti nisi prav nič dobra, ampak si ena navadna manipulatorka.

Mogoče deluje pri tvojih bližnjih, tujcev pa ne moreš kar tako nategnit, da bodo tebe božali, sina pa (iz same dobrote) brcali skupaj s tabo.

Vse sem mu dala. S tem si povedala vse in to je največja napaka.

S tem ko si dajala, si mu vzela sanje, zalet, uničila si v njem tisto silo, ki jo ima vsak človek, da hodi dalje, da si ubira pot med ovirami. Zato te ne spoštuje.

Starši, ne dajajte otrokom vse, kar si zaželijo. Otroci naj dobijo tisto, kar potrebujejo, za vse ostalo, pa je treba služit in odslužit. Taki so zakoni življenja.

Tudi Bill Gates, ne misli svojim otrokom zapustiti skoraj nič premoženja. Ampak ne zato, ker je škrtuh ali zlobnež, ampak ker jim noče uničiti sanj in prihodnosti.

Tukaj ste nekateri tako pametni,da kar poka od vas. A poznate mamo, sina, očeta, družino, okoliščine? Kdo ste, da sodite?

Avtorica,upam,da se zadeva enkrat obrne. Živi svoje življenje,sin,ki je odrasel,naj svojega. Če želi,naj pride,sicer pač ne,če se je tako odločil.Tudi ti nisi predpražnik in kanta za smeti. Uživaj življenje drugače kot do sedaj. Srečno!

Ja, ti imaš najbolj prav.
marsikaj sem zajebala…………..ampak vseeno ne toliko, da je zdaj čisto vse uničeno, cel odnos……………….
vseeno ni bilo vse odvisno od mene in njegovegaočeta,
pravijo da vzgajaš z zgledom. pa nisem več tako prepričana

Ni treba, da poznamo zgodbo in udeležence, dovolj je že izjava: dala sem mu vse, a me ne mara,
da veš, da gre za nezrelo osebo, na nivoju otroka…

Dobro se z dobrim vrača? Torej si mu dala svoj čas, svoje srce, svojo ljubezen v zameno, da ti bo to tudi on dajal? To ni ljubezen, to je manipulacija z otrokom..
Zdrav starš otroka ne posiljuje s svojo “ljubeznijo” in mu le stoji ob strani, ko razvija svojo lastno resnico in ubira pot ki potrjuje to njegovo resnico.. in otroka spusti od sebe, ker ni njegova lastnina, zgolj je prišel na ta svet skozi njega.. Stojiš mu ob strani, ga imaš rad in podpiraš, ko razvija svojo lastno osebnost.. mu ne lomiš hrbtenice s svojimi željami, kak bi moral bit..
Potem tudi razumeš da so dobri nameni nesebični.. in da nimajo s tem opranoglavim rekom- dobrota je sirota- nič skupnega. Pekel pa je zgolj naša naravnanost, naše misli.. te pa lahko vedno spremeniš, le voljo je treba imet in trden namen, da vidiš dejansko stanje/resnico tako kot je.. brez lastnega predvidevanja o nečem ali nekom. 🙂

Drži, največji del vzgoje se predaja z zgledom. In res je tudi, da ni vse odvisno od vzgoje, nekaj je prirojenega.

Po drugi strani pa smo odrasli velikokrat preveč črnogledi – in mogoče tudi ti. Da je cel odnos uničen boš lahko rekla, ko bosta npr. 5 let živela vsak na svojem. Potem se počasi pokaže kaj je res.
Če je otrok komaj dobro odrasel ima lahko tudi kupe svojih nepredelanih zamer in svojih problemov, ki se kažejo v besedah in odnosu do tebe. Ko bo na svojem – vse to lahko izzveni in se šele zave kdo je in kdo si ti.
Pravim LAHKO – nimam pa nujno prav. Ampak ni pa tudi še dokončno izgubljeno.

Drži, največji del vzgoje se predaja z zgledom. In res je tudi, da ni vse odvisno od vzgoje, nekaj je prirojenega.

Po drugi strani pa smo odrasli velikokrat preveč črnogledi – in mogoče tudi ti. Da je cel odnos uničen boš lahko rekla, ko bosta npr. 5 let živela vsak na svojem. Potem se počasi pokaže kaj je res.
Če je otrok komaj dobro odrasel ima lahko tudi kupe svojih nepredelanih zamer in svojih problemov, ki se kažejo v besedah in odnosu do tebe. Ko bo na svojem – vse to lahko izzveni in se šele zave kdo je in kdo si ti.
Pravim LAHKO – nimam pa nujno prav. Ampak ni pa tudi še dokončno izgubljeno.

Ko bo otrok odšel na svoje,se osamosvojil, morda tudi sam imel družino,postal starš….takrat zna biti popolnom drugačna pesem.
Ne vem zakaj bi bilo dobro,da odrasel otrok živi doma in istočasno sovraži starša?!
Pa ni več važno zakaj, naj gre po svoje, na svoje!

Take stvari je brezveze razmišljat. Jaz svojim otrokom vse ustrežem, kar lahko. Če jim česa ne morem, oja, seveda se pritožujejo, včasih prav nesramno. Jih takoj postavim na svoje mesto. Predvsem pa se ne obremenjujem s tem. Oni težijo, jaz zatežim nazaj, po petih minutah smo spet ok. Zaradi malo teženja se ni še nikoli svet podrl.