Med otroci delam razliko
Sem mati treh zdravih, se vrtcevskih otrok. Vse tri otroke imam rada, vsi trije so enako zazeljeni, ljubljeni, nacrtovani.
Med njimi pa delam razlike. V teh razlikah neslavno izstopa moja prvorojenka. Najina energijska vez je bila zaradi napake osebja prekinjena ze v porodnisnici in kljub trudu in zelji je nisem znala in ne zmogla vec splesti nazaj v vez, ki bi naj jo imele mama in hci.
Hci je krasna deklica, prelepa, zgovorna, bistra, topla, cuteca.
Jaz pa ne znam z njo. Od mene dobi vso negativnost, ki jo druga otroka nikoli ne dobita, torej je to vezano samo na najin odnos, ne na mojo cutecnost in materinstvo na splosno.
Z drugo hcero in tretjim sinom sem ljubeca, vedno si vzamem cas za njiju, rada sta v stiku z mano, zelo me osrecujeta. S prvo hcerko pa ne znam in nisem sem sama odlocila za to zavestno, zato iscem resitev. Nikoli nisem bila nasilna z nikomur od mojih treh otrok.
Prva hci me hitro spravi ob zivce, me naredi nervozno, edino njo bolj stisnem za roko, ko bezlja, edino na njo sem jezna, ko skace v besedo, edino na njo se znam zadreti in ji povedati tudi zelo grde,bolece stvari, njej objem me vedno boli in mi je odvec, v trenutku ko se vidima lahko iz popolne srece postanem popolnoma jezna, za njo edino mislim, da me ne rabi kot mamo, da ji naredim vec skode kot koristi. Zanjo si tezko najdem cas, z njo sem se igrala zelo malo. Groza, kaksno skodo delam najini puncki? V kaj bo zrastla? Danes me je se moz opozoril, da so razlike med otroci(ki jih on ne dela) zelo ocitne in da naj razcistim, ce sem imela jaz tak odnos z mamo.
Resitev rabim, ker hcere ne zelim izgubiti. Zelim ji biti dobra mama, da bo zrastla v srecno zensko. Rada jo imam.
Imaš prvega otroka, s katerim s ne pokonektaš in ti takoj načrtno naštepaš še dva, da se itak nimaš niti časa pokonektat s prvim… Mislim, lahko jih imaš 30, ne 3, amak če bi ti bilo kaj do teh otrok, bi najprej delala na tem, da si ustvariš zvez med teboj in prvim otrokom, potem bi pa imela naslenje/ga!
Pa veš kaj ti povem, to s porodnišnico ti je samo izgovor! Ljudj se povežejo s posvojenim otrokom, ko niso bili niti blizu porodnišnice in poroda! Prizemlji se!
Poišči si strokovno pomoč in nehaj uničevat otroka! Reši ka se še rešit da, ker predvidevam, da je deklica že blizu 7. letu in vlak ti je že speljal!
Zelo enostavno. Imaš tri otroke, razlika med njimi je zelo majhna. Prva hčerka je morala hitro odrasti in postati samostojna, ker sta prišla še dva otroka. Od hčerke od malega pričakuješ, da bo odrasla, da bo zrela in da bo samostojna. Ampak tudi ona je še otrok, majhen otrok. Potrebuje tvojo pozornost, tvojo ljubezen in nežnost. Potrudi se in ne filozofiraj.
Porodnišnica je en velik velik izgovor. Pa karkoli se je že tam zgodilo. Meni so tudi sina odpeljali na intenzivno in nisva bila skupaj kar nekaj časa, ker so tudi mene odpeljali na drug oddelek izven porodnišnice. Pa ko sva prišla skupaj, sva bila verjetno še bolj povezana, kot če bi vse teklo po ustaljenem ritmu.
Praviš, da nisi nasilna. Laž. Stiskanje roke, izkazovanje jeze, odveč so ti objemi,……, kaj je to druga kot nasilje. Psihično, ki je bolj boleče in dolgotrajno, kot ena čez rit.
Seveda je dobro, da se zavedaš, da delaš razlike. Popraviti pa tega ne moreš, dokler ne boš iskrena najprej s seboj in potem z drugimi. Dokler iščeš napake v drugih in bobu ne rečeš bob, pa zadeve popravila ne boš.
Koliko se da popraviti pa je drugo vprašanje. Odvisno, koliko je stara hčerka in kako je dojemljiva, kakšnega karakterja je. Običajno je pa tako, da se vse vrne, slej ko prej. Hvala bogu, imaš še dva otroka, ki ti bosta mogoče vračala vso ljubezen, ki jima o izkažeš, od hčerke pa boš verjetno dobila to, kar ji daješ.
Upam vsaj, da je mož enak do vseh treh, drugače se mi punčka kar smili.
lp
Ja, draga moja, si že na dobri poti, da boš zadeve uredila. Zakaj? Zato, ker že sama vidiš, da delaš med svojimi otroci razlike.
Čimprej zrihtaj svoj odnos s hčerjo, če je treba, si poišči pomoč strokovnjaka.
Kolikor opažam v svoji okolici in v svojem sorodstvu, delanje razlik med lastnimi otroci ne prinese nič dobrega…na koncu so sorojenci, ko odrastejo, skregani med seboj ali pa nimajo dobrih medsebojnih odnosov.
Primer je moja tašča, ki je vedno delala razlike med tremi otroci. Najmlajša vedno privilegije, take in drugačne, nikoli nič kriva, vedno vse dobila, kar si je zaželela, hvalisanje čez njo, tudi, ko ni bilo nobene podlage za to, vedno je bila ona tista, ki je imela prav, itd…
Še danes je tako. In seveda ostala dva sta se vedno čutila zapostavljena, posledično so danes med njimi tudi slabi odnosi.
Res pazi, kaj delaš, ker to ni prav…in če ne boš s tem prenehala, se ne čudi, da te starejša hči ne bo kaj dosti upoštevala, ko boš ostarela…
Kolikorkoli je že sprenevedanja, je dejstvo, da vsi starši delajo razlike med otroki. Običajno je, da z najstarejšim najmanj staršev najde skupni jezik, da se najmanj poveže z njim… Zakaj? Ker je običajno prvi otrok tisti, na katerem se starši učimo biti starši, tisti, ki nam je povzročil največ frustracij, ker nismo vedeli, kaj pričakovati, ko postaneš starš, in konec koncev tisti, ki nam najbolj nastavlja ogledalo.
Seveda se tisti starši, ki se tega zavemo, potrudimo, da smo dobri starši tudi temu otroku. To moramo ozavestiti in zavestno paziti, da razlike niso tako očitne in da otrok to kar najmanj čuti. Najslabše pa je, če se slepimo in zatrjujemo, da z vsemi delamo enako, da imamo vse enako radi, saj s tem zapremo pot spremembam. Mislim, da si na dobri poti, ker se svojih napak zavedaš. Zdaj pa pogumno naprej!
Pa še nekaj. Otroci, ki so v podobnem položaju, kot tvoja hči, če se počutijo vsaj malo sprejeti in ljubljeni, na koncu niti ne izpadejo tako slabo… Poznam več primerov, ko so zrastli v najodgovornejše, najuspešnejše in najbolj zadovoljne člane družine med sorojenci. Po moje prav zato, ker jim ni bilo nič podarjeno, ker so se morali za vse potruditi, ker so v družini najmanj razvajeni in ker jim ni nič samoumevno.
Najprej nehaj valit krivdo na osebje v porodnisnici. Ti in samo ti si odgovorna za vajin odnos! Poskusi nacrtno biti boljsa, tudi ce ni iskreno. Zadaj si cilj, da en teden ne bos dvignila glasu nad njo, da jo bos objela vsako jutro, ko pride z vrtca… vzemi si cas samo zanjo in se druzita, brez ostalih. Morda jo bos zacutila in se ji priblizala.
Boga puncka no..
A ti ves,kolko mal je ljudi ,ki te
Imajo iskreno radi…
Tko, kot nas imajo otroki, nas nima nihce.
Ti pa delas na tem, da izgubis punckino ljubezen.
Ce mislis, da tega mala dva ne vesta, kaj pocnes z njihovo sestrico, se motis.
In…zamerila ti bosta in nikol ne bo tko, kot bi lahko bilo.
P.s vsaj tko se obnasaj do punce, kot bi se do sosedovga otroka.
Torej spostljivo in potrpezljivo …
Se mi pa zdi, da sem to zgodbo ze brala…dolg nazaj.
… so to odgovori, ženska je očitno v stiski in ima veliko volje, da to popravi.
Zdi se, da bi bilo dobro to predelati s strokovnjakom in ob tem, čimmanj komplicirati, kaj šele sebe kriviti za vsak korak. Mogoče ti je ta otrok najbolj podoben, nekaj na njem je pač, kar te nervira in nima veze z deklico. Ena zdrava mera psihoterapije itak nikomur ne bi škodila. Samo Slovenci se je bojimo.
Mislim, da ni tako kot ji pišete.
Jaz mislim, da sta vidve s tvojo hčerko podobnega karatkterja in zato večkrat prideta navzkriž. Tudi pri nas je tako, da je srednji sin čisti očetov karatkter, še vizualno sta si zelo podobna in z njim se najmanjkrat sprem, z najmlajšim pa največkrat, ker je tak karakter kot jaz in sva hitro skupaj, z možem pa se odlično ujameta.
Tvoja prvorojenka je tvoj veliki učitelj. Pokaže ti vse “pressing points”, ki se dogajajo V TEBI. V tebi se dogaja to nepotrpljenje, neprenašanje, vzkipenje, jeza….Zunanji svet nima nič s tem. Poskusi s par urami pri družinskem psihoterapevtu. Vprašaj hčerko, kako te ona doživlja in kaj si želi glede vajinega odnosa in kaj predlaga. Povej ji, da jo imaš enako rada in da včasih tega ne znaš pokazati. Vzemi si čas, da gresta kdaj sami kam, quality time samo za vaju.
jaz mislim, da rabiš strokovno pomoč. ker boš svojo prvorojenko sicer totalno zaj”#${04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}& na dolgi rok.
ti imaš probleme sama s sabo, svoje frustracije pa sproščaš na prvorojenki. verjetno te podzavestno na kaj ali koga spominja. in ker frustracije sprostiš na njej, ti jih na ostalih dveh ni treba.
pojdi k psihoterapevtu. nujno ga rabiš.
To s porodnišnico mi ni jasno kaj si hotela povedati kaj naj bi bila porodnišnica kriva za vajin odnos. Po moje je to samo izgovor.
Ampak ok ti se sedaj zavedaš da s hčerjo nimaš dobrega odnosa. Glede na to da je še v vrtcu je stara koliko 5 let? Zadnji čas je da začneš delati na tem odnosu. Morda niti ni slab nasvet kakšen strokovnjak, kateri bi ti to pomagal pojma nima.
Kar pa lahko narediš že danes pa je da si narediš povzetek dogajanja vsaj za en teden nazaj. Tvoje reakcije in kaj je hči naredila pa tudi kaj naj bi te pri tem tako zmotilo. Lahko da ti je res karakterno tako podobna in da ti nastavi ogledalo in zato taka reakcija. Ko boš vedela zakaj reakcija se boš naslednjič lažje zadržala in počasi reagirala drugače.
Ker tvoja reakcija ni povezana s hčero ali njenim dejanjem ampak po moje je povezana bolj s tabo in da ta spomni na kakšno tvojo lastnost.
Pa vso srečo upam da čim preje najdeta skupno točko. Včasih si vzami čas samo za njo in preživi kako uro dve ali več z njo ampak delajta nekaj kar ona rada dela ne da ti dikteraš. Pač prepusti se ji jo spoznaj še iz takega zornega kota morda boš presenečena kaj imaš pred sabo.
Kot je že nekdo napisal prvi otrok orje ledino. Zaradi njega so nepresoane noči, zaradi njega ne moremo cel dan poležavati na plaži z dobro knjigo v roki, zaradi njega ne moremo preplesati cele noči…….in ne malokdo potihem goji zamero kljub temu, da otrok ni kriv.
Odpravi zamero do nje, ki je itak neopravičena in krivična in jo jemlji kot sonček oz kot srečo.
Razlika ki jo delaš mora biti res očitna, da je to opazil tudi tvoj mož. Meni bi se taka ženska zamerila in ne bi hotela imeti nič z njo.
Intenzivno delaj na družinskih odnosih. Pa srečno vsem ter, da čimpreje najdete družinsko idilo.
Pozdravljena,
razumem tvojo stisko in občutke. Nekateri ste zelo krivični, ker mame pogosto živimo v občutku krivde in smo do sebe in do naših napak zelo kritične, zato so obsodbe tistih, ki ne razumejo, še bolj boleče.
Tudi jaz sem mnenja, da ti prva hči kaže ogledalo in te bo premaknila še dlje, če boš to zaznala. Že to, da se tega zavedaš, je velik korak v ozaveščanju sebe. Bodi pozorna kaj te znervira, kako se TI takrat počutiš. In ko smo utrujene in znervirane, takrat od nas otroci želijo še več.
Meni je ključno, da se v takih trenutkih umirim in se ustavim, preden naredim kaj, kar bi mi bilo kasneje žal. Otroci hitro ugotovijo, na kak način dobijo pozornost staršev, naj ne bo to samo takrat, ko kaj ušpičijo.
Mi je pa všeč še ena misel, da smo velikokrat egoistični, ko sami določamo, kdaj bo otrok deležen naše pozornosti, ko pa jo on potrebuje, se na to ne oziramo, ker mi tako ne čutimo.
Vse dobro ti želim, ni neverjetna, mati treh otrok in prepričana, da si najboljša mama svojim otrokom.
Vzemi hčerko in pojdita nekam samo vidve. Pri nas znata zelo ceniti čas, ki je namenjen samo njima (posamezno). Pa greva v kino, v trgovine (seveda samo za otroka iskat kaj ne po tedenski nakup), živalski vrt, jahanje – kar si pač zaželi.
Škoda je zapravljati čas in včasih rabi otrok pozornost samo zase in jo ne deli s sorojencem.
Seveda pa prvo rešiti svoje travme, ki so glavni razlog za tvoj odnos do hčerke.
Kakšno nakladanje in kakšni opravičujoči izgovori! Še kot odrasli enačite razvajenost z ljubečo pozornostjo?!
Taki otroci so prisiljeni zrasti brez ljubezni, umaknejo se v svoj svet, v uspešnosti iščejo potrditev. Če ne najdejo ljubeče sredine, ostanejo čustveni invalidi, ki niso sposobni dajati ljubezni, obenem pa (kar je še huje) verjamejo, da je niso vredni prejemati. Tudi odraslega zaboli, ko se želi nekomu približati, a ga ta zavrača. Kako šele otroka…
Avtorica, razlogi, ki jih navajaš (porodnišnica…), so le izgovori. Sama nisi predelala odnosov iz lastne primarne družine, najbrž bi našla vzorec, ki ga ponavljaš. Le da v sedanji situaciji vstopaš v odnos z druge strani in zanj (morda podzavestno) kriviš svojo hčer. Vsekakor boš potrebovala strokovno pomoč, da ne boš v naslednjih letih poglobila prepada med sabo in svojo hčerjo. Ki se bo razširil še na njene sorojence.