Sem v poznih petdesetih, sicer zdrava, vdova, mati dveh odraslih otrok.
V življenju je bilo marsikaj, nekaj bolezni, šokov, smrti, ampak nič takega, kar ne bi spadalo v normalni tok. Sem izobražena, samostojna, živim sama, po svoji želji.
Pred skoraj dvajsetimi leti sem bila najbolj obremenjena, takrat so se tudi začeli napadi panike, tako hudi, da sem za dve leti popustila in jemala tablete. Potem je bilo bolje in sem nehala.
Zdaj pa opažam, da sem postala popolnoma neodporna na stres. Vedno, ko se pojavi najmanjši problem (dovolj je, da se mi nabere nekaj vzdrževalnih del pri hiši) se mi pojavijo taki zoprni “mini-napadi panike”. To večinoma zvečer, tik preden zaspim, ko se sprostim –
– me kar vrže pokonci, obupen občutek da umiram..srce se ustavi…
Pomaga preusmerjanje pozornosti…da se udarim po prsih, nekaj rečem, se prestavim.
Ampak je res zoprno.
Zakaj me vsaka stvar vrže iz tira? Zakaj sem postala tako prestrašena? Vajena sem reševanja problemov, vedno sem se zanesla nase…zdaj pa tole?
Kaj bi pomagalo? Nasveti? Izkušnje?

Po moje se staraš, sama si in te je na splošno strah, kako boš zmogla.
Meni pomaga, da ko imam problem, si namislim najbolj črn scenarij in rešitev tega. Tako si že v mislih nekako dam vedet, da če je še tako črno, zadevo lahko nekako rešim in mi je lažje. Ko me oplazi strah, se spomnim svojega črnega scenarija in rešitve.

Razumem stisko, saj se soočam s podobno situacijo in še tvojih let sem. Tudi sama sem imela precej težavno obdobje, bila na robu izgorelosti, pojavila se je anksioznost s paničnimi napadi, zadevo sem potem rešila z antidepresivi in psihoterapijo.
Zdaj se je vse umirilo, a tudi moj prag stresa se je zelo znižal. Stres mi predstavlja vse, kar je izven rutine. Tudi prijetne stvari kot so počitnice, na primer. Zadevo rešujem tako, da imam – kolikor se le da – vsak dan le eno stvar (poleg službe). Zobozdravnik in kava s prijateljico na isti dan bi mi vzela preveč energije. Tisti, ki nivtem težko razume, tudi jaz včasih nisem.
Kot sem seznanjena, se ti ob daljšem stresnem obdobju telo navadi na stres tako, da mu postane samoumeven. Ko stresno obdobje mine, ga telo pogreša. Enostavno si v stresu, ker nimaš stresa. Telo ni več vajeno miru in prav kliče po stresu oziroma ga samo ustvari v obliki panike. Vsako malenkost potencira, saj mu je stres domač, običajno stanje. Gre pravzaprav za zasvojenost s stresom.
Sama si občasno pomagam s kakšnim pomirjevalom, včasih s tapkanjem (EFT tehnika). Sem pa probala že marsikaj, a brez posebnega uspeha.
Sotrpinke, držite se. Še kakšen odgovor, nasvet bi bil zelo dobrodošel.

Sem tvojih let. V vseh teh letih smo dali nekaj skozi, organizem se stara, organizmu se tudi pozna upad hormonov, predvsem estrogena. Sama sem se vedno imela za močno, prilagodljivo, vzdržljivo. Do pred enega leta, ko me je doletela huda nespečnost in nemir. Mislila sem, upala sem, da bo prešla, toda postajalo je vse hujše. Noči brez spanca, čez dan pa nemir in potem strah pred strahom.
Zdaj pijem Trittico (pijem pa samo tretjino tabletke zvečer), stanje se je umirilo, ponoči spim (ne sicer tako kot bi si želela), ampak boljše, čez dan me občasno še vedno prime tisti neprijeten občutek nemira, ampak mine.
Glej, če ne bo boljše, si poišči strokovno pomoč. Nima smisla se mučiti. Sama razmišljam tako: le kaj bo tista uboga tretjina tablete, ki jo vzamem, samo da mi pomaga.
Le kdo ve, kaj bo jutri, le kdo ve, koliko časa mi je še namenjeno.
Želim ti vse dobro, drži se. Saj bo.

Tudi mene muči nespečnost. Stara sem 61 in ta nespečnost traja že nekaj let. Fizično sem zdrava. Vse sem že poskušala, razen tablet. Če bo šlo tako naprej, bom morala popustiti.
Ne bi bila rada odvisna od tablet, a tako ne gre več. Je še kaj, kar bi lahko poskusila? Katere teblete so primerne?

Kaj pa kaj naravnega? Persenosan? Ne pomaga?

Kaj pa narava? CBD, čaj industrijske konoplje? Velja poizkusiti pred kemijo!

Kaj pa kaj naravnega? Persenosan? Ne pomaga?
[/quote]

Poskusila sem že vse naravno, kar je možno od Baldrimed, Persenosan, Baldrijanove kapljice, ampak ne pomaga nič! Ugotovila sem, da mečem samo denar stran. Od hoje, fizičnega dela, poskusila sem že vse, se fizično popolnoma izmučila, da bom spala, ampak rezultat je bil, da sem spala še manj! Tudi jaz sem proti tabletam, vse bi dala, da bi spala normalno, tako pa je zvečer, ko je tema vedno prisoten tisti strah pred temo, pred nespanjem…
Ja, staramo se…nič več ne bo tako kot je bilo!

Kaj pa narava? CBD, čaj industrijske konoplje? Velja poizkusiti pred kemijo!
[/quote]

CBD kapljice sem lani poskusila , nič ni pomagalo. Mogoče sem jih mremalo časa jemala (dobre 3 tedne). Potem sem parkrat poskusila tudi smolo. Tudi nič. Če to dvoje ne pomaga, bi čaj mogoče? Kje se ga kupi?
Sedaj iščem še kakšno naravno stvar. Kot ena zgoraj, ne bi kemije, a če ne bo nič drugega pomagalo?! Se že par let ubadam s to nespečnostjo.

Poskusila sem že vse naravno, kar je možno od Baldrimed, Persenosan, Baldrijanove kapljice, ampak ne pomaga nič! Ugotovila sem, da mečem samo denar stran. Od hoje, fizičnega dela, poskusila sem že vse, se fizično popolnoma izmučila, da bom spala, ampak rezultat je bil, da sem spala še manj! Tudi jaz sem proti tabletam, vse bi dala, da bi spala normalno, tako pa je zvečer, ko je tema vedno prisoten tisti strah pred temo, pred nespanjem…
Ja, staramo se…nič več ne bo tako kot je bilo!
[/quote]

Kot bi jaz pisala to zgornje. Vse sem poskusila, fizični napor (manjši, velik, srednji), pazila, kaj in kdaj jem pred spanjem, hodila ob isti uri spat. Zaspim hitro, potem se čez dobri dve uri zbudim in ..? Res ne bi kemije, me je je groza. Če se bo tako nadaljevalo, se mi bo strgalo.

Pitra vsem ponuja konopljino smolo. To redno berem. Žal pa tudi od mnogih slišim, da jim nič ne pomaga.
Vsi tisti, ki se mučite z nespečnostjo, ne spite cele noči, zakaj se tako mučite? Bolj vam škodijo neprespane noči kot pa bi vam tiste uboge pol tabletke, če bi jo vzeli.
To, da človek spi premalo, pušča posledice. Uničuje spomin, imunski sistem, lahko vodi v depresijo in demenco.

Seveda ponujam nasvet, ker vem, da pomaga, tudi proti nespečnosti. Če pa nisi poizkusila, pač ne moreš soditi.

Seveda ponujam nasvet, ker vem, da pomaga, tudi proti nespečnosti. Če pa nisi poizkusila, pač ne moreš soditi.
[/quote]

Si ti poskusila smolo? Je pomagalo proti nespečnosti? Po pravici. Meni ni čisto nič. Znebila sem se precej denarja (če bi bil vsaj majnši uspeh, mi ne bi bilo žal), pa nič. Sem kar vztrajala en mesec. Ne mi reči, da ne pomaga, ker je treba dalj časa zdržat ;))

Vidim, da nisem sama. Ja, nespečnost, nemir, pomirjanje z rutino, vse kar ni rutinskega je stres… kako zelo tega ne maram.
Celo življenje sem držala pet vogalov hiše in še skrbela za koga drugega, a zdaj bom pa ena prestrašena, nemočna revica?
Zdaj počasi razumem ženske, ki sem jih poznala in so se tolažile z alkoholom, tabletami, pretirano vero, ali pa so postale enostavno “žleht” … ker tale občutek je res grozen.

Napišite predvsem vse, kar mislite, da pomaga, zavračam možnost, da se nič ne da narediti…

kakšna joga, meditacija? Tudi sama sem zelo zelo zelo pod stresom, pride dan ko bi kar vse postrelila (smeh) ampak podzavestno imam ta stres za vsako situacijo že skoraj. Jaz sem se odločila za meditacijo, upam da mi bo na dolgi rok pomagalo

Ko nam umrejo starši, brat, sestra, mož ali Bog ne daj otrok, se nam poruši svet. Umirajo sorodniki, znanci, sosedje, prijatelji. Vse to srkamo vase in vsaka smrt nas dotolče. Potem so še različni problemi, ki jih moramo dati skozi. Naš organizem peša, staramo se, tudi možgani se starajo in zmoremo vedno manj. Vse to se odraža na različne načine. Nekaterim skozi nespečnost, drugi izgubijo apetit, postanejo apatični, nimajo več energije, spet nekateri imajo strahove…Enega doleti na tak način, drugega na drugačen način.
Kot si že napisala, nekatere ženske pijejo tablete, druge alkohol…druge se aktivno vključujejo v molitvene skupine in hodijo v cerkev. No, meni tudi vera pomaga.
Samo eno je treba – ne obupat. Take stvari se ne dogajajo samo nam, dogajajo se tudi drugim.
Je pa žal tako, da nekdo “opeša” prej, drugi kasneje. Vse dobro ti želim.

Ko nam umrejo starši, brat, sestra, mož ali Bog ne daj otrok, se nam poruši svet. Umirajo sorodniki, znanci, sosedje, prijatelji. Vse to srkamo vase in vsaka smrt nas dotolče. Potem so še različni problemi, ki jih moramo dati skozi. Naš organizem peša, staramo se, tudi možgani se starajo in zmoremo vedno manj. Vse to se odraža na različne načine. Nekaterim skozi nespečnost, drugi izgubijo apetit, postanejo apatični, nimajo več energije, spet nekateri imajo strahove…Enega doleti na tak način, drugega na drugačen način.
Kot si že napisala, nekatere ženske pijejo tablete, druge alkohol…druge se aktivno vključujejo v molitvene skupine in hodijo v cerkev. No, meni tudi vera pomaga.
Samo eno je treba – ne obupat. Take stvari se ne dogajajo samo nam, dogajajo se tudi drugim.
Je pa žal tako, da nekdo “opeša” prej, drugi kasneje. Vse dobro ti želim.
[/quote]

Najlepša hvala za lepe želje. Nikakor ne mislim obupati, samo jezi me, ker me izdajata lastna psiha in telo. Celo na EKG sem šla, ker sem mislila, da imam s srcem resne težave, pa jasno (hb) ni bilo nič. V bistvu se mi fržmaga lastna šibkost, sploh zdaj, ko za to niti ni potrebe, otroci so odrasli, večjih problemov nimam, skrbeti moram samo sama zase… prav udobno mi je, potem pa ti trapasti napadi…
Malo se tolažim, da je mena, da so hormoni in da bo kmalu bolje. Res upam.

Vera žal ni zame, tablete in alkohol sovražim, za meditacijo se mi pa nekako zdi, da nimam potrpljenja, oziroma ne najdem kakšne res dobre pomoči pri učenju.

Najlepša hvala za lepe želje. Nikakor ne mislim obupati, samo jezi me, ker me izdajata lastna psiha in telo. Celo na EKG sem šla, ker sem mislila, da imam s srcem resne težave, pa jasno (hb) ni bilo nič. V bistvu se mi fržmaga lastna šibkost, sploh zdaj, ko za to niti ni potrebe, otroci so odrasli, večjih problemov nimam, skrbeti moram samo sama zase… prav udobno mi je, potem pa ti trapasti napadi…
Malo se tolažim, da je mena, da so hormoni in da bo kmalu bolje. Res upam.

Vera žal ni zame, tablete in alkohol sovražim, za meditacijo se mi pa nekako zdi, da nimam potrpljenja, oziroma ne najdem kakšne res dobre pomoči pri učenju.
[/quote]

Fržmaga? Ošpice dobim, če samo slišim ta izraz. Poln je samopomilovanja, dvoma o lastni vrednosti, nemoči, prikritih strahov, trajajočih zamer (na splošno, ker se fokusirat niti ne moreš), izgovorov za lastno neukrepanje.

Vzemi se v roke. Kdo zna z nami bolje, kot mi sami? Če se poslušamo. In si upamo narediti tisto, kar čutimo. Zato: akcija!

Si ti poskusila smolo? Je pomagalo proti nespečnosti? Po pravici. Meni ni čisto nič. Znebila sem se precej denarja (če bi bil vsaj majnši uspeh, mi ne bi bilo žal), pa nič. Sem kar vztrajala en mesec. Ne mi reči, da ne pomaga, ker je treba dalj časa zdržat ;))
[/quote]
Seveda jo jemljem, najprej zaradi hudih alergij, nato zaradi migren in deluje oziroma ne uporabljam več nobenih zdravil. Torej le naravno. Za spanje pa pijem konopljin čaj zvečer za umiritev in dober spanec in pomaga, pa ne samo meni tudi drugim, ki jih poznam, tako, da preverjeno pomaga. Najprej se je potrebno vprašati kaj in zakaj jemljete. Smola z nizkim odstotkom CBD je stran metanje denarja, konopljino olje je za na solato. Zvečer se praviloma ne jemlje CBD, ker daje energijo in se težko zaspi, zato,…..CBD pa pomaga, da se telo prične samozdraviti, zato je jemanje na daljši rok pač nujno.
Pa še tole: konoplja je v naših življenjih prisotna že več kot 10.000 let, v zdravilne namene pa so jo zaradi vsestranskega delovanja in krepitve človeškega organizma uporabljali že kitajski cesarji in jo imenovali kar eliksir nesmrtnosti.

Fržmaga? Ošpice dobim, če samo slišim ta izraz. Poln je samopomilovanja, dvoma o lastni vrednosti, nemoči, prikritih strahov, trajajočih zamer (na splošno, ker se fokusirat niti ne moreš), izgovorov za lastno neukrepanje.

Vzemi se v roke. Kdo zna z nami bolje, kot mi sami? Če se poslušamo. In si upamo narediti tisto, kar čutimo. Zato: akcija!
[/quote]
Sami lahko največ storimo zase, ker se najbolje poznamo. To je res. Če je stvar že predaleč, se je težko lotit. Nekje je treba začet, a ni vedno takoj uspešno. Imaš ti kak predlog, kaj bi za začetni zagon bilo najbolje?

Fržmaga? Ošpice dobim, če samo slišim ta izraz. Poln je samopomilovanja, dvoma o lastni vrednosti, nemoči, prikritih strahov, trajajočih zamer (na splošno, ker se fokusirat niti ne moreš), izgovorov za lastno neukrepanje.

Vzemi se v roke. Kdo zna z nami bolje, kot mi sami? Če se poslušamo. In si upamo narediti tisto, kar čutimo. Zato: akcija!
[/quote]

Res je, vse to kar si napisala. Do pike.
Ne znajdem se, ker do zdaj nisem imela teh težav. Zdaj me je pa očitno odneslo in se smilim sama sebi, dvomim sama vase, tudi delam napake, ki jih včasih nisem in se potem še bolj sekiram. Postajam pozabljiva, bolj sem neodločna, dlje traja, da se kaj odločim in z bistveno več stresa. Pa to bi vse še šlo, če ne bi bilo stalnega občutka tesnobe in večernih napadov….mislim,. da bi besedi “groza” in “umiranje” opisala tiste trenutke.
Ukrepala bi pa zelo rada, zato tukaj iščem nasvete.
Imaš kakšnega konkretnega? “vzemi se v roke” ni dovolj, ker to že poskušam.

Sami lahko največ storimo zase, ker se najbolje poznamo. To je res. Če je stvar že predaleč, se je težko lotit. Nekje je treba začet, a ni vedno takoj uspešno. Imaš ti kak predlog, kaj bi za začetni zagon bilo najbolje? [/quote]

Predlog: najslabše je ždenje med štirimi stenami in pestovanje spominov. Gibanje v naravi, druženje z ljudmi podobnih interesov, sprejemanje sprememb (telesnih in psihičnih), ki jih prinaša čas. Zavedanje lastnih kvalitet in izkušenj, pripravljenost jih deliti z drugimi, jim pomagati po svojih močeh. Spremljati, kako raste in se razvija tisto, čemur namenjaš svojo pozornost in čas – lahko tudi tako, da vzgajaš rože. Hvaležnost, da si tukaj in zdaj.

Predlog: najslabše je ždenje med štirimi stenami in pestovanje spominov. Gibanje v naravi, druženje z ljudmi podobnih interesov, sprejemanje sprememb (telesnih in psihičnih), ki jih prinaša čas. Zavedanje lastnih kvalitet in izkušenj, pripravljenost jih deliti z drugimi, jim pomagati po svojih močeh. Spremljati, kako raste in se razvija tisto, čemur namenjaš svojo pozornost in čas – lahko tudi tako, da vzgajaš rože. Hvaležnost, da si tukaj in zdaj.
[/quote]

Takih odgovorov je povsod polno. Skoraj dobesedno takih. Mišljeno je bilo dobro, a teh teorij se človek počasi naveliča.

Res je, vse to kar si napisala. Do pike.
Ne znajdem se, ker do zdaj nisem imela teh težav. Zdaj me je pa očitno odneslo in se smilim sama sebi, dvomim sama vase, tudi delam napake, ki jih včasih nisem in se potem še bolj sekiram. Postajam pozabljiva, bolj sem neodločna, dlje traja, da se kaj odločim in z bistveno več stresa. Pa to bi vse še šlo, če ne bi bilo stalnega občutka tesnobe in večernih napadov….mislim,. da bi besedi “groza” in “umiranje” opisala tiste trenutke.
Ukrepala bi pa zelo rada, zato tukaj iščem nasvete.
Imaš kakšnega konkretnega? “vzemi se v roke” ni dovolj, ker to že poskušam. [/quote]

V zgornjem odgovoru sem že napisala nekaj možnosti.

Sicer pa greš na splet, poiščeš dogodke v tvojem kraju ali okolici in se odločiš, da se katerega od njih udeležiš. Polno preživiš tisti čas, obenem spoznaš dotlej neznane ljudi in vsak od njih ti prinese nova videnja.

Ali sedeš v avto oz. avtobus in se odpelješ tja, kamor te vleče že dalj časa oz. za kar si doslej nisi vzela časa. Marsikdaj samo sedeš na klop in pridružijo se ljudje, s katerimi si deliš redke, a zato toliko dragocenejše trenutke. Če si prijazen in odprt, so takšni tudi ljudje okoli tebe.

Ne daj se, življenje ponuja toliko možnosti, da si jih sploh izmisliti ne moreš. Dovoli si jih izkoristiti.

Kje se ga da kupit, kateri je najboljši? Iz izkušenj, katerega pijete in za kaj vam pomaga? Za problem nespečnosti nisem v nobenih navodilih za pripravo zasledila, da bi bil?