Službeno imam možnost it živeti v velikansko mesto z nekaj milijoni prebivalcev. Tam bi bila sama. Zelo me je strah. Sem bila v tem mestu in je občutek kar grozljiv. Same stolpnice, prenaseljeno, onesnaženo, nobene narave v bližini, ni varno, sivo, …skratka nič privlačnega mi ni tam. Je pa zelo dobra karierna priložnost, dobra plača, bi pa morala biti tam vsaj nekaj let. Kar me navdaja z grozo. Groza me je, kaj bom tam počela sama. Ok, bom spoznala ljudi, sodelavce, a to ni to. Tam vsi samo delajo. Zjutraj greš od od doma 8 ali še prej, da si ob 9 v službi, delaš do 17.00, se voziš domov uro, uro in pol in potem ždiš v stanovanju. Ker zvečer ne moreš kar sam ven. Ni nekega druženja. Je tudi zelo drago. Domov pa tudi ne bi mogla potovati kadarkoli, ker je predaleč in predrago. In kaj početi čez vikend? Tu hodim v hribe, tam je najblićji hrib tri ure vožnje, pa še to ni označenih poti. Iti ali ne? Sem stara nekaj čez 30. partnerja trenutno nimam. Po eni strani me zelo privači ta nova izkušnja in si grem na živce, ker me je tako strah, po drugi strani pa mi je zelo všeč življenje v Sloveniji (sem kar dosti prepotovala službeno) in je tukaj res raj. Res ne vem, kaj narediti.

Ti verjamem, da je težka odločitev in jaz verjetno ne bi šla, ker mi pač kariera in denar ne pomenita veliko in imam veliko raje preprosto življenje v okolju kjer sem se rodila.

Ti pa želim vse dobro, kakorkoli se boš že odločila.

Najlepša hvala za dobre želje in za mnenje. Tudi jaz imam rada preprosto življenje. Da greš s kolesom v službo, da greš zvečer tečt in te noben ne bo zaštihal, da greš peš v trgovino, knjižnico,na tržnico, da imaš 15 minut vožnje do hriba in uro do alpskih vrhov ali do morja, da greš lahko kadarkoli na kosilo k mami, na kavo s prijateljico, itd.. Tam vsega tega ni. Je pa veliko različnih ljudi, z vseh koncev sveta, kar je tudi zelo zanimivo, veliko različnih restavracij, klubov, trgovin, vsega tega, kar pri nas ni.

Jaz zivim priblizno tako zivljenje, od doma grem ob 8h, pridem ob 6h, pa mi ni tezko, imam zanimivo delo in prijetne sodelavce z vseh vetrov. Sicer se nisem preselila zaradi kariere ampak zaradi partnerja, tako da nisem bila popolnoma sama, ampak ko sem prisla, razen partnerja nisem poznala nikogar. Zivljenje je tako, kot si ga sam naredis.
Kaksni mislis, da so plusi selitve, razen dobre place in delovnih izkusenj?

Saj si si že sama odgovorila; po eni strani ti laska, da si dobila tako priložnost- nekateri bi za tako priliko šli preko trupel.
Ampak ni vsakemu kariera glavna stvar v življenju, je samo delček. Očitno službo imaš in ti tole ne predstavlja preživetja, ampak zgolj izziv.
Če nisi tip, ki se dobro počuti v velikih mestih, si človek, ki globoko požene korenine, potem tole ni zate. Bila bi nesrečna, kjub malo bolj polnemu bančnemu računu.
Iz tvojega pisanja pravzaprav ni razbrati enega razloga za selitev.

Kaj pa če ti res ni všeč, imaš kako možnost, da se po mesecu, dveh vrneš, z razlago, da to res ni zate?

Ne, če pristaneš se obvežeš za določeno časovno obdobje. Kar je v bistvu kar razumljivo, saj podjetje ne more tja pošiljat vsaka dva meseca koga novega, ki si potem premisli.

Od 9.h – 17.h se marsikje dela tudi pri nas, tako da delovni čas ni nič posebnega.

Kar te muči je to, da mesta ne poznaš in posledično se bojiš, da boš tam izvisela in živela pozabljena od vseh. Ampak tako bi bilo tudi v naših mestih. Če si ne znaš najti družbe, boš nesrečna povsod, kjer boš oddaljena od družine (starši), kamor se očitno vsak dan vračaš.

Takoj bi šla! Najbrž ne veš, kako je živeti z minimalno plačo, v najemu, brez pomoči kogarkoli, zato ne znaš (ali pa ti ni potrebno), ceniti priložnosti, ki se ti ponuja.
Jaz bi šla takoj! Kaj bi dala za tako karierno priložnost!

Moja osebna izkušnja z velemestom je podobna tvojim občutkom. Kot oče sem moral z otroki ven “stražit”, no… malo smo se menjavali, roko na srce. Ta srečanja so tudi ena redkih oblik vsakdanjega druženja. Ostane še kako skupno športanje in kak grill ob kaki priložnosti. Čeprav sem žiivel v mestu, ki velja za najbolj zeleno v Evropi, je bilo za moj okus preveč umazanije. Najbolj pa me je motil hrup velemesta. Spanje ob odprtem oknu lahko človek pozabi, čeprav sem živel v coni B, torej izven strogega centra. Promet se umiri šele tam ob eni ali drugi uri ponoči, nakar se okoli četrte ali pete zjutraj ponovno obudi. Mi smo po petih letih odšli ven. Resda smo nekih 20 km ven iz mesta in da temu primerno tudi prevozi vzamejo nekih 15 – 18 minut več v eno smer, ter da je avto precej bolj v rabi, a je mir (sedaj živimo na obrobju naravnega parka) neprecenljiv in odtehta marsikaj. Resda načrtujemo selitev nazaj, ko bo potreba zaradi šolanja otrok, a načrtujemo povratek v predel(-e), ki slovijo p mirnosti, ali pa celo v drugo mestece, nekje na ravni Ljubljane, ki je še vedno dokaj blizu, oz. kako drugo možnost. Skratka, ne zavrzi karierne priložnosti, a hkrati pošnjofaj o vasicah naokoli, tipa Novo mesto, Postojna, Kranj,… ki ti, če nisi ravno velemestni tip človeka, nudijo veliko večjo kakovost bivanja in tudi po mojih izkušnjah več pristnih medosebnih odnosov.

Jaz zivim v enem velikem mestu, ki je sicer glede kvalitete zivljenja zelo visoko, tako da ni tipicna betonska dzungla. Te razumem sicer glede slednjih, da 100 stolpnic na 1 drevo ni privlacno okolje, ker sem sama istega mnenja. Po tvojem pisanju sodec sklepam, da gre morda za Ameriko, kamor bi te poslali?

Marsikaj v tvojem pisanju kaze na to, da si ne zelis zares iti. A po drugi strani; ce gre za zacasno zadevo (o koliko letih govorimo – 1,2,3…10?) in je strah edino, kar te ovira, ti zna biti enkrat se zal, da ga nisi premagala.

Vprasaj se, kaj bi bolj obzalovala: Ce gres, pa moras ob pozitivnih potrpeti negativne plati, ali ce ne gres, pa ne izkoristis priloznosti.

Tujina-slaba hrana, povrsinski odnosi, zanimiva kariera. Mogoce vec denarja… Ce bos prisparala in ga prihranila za vrnitev v slovenijo.

Slovenija- Nekaj kar opisujes kot raj. Vidis kot mogoce kmecko dezelo, kjer je manj zanimivih kariernih moznosti.

Prav zanima me za kaj se bos odlocila. Dosti je odvisno od karakterja. oz kaj je prioriteta.

Denar in kariera nista dosti vredna. Socialna varnost je. Prav tako je osebnostni razvoj-vedno se je fajn razviti in dozoreti.

Mogoce bi rada spoznala partnerja. Si zelis otroke? Leta znizujejo kvaliteto jajcic. Prav tako slaba hrana (in voda) poveca moznost zapletov pri otrocih. Starost ocitno ne mislis preziveti v tujini.

To je zelo odvisno od osebe.

Jaz imam rad zelo globoke odnose. Zaradi tega sem komaj prezivel 2 slabi leti tujine. Zanic hrano sem se nekako toleriral.

Prosim sporoci odlocitev 🙂

Ja, samo pri nas si doma v največ pol ure, če živiš in delaš npr v Ljubljani. Tam pa traja vožnja od doma do službe v istem mestu najmanj eno uro, pogsoto uro in pol, to je na dan dve do tri ure vožnje.
Ni problem, da si ne znam najti družbe. In ni problem, da se ne znam odtrgat od staršev.
Problem je ta paradoks,da si osmaljen, čeprav si v večmilijonskem mestu. Če si bila kdaj nekaj časa v takem velemestučosto sama, potem verjetno poznaš občutek.
Jaz sem bila večkrat, a za krajši čas, zato je bilo lažje, ker sem vedela, da se vračam domov. Zdja pa, če odidem, bom tam najmanj 4 leta.

Takoj grem! Ni šans, da tako priložnost izpustim iz rok. Jaz nameravam oditi za nekaj časa daleč stran v eno največjih mest na svetu, kjer je nebotičnikov milijon, ki se ne konča. Predlagam, da sprejmeš, dobila boš neverjetne izkušnje, lahko boš spoznala partnerja. Mislim, da ti ne bo žal. S družino si lahko v vsakdanjem stiku na Skypu. Če praviš, da nimaš težav s sklepanjem novih prijateljstev, potem pa pojdi.

Lahko vprašam za katero velemesto gre?

Javi kako se boš odločila:)

Ne pojdi.

Ostani doma. Tvoja dusa bo v tem velemestu nesrecna. Tudi ce z lahkoto najdes druzbo, kdaj bos imela cas zanjo, ce se bos vracala domov ob 6h, 7h zvecer? Utrujena od dela bos pojedla kaksno malenkost, malo preletela internet, poslusala porocila in sla spat. Zivela bos samo za sluzbo. Ce ti je denar bolj pomemben kot kakovost zivljenja, pa pojdi. Ampak tisto, kar bos tam vec zasluzila, bos tudi porabila zaradi visjih zivljenjskih stroskov. Na koncu bos imela podoben standard, kot bi ga imela doma, a nobenega prostega casa.

Ne it. Res, prosim, ne.

Nije grad za seljaka. Bodi raje doma, in crkuj na obroke in cakaj na svojega romanticnega pijancka – ampak glej, vsaj hribi bodo okoli, ane?

Pojdi! Jaz bi takoj šla!
Ne glej na delovnik, saj poznam veliko Slovencev, ki se vozijo daleč v službo.
Veliko jih dela od 9-6 in veliko se jih vozi daleč. Npr. Murska Sobota – Ljubljana, vsak dan.
Si samska, pojdi! Jaz bi takoj pobrala šila in kopita.
Ne bo ti žal. Če boš pa zavrnila, se boš pa kesala.

Nimas dovolj izostrenih prioritet, priloznosti ne jemljes dovolj resno, zatorej ostani doma.

Zelo težko bos od nas slišala kaj je prav ali ni prav v tvojem primeru. Če bi bila na tvojem mestu torej stara 30 brez družine in s ponudbo za delo v velikem tujem mestu bi bilo tudi mene strah, saj je strah normalen odziv na občutek neznanega in dvom katera odločitev bi ali bo prava.
Jaz bi se odločila za selitev, pa čeprav sem en velik zapeckar po duši in imam rada svoj dom.
Postavi na tehtnico kaj izgubiš in kaj pridobiš s selitvijo in če so izgube manjše od pridobitev boš vedela kaj izbrati kajti vedno nekaj tudi izgubimo. Se nikoli ni bilo da bi vse pridobili. Je pa v tujini tezko biti tujec ampak tudi doma si včasih tujec. Dom je pa tam kjer je srce tam kjer je življenje s katerim si zadovolen. Nič ni dokončno se vedno lahko prideš nazaj. No tak je moj pogled. Veliko moči ti želim pri odločitvi saj ta ne bo lahka.

moški v teh letih, bi verejtno takoj šel, to mu bi bil celo izziv, ker bi videl keš, ko se bi vrnil nazaj domov po par letih. S tem kešom bi imel hišo, makino na dveh in štitih kolesih. Kakšno barkačo na morju, gliser, bejbo bi pa že kakšno zapecal, tisto, ki se pač lima na keš, seveda….
Za žensko pa…., jeba, tud sam bi tako razmišljal kot ti, avtorica, jebeš keš.., če ga nimaš s kom delit, bi pa probal, kakšne dve leti, če si ziher, da si đek v svojem fohu in, da komot dobiš posel, ko se vrneš nazaj.
tip za žensko se pa vedno najde, v vseh njenih življenskih obdobjih, ni zime za eskime, sm, če si ga ženska želi…

stara si čez 30 let, brez partnerja in družine. Morda bi ti ta sprememba prinesla določen napredek v življenju. Ker pa si ga ne želiš , ostani lepo doma. Grem pa stavit, da si v resnici tudi doma osamljena, samo navade so ti bolj znane.

napreduješ lahko samo, če stopiš izven cone udobja, ki ga poznaš danes. Daj na papir pluse in munuse, preštudiraj in se odloči.
razmisli še, kaj si v življenju želiš, kaj in kje so tvoje prioritete in se boš lažje odločila.

Ona ima kariero že v Sloveniji, ne slabo, zunaj bi bilo (lahko) samo boljše, če sem prav razumela post. Ne primerjat tega izhodiščnega nihanja s tem, da ti delaš za minimalca in živiš v najemu. Avtorica si je svojo priložnost že naredila, predlagam ti, da to poskusiš tudi sama, glede na to, da bi tooooliko dala za tako karierno priložnost. Ja, daj, ne!? Doma na kavču te priložnost ne bo našla….

Avtorica, bivanja in ritma življenja se privadiš, pol leta je težko kot pes, potem pa počasi gre. Ni vprašanje nekaj let. Marsikje firma lansira človeka ven, ko le ta doma preraste okvirje in mora it s tokom ali pa ven. Če si na tem, ti je tako ali tako jasno, da si porinjena v kot, da odločitev v smislu ja/ne tako ali tako ne obstaja, razen če je politika podjetja res takšna, da svoje delavce pošilja projektno ali mandatno na piljenje v tujino.
Veš tudi, da starejša boš, manj boš odporna za take začetke. Po drugi strani, praviš, da si samska. Verjetnost je, predvidevam, da srečaš nekoga pravega tam, v tujini. Dobro je vedeti, kaj bi to pomenilo zate v podjetju, namreč, imeti recimo otroka tam. Pošiljajo te samsko, brez otrok.
Za medklic @ takooooj! Definitivno je Slovenija raj za imet otroke, četudi za ceno imeti manj. Tega se tisti na minimalcih, ne zavedate. Marsikdo v tujini nima minimalca, plača se sliši da ušesa bolijo, ampak otrokom marsikdo ne more privoščiti niti v sanjah tega, kar imajo otroci pri nas. Ne glede na vse jamranje in pobirke raznih zavodov in društev, jaz v Sloveniji NE VIDIM revnih otrok! Starše še že mogoče tu in tam, ampak ne imeti I-phone ni revščina! In tiste klobase o lačnih otrocih, dajte no dajte, saj otroci niso kanalje, ne bo sošolec stran metal svojega kosila, da bo ga drug lačen zraven gledal! Hrane gre v naših šolah v pomije toliko, da glava peče! Pri nas, če že nima blagovnih znamk, ima vsaj življenje, marsikje v tujini ima pa posedanje z mestnimi tolpami med visokimi stolpnicami, medtem ko mama tlačani cel ljubi dan.

Če je zgodba takšne narave, da se “moraš odločit” in se ve, da je odgovor ne nesprejemljiv, ti je tako ali tako jasno, da moraš it. Ali delat v tujino ali iskat delo drugam. Slednje je verjetno lažje, vendar lahko kar traja, da ne vzameš ravno nekaj iz dežja pod kap.

Če se pa tvoj jaz bojujeje zgolj z menjavo bivalnega okolja, torej naravo zamenjat za beton, je to manjši del odločitve. Sprejmeš kot dejstvo, rasteš v firmi, rasteš osebnostno, širiš obzorja, dosegaš nove cilje, delaš vse dni, služiš enormno plačo in živiš za teden dni odklopa. Penzijo si boš zaslužila malo prej, s pametnim vlaganjem izstopiš iz kolesja norenja čez dvajset let in živiš relativno udobno življenje pri letih, ko ti bodo hribi in izleti še zmeraj zelo pomembni. Mnogo je takšnih, ki se naprezajo intenzivnih petindvajset, trideset let svojega življenja, preostanek pa užijejo v sadovih svojega dela.

Vse dobro.
Ps: osebno sem se odločila za Slovenijo, čeprav imam kar precej tujinskih izkušenj

A greš v london? Moj bratranec je tam in ja, točno tako je pri njemu. Pa še avgo je brezveze imet, vsaj on ga nima, ker itsk se vozi s podzemno, pravi da čez par let, ko si nabere denarja, pride nazaj. Je pa drago vse zelo, ampkak ok, on zasluži ogromno za naše pojme.