Torej, kaj si mislite o ljudeh, bodisi prijateljih kolegih itd., ko se z njimi koordinirate dlje časa na dolgo in široko za neko stvar, po moznosti se vi prilagodite in vse zadeve prestavite in….. oni zadnji moment sporočijo, da “je nekaj prišlo vmes”? In to za vsako stvar. Vaša mnenja prosim. Hvala.

Hm.
Prvič, drugič – tretjič je pa prodano.

Mislim si, da imajo zelo verjetno povsem drugačne prioritete, kakor jaz.

Sem jih poznal. Se z njimi pač ne zmenim več – če se slučajno srečamo, OK, sicer pa tudi OK.

da so nezanesljivi in, če ne gre ravno za njihovo korist pač ne pridejo.

Nič si ne mislim o njih zaradi tega, ker ljudi, s katerimi se kaj dogovarjam, jemljem kot zrele in odgovorne posameznike. Me ne zanima, ali je ‘nekaj je prišlo vmes’ samo izgovor ali jim ni do druženja oz. so v tistem trenutku preobremenjeni. To je njihova stvar. Če se to zgodi večkrat, pa začnem pri dogovorih upoštevati, da so nezanesljivi, jim dam krajše roke, kot drugim, in podobno. Tako se izognem slabi volji in razočaranju. Je pa velika razlika, če kdo na tak način odpove skupno pktovanje ali pa eno kavo.

Kjer je volja, tam je pot. Kjer volje ni, so izgovori. Očitno vaši prijatelji teh načrtov ne jemljejo resno, oz. ste jim bolj rezerva za vsak slučaj, če ne bodo imeli kakšne boljše opcije.

da so sebicni in nestanovitni pa se nespostljivi do mojega casa oz nasega dogovora. Nimam kaj iskat z njimi. V drugem poskusu so pase. Ne zgubljam vec casa z njimi.

Prvič toleriram, drugič odneham, tretje šase ni.
Si pa mislim, da če se lahko jaz prilagodim, se lahko tudi drugi, če se ne morejo, otem ni interesa in zakaj bi zapravljala čas s takimi ljudmi?

Včasih nas kdo jemlje samoumevno, bi se sicer družili z nami, a ker smo mi na razpolago vedno, oni prej “podelajo” vse, ker kao za nas pa bo še čas… Sorči, ne bo.

Če gre za osebo z nekimi zdravstvenimi težavami ali bolnim svojcem (za katerega skrbijo), potem se mi to zdi opravičljivo. Pri kakšnih kroničnih boleznih lahko težave zares nastopijo kar naenkrat.
Na podoben način delujejo tudi ljudje, ki se spopadajo z bipolarno motnjo ali depresijo, pa tega drugim ne povedo.

Če pa ni takih okoliščin, sta pa dve možnosti:

– človeku sploh ni do druženja s teboj (zaradi nekega razloga), ampak zaradi nekih neznanih razlogov tega ne zna / ne želi jasno izrazit. Mogoče se te izogiba? Ti je kaj dolžan, pa ti tega ne more vrniti ali kaj podobnega? Mogoče kaj ve, česar ti ne želi povedati, ampak lagal pa tudi ne bi in tako dalje. Nekateri v takih situacijah potem iščejo tisoč in en izgovor, zakaj do srečanja ne more priti.
– gre za človeka, ki ne spoštuje tvojega časa in se mu tvoja družba zdi OK, dokler ne pride kaj boljšega vmes. Za nekoga, ki mu je pomemben samo njegovo lastno počutje, kako se bo počutil tisti, ki ga pušča na cedilu, mu je pa vseeno. Pač nedoraslo, egocentrično vedenje, brez odgovornosti do drugih in do dogovorov.

Jaz bi se na tvojem mestu vprašala, če je ta človek tak samo do tebe ali tudi do drugih? Je bil tak vedno ali samo zadnji čas? Če je tak samo zadnji čas, potem se je nekaj spremenilo (v vajinem odnosu, v njegovem življenju, v tvojem življenju), zaradi česar se te izogiba. Ne pomeni, da je slab človek, samo s to dotično situacijo se ne zna ustrezno soočiti.

Če je bil vedno tak in je tak tudi do drugih, boš pa samo profitirala, če ga v tvojem življenju ne bo.

Aja, obstaja še tretja možnost: če je to moški, s katerim sta nekaj imela, sedaj se te pa izogiba, je to jasen znak, da ničesar ne želi s teboj. Mogoče si ga enkrat malo zanimala, sedaj ga pa ne več. Nehaj ga vabiti na srečanja, ker od tega nič ne bo.

Pa ne zato, ker bi hotela koga užaliti. Tudi jaz se pripravljam na vaše velike dogodke in se soočam s strahom. V zadnjem momentu odpovem, ker me je strah. Imam socialno anksioznost in ne znam reči ne, ne bo me na dogodek. Rečem ja in se sekiram in premišljujem naj grem ali ne in kako naj odpovem če ne grem. Odpovem po smsu, ker mi je tako težko to povedati naglas. Imam to bolezen za katero ne povem ljudem in zato velikokrat mislite, da sem vas užalila. Ne… Samo ne upam si priti tja kjer bodo nepoznani ljudje. Včasih se bojim tudi poznanih. Da se bi bodo roke tresle na kavi: joj kaj si bo pa mislila. Vse to je del mojega vsakdana.

Živimo tempo, ko velikokrat pride nekaj vmes, vsem, tudi meni. A tisti, ki jim je res nekaj zadnji trenutek prekrižalo načrte, se opravičijo in sami dajo pobudo, da se dobimo drugič in naslednjič pridejo, pa naj bo karkoli. Nekateri pa sporočijo, da je nekaj prišlo vmes in potem ni več ne duha ne sluha od njih, dokler jih človek sam ne kontaktira. Jasno je, kdo se iskreno opravičuje in kdo se samo izogiba in najbrš ni treba razlagati, s katerimi smo v dobrih odnosih in s katerimi se ne ukvarjam več.

Živimo tempo, ko velikokrat pride nekaj vmes, vsem, tudi meni. A tisti, ki jim je res nekaj zadnji trenutek prekrižalo načrte, se opravičijo in sami dajo pobudo, da se dobimo drugič in naslednjič pridejo, pa naj bo karkoli. Nekateri pa sporočijo, da je nekaj prišlo vmes in potem ni več ne duha ne sluha od njih, dokler jih človek sam ne kontaktira. Jasno je, kdo se iskreno opravičuje in kdo se samo izogiba in najbrš ni treba razlagati, s katerimi smo v dobrih odnosih in s katerimi se ne ukvarjam več.

Ne kompoliciram: parkrat me tko skenslaš, in se bova videli le še ko se slučajno srečava.

Jaz podobno. Je pa res, da nikoli ne storim tega, kadar sem zmenjena z eno osebo. Če gre za dogodek, kjer je itak vseeno, če sem ali ne, pa ja.
Pa vem, da drugi tega ne razumejo, (vsaj) ena oseba me je zaradi tega že skenslala.

Zdaj če se moraš že v štartu na trepalnice postavljat ipd. se je za vprašat, če nisi morda ti tista, ki si edina želi druženja in se v bistvu ven vlečejo, dokler se pač da…?

Sem mela prijateljico, ki je stalno zamujala. Je bila ona tista, ki je predlagala dan in uro. In vedno zamudila najmanj 30min. Ponavadi je bilo 45min.
To je pa višek nesramnosti. Zdaj se ne menimo več z njo.

Hm… čist odvisno od človeka. Tisti, ki te noče nategnit, ampak je res prišlo nekaj vmes, ti tudi poda razlago, kaj se je zgodilo in je v komunikaciji jasen. Tisti, kateri se te na ta način izogibajo, ker ti ne znajo povedat, kaj jih žuli in jim je to pač način komunikacije, vzameš to tako in pustiš stvari na miru.
Enako je tudi s tem, ko ugotoviš, da kličeš samo ti enega človeka… ne gre več za nek “pozabil” ali pa “sem tak človek” , ali pa “ne maram intenzivnega odnosa”… gre za način komunikacije, da želi nekaj sporočit… težavno pri tej komunikaciji je, da dopušča n interpretacij.

Razumem te, v mlajših letih sem bila včasih na istem. Na srečo me je rešila empatija do drugih, ker se mi je zdelo, da bi jih prizadela, če rečem ja, potem me pa kar brez obvestila ni ali pa si zadnji trenutek nekaj izmislim., da me mi Malo pa tudi življenjske izkušnje in to, da sem se naučila reči ne.

Želim ti, da to premagaš. Vem, da ni lahko, ampak sčasoma gre. Čim več treniraj besedo ne oziroma nauči se postavljati zdrave meje. Noben ti ne bo zameril, nasprotno, bolj te bodo spoštovali. Ammpak najprej moraš za to spoštovati sama sebe. Kar pogumno.

Razumem te, v mlajših letih sem bila včasih na istem. Na srečo me je rešila empatija do drugih, ker se mi je zdelo, da bi jih prizadela, če rečem ja, potem me pa kar brez obvestila ni ali pa si zadnji trenutek nekaj izmislim., da me mi Malo pa tudi življenjske izkušnje in to, da sem se naučila reči ne.

Želim ti, da to premagaš. Vem, da ni lahko, ampak sčasoma gre. Čim več treniraj besedo ne oziroma nauči se postavljati zdrave meje. Noben ti ne bo zameril, nasprotno, bolj te bodo spoštovali. Ammpak najprej moraš za to spoštovati sama sebe. Kar pogumno.