Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Moje življenje…rabim pomoč

Moje življenje…rabim pomoč

Pozdravljeni,
da pišem sem se odločila, ker ne vem več kako naprej. Naj začnem na začetku in na kratko opišem svoje življenje zadnjih 15let. Še ne polnoletna sem se zaljubila in spoznala čudovitega fanta. Imela sva vzpone in padce, kot vsi. Zelo hitro sva si zaželela otroka, vendar nama po 5ih letih truda ni uspelo. Ko sva se obrnila na zdravnike, sva ugotovila, da sva oba neplodna. Začela sem padati v depresijo in se zapirati vase. Po 7ih letih zveze je partner umrl, zaradi odpovedi srca med epileptičnim napadom. Lahko si mislite, kako mi je bilo. Stvari so se še poslabšale. Žalovala sem in trpela, vendar pri prebolevanju nisem imela nikogar, ki bi mi bil v oporo. Čez noč sem se morala preseliti nazaj k staršem, od katerih pa sem dobila vse prej kot sočutje in razumevanje. Zelo smo se kregali, kar mi je povzročalo še večjo stisko. Še bolj sem se začela zapirati vase, še tiste prijatelje, katere sem imela, sem jih odpisala. Vendar se je kasneje izkazalo, da to niti niso bili pravi prijatelji. Začela sem se zapirati v sobo, kjer sem vse noči prejokala. Padla sem v depresijo, posledično sem zbolela za socialno fobijo, katera pa je sprožala tudi napade panike. Vrtela sem se v začaranem krogu. Z menoj je bilo tako hudo, da sem tudi omedlevala. Stikov z ljudmi sem se bala, zato sem se jim izmikala. Tudi ko so prišli na obisk sorodniki, s katerimi se poredko vidimo, sem šla za tistih nekaj ur sama ven, šele ko so šli, sem se vrnila nazaj domov. Ne da si jih nisem želela videti, ampak enostavno nisem zmogla. Pred ljudmi se nisem znala primerno obnašati. Pred temi težavami sem bila prej precej zgovorna, družabna, nasmejana. Vse se je spremenilo, čez noč. Tri leta sem bila samska. Nato sem spoznala zdajšnjega fanta, s katerim sva skupaj 5 let. Spoznala sva se preko spletnih zmenkarij in se nato odločila za srečanje. Začetek zveze ni bil najboljši. Ni mi preveč izkazoval ljubezni, namenjal nežnosti, poklanjal svojo pozornost. Niti sama ne vem, kaj me je vleklo k njemu. Najbrž sem potrebovala nekoga ob sebi, predvidevam. Z njim sem težko prišla do točke, da si je tudi on zaželel otroka. No, ko sva končno prišla do te točke, sva se tudi midva morala obrniti na zdravnike. Po dveh letih truda, nama je z biomedicinsko pomočjo uspelo priti do čudovitega fantka. Sedaj je star dobre 4 mesece. Vse kar sem si želela, je to, da bi bil otrok zdrav. Pa ni. Trenutno z njim hodiva k nevrofizioterapevtki na kontrole in razgibavanje. Obiskujeva tudi razvojno ambulanto. Sumijo na avtizem, je pa še prezgodaj za diagnozo. Nosečnost tudi ni potekala brez težav. 5 tednov sem bila skoraj brez plodovnice in velika verjetnost je bila, da otrok ne bo preživel. Takrat sem tudi bila v veliki stiski. Naj povem, da sem pred oploditvijo prenehala z antidepresivi, da bi bilo z otročkom vse v najlepšem redu, ko pa so nastopile te težave, sem bila na tleh in nisem zmogla normalno funkcionirati, pa sem žal v 24.tednu nosečnosti ponovno začela z jemanjem tablet. 2x sem bila tudi v bolnici, 1x zaradi ledvenih kolik, zaradi katerih sem mislila, da se mi bo zmešalo od bolečin. Naj povem, da sem nad zvezo in odnosom s partnerjem globoko razočarana, saj mi ne nudi tolažbe, rame za jokanje in razumevanja, kot bi se od partnerja pričakovalo. Želela sem si končno biti srečna, si ustvariti družino, po kateri sem tako močno hrepenela, živeti naprej. Pa se vedno najdejo prepreke in jaz sem spet v stiski. Naj povem, da trenutno še vedno jemljem AD-e. Ko sem pred leti z njimi začela, od takrat paničnega napada še nisem imela in depresija je v mili obliki. Je pa res, da je ostala socialna fobija, katere se nikakor ne morem znebiti. Seveda ni tako hudo kot prej, ko nisem šla niti iz sobe do trgovine, ko sem se izmikala še srečanju s sosedom, je pa še vedno prisotna. Zaradi nje sem prikrajšana za marsikaj, zaradi tega trpim in ne živim polnega življenja. Prijateljev nimam. Preselila sem se namreč v drug kraj , k partnerju, kjer sem začela znova. Počutim se samo. S partnerjem se veliko kregava. Za vse ga moram prositi, da naredi in še takrat se skregava, češ da mu težim. Ja, seveda težim, ko pa se že 5 let ponavljam in vsakodnevno prosim za iste stvari, da se nardijo. Nimam več moči, energije za kreganje, niti za pregovarjanje. Boli me to, da mi včasih pri otroku pomaga v tej smeri, da lahko kakšno urco dlje odspim, potem mi pa sčasoma ob priliki to vse vrže pod nos in mi očita. Pravi da ne, ampak kaj pa je potem to, če ne očitanje, ko mi reče, takrat sem ga jaz imel čez (otroka), da si ti lahko spala…?? Ali pa..jaz sem naredil to in ono, da tebi ni blo treba…včasih ko ga kaj prosim, traja tudi po več mesecev da to naredi. Vmes ga večkrat spomnim in vedno dobim isti odgovor,”bom naredil”, potem pa to traja in traja. Vmes se zaradi tega še spričkava in spet sem jaz tista tečna. Vglavnem, prosim za kakšno mnenje, nasvet,..jaz ne morem več. Veliko prejokam in sem večino časa žalostna, nezadovoljna. Kljub temu, da mu povem svoja občutja in počutje, se ne premakne niti za milimeter. Za več ljubezni, naklonjenosti, ga prosim skoraj vsak dan, povem mu, kaj potrebujem, kaj pogrešam, ..pa se niti malo ne potrudi, da bi mi to dal. Sita sem tega, da prosim za njegovo naklonjenost, za ljubezen. Občutek imam, da enostavno nisem vredna, da bi bila srečna, nasmejana. Večino časa sem resna, PREresna. Namreč on sam je zelo resen človek, skoraj nikoli se ne smeji in v tem času sem se tega nalezla. Zelo težko je človek nasmejan in dobre volje, ko pa je ob tebi nekdo, ki je skoz kisel in nerazpoložen. Tudi, ko je čas za veselje, ne pokaže nobenih posebnih čustev, nobenega navdušenja. Manjka mi, da me stisne k sebi, da mi kaj lepega pove (iskreno), da imava nežne trenutke,..on večina vse obrne na seks. Tudi če ga jaz objamem in končno mislim, da bo minuta romance, smo takoj pri seksu. Ali to kar direktno omeni, ali začne šlatat…skratka ja, meni je zveza še kaj več kot samo seks. Zmedena sem, razočarana, žalostna..in ne vem kako naprej. Izgubljam voljo do vsega. Partner je tudi izredno nerazumljiv…pravi da me razume, ko mu kaj razlagam, potem pa se že v naslednji situaciji izkaže ravno obratno in skoraj vedno je tako. Ve, da imam težave z socialno fobijo in vsakič pritiska name, naj grem na rojstni dan, naj grem na piknik, ko ga pripravijo njegovi…težava ni, da nočem, ampak ne zmorem. Tukaj potrebujem pomoč in oba to veva, je pa pri tej situaciji premalo razumljiv, saj me z njegovimi nerealnimi pričakovanji, spravi v še večjo stisko. Meni je že sami zelo težko, da nekam ne morem iti, pa bi rada, on pa potem to stopnjuje…da bo šel sam z sinom (jaz pa ostanem sama doma) in da je najbolje, da se kar oba zapreva notri in ne greva nikamor. Naj povem, da midva hodiva ven, vendar sama, nikoli z kakšno družbo. To mi zna velikokrat očitati, kje vse nisva bila…in počutim se ničvredno. Povem mu, da greva lahko vsak svojo pot, pa naj živi kot mu ustreza. Skratka ne razume…to je enako kot bi rekel invalidu, naj vstane in hodi…zelo podobno. Imaš neke prepreke, hočeš, pa ne moreš,…in zadnje čase imam težave z svojo energijo, ki mi kar pada. Celo sina, ki ima le nekaj mesecev, dam večkrat v varstvo tašči, ker sem enostavno preutrujena in ne zmorem. Težko mi je in imam občutek, da sem nesposobna mati. In to zelo boli, sploh ker sem se zanj borila toliko let, sedaj pa ne morem biti takšna mati, kot sem si to vedno želela. Po porodu imam težave s hormoni in imam vročinske vale..še marsikaj bi rada napisala, pa trenutno ne morem, ker sem preveč na tleh…bom še kaj dodala v naslednjih objavah. Prosim samo, ne me skritizirat, spljuvat, ker je to najmanj, kar rabim trenutno. Prosim za kak nasvet, za karkoli spodbudnega,..

Najprej: poporodni čas je težko in naporno obdobje tudi za tiste z zdravimi otroki in tudi kreganja med partnerjem so v tem času popolnoma normalna. Jaz sem imela prav tako občutek, da se mi je življenje sesulo, a to je zaradi hormonov, pomanjkanja spanca, različnih naporov, sprememb in se česa popolnoma normalno. V prvi vrsti ti želim, da se zdravstvene težave tvojega otroka uredijo in da boste se boste naučili živeti z njimi.

Za vse ostalo pa: očitno se ti je v življenju nabralo marsikaj, kar bo treba še predelati enkrat. Trenutno se fokusiraj na otroka in na to, da ti normalno funkcioniraš – da dovolj spiš, ješ, si spočiješ – torej na osnovne potrebe. Priporočam tudi čim daljše sprehode z vozičkom, če otrokovo zdravje to dopušča. Če si v stiski, pa še kaj napiši ali pokliči na brezplačen telefon v ta namen. Ostani močna in srečno!

Ne vem je to res, je ta zgodba resnična?

In kaj boš s partnerjem, ki je v osnovi nezrel, kar si vedela že na samem začetku in na silo vztrajala pri otroku.

Pojdi po vrsti in razmisli kaj je zate najboljše in smiselno. Pa kaj veliko ni za razmišljati. Z dramo in tabletam boš težko prišla do rešitve. Najprej zberi pogum, začrtaj si pot in vztrajaj na njej.

nova
Uredništvo priporoča

“Čez noč sem se morala preseliti nazaj k staršem”

Zakaj že točno?

Najbrš je nadaljevanje v stilu nisem dobila tega, onega, nihče me sliši,…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………. skratka vsega so drugi krivi.

Srečen tisti ki te zgreši! Tudi v rastlinskem in živalskem svetu najdemo zajedalce, ki gostiteljem pijejo življenjsko energijo.

Spravi se živeti izključno od svojega dela pa se boš vseh posledic lastne nesamostojnosti losala!

“Čez noč sem se morala preseliti nazaj k staršem”

Zakaj že točno?

Najbrš je nadaljevanje v stilu nisem dobila tega, onega, nihče me sliši,…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………. skratka vsega so drugi krivi.

Srečen tisti ki te zgreši! Tudi v rastlinskem in živalskem svetu najdemo zajedalce, ki gostiteljem pijejo življenjsko energijo.

Spravi se živeti izključno od svojega dela pa se boš vseh posledic lastne nesamostojnosti losala!

Se opravičujem že vnaprej za naglas izrečene besede, ampak: in take zablode si potem omislijo še otroke……………..

Zakaj si še z njim? Razlog?

Jaz ti napišem konstruktivno kritiko. Poskušaj izplavati iz dosedanjih vzorcev, ki te tiščijo k tlom. Mislim, da si preveč odvisna od ostalih ljudi. Če te drugi ne osrečijo nisi srečna. Če ti drugi ne pomagajo, ti ni dobro. ..
Veš, vsi ljudje imamo probleme, težave, bolezni, doživimo nerazumevanje soljudi, smo bili zapuščeni, smo doživeli odklone pomoči,.. si zelo občutljiva, najbrž si zelo mlada. Poskušaj biti bolj samozavestna, samostojna, trdna, pogumna,.. Poskušaj sama najti v sebi svojo srečo. Kar te veseli, osrečuje, izpolnjuje,..Najdi si kakšno ustvarjalno dejavnost, ki te bo osrečevala.
Če ti partner ne pomaga, poskušaj si delo organizirati drugače. Če ne zmoreš, pusti za drugi dan. Noben človek ni supermen, da bo popoln.
Proti depresiji si lahko pomagaš z zelišči: melisa, plahtica,..

Če si tudi v realnem življenju taka jokica, potem temu tvojemu res ni lahko 🙁

In mogoče je tvoj “izbranec” res največji gnoj na tem svetu, ampak zanj si se odločila sama. In če bi imel o partnerki samo 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} tako slabo mnenje, bi se takoj spokal stran. In še 10x prej, če bi imela ona tako mnenje o meni… 🙁

Tvoje življenje res ni lahko, ampak niso pa za vse drugi krivi, kar je razbrati iz tvojega pisanja.

Mislim, da si se ujela v neka nerealna pričakovanja srečne filmske družine in sedaj si razočarana, ker je tvoj partner vse prej kot tako kot si ga predstavljaš.

Za svojo srečo si v prvi vrsti odgovorna sama. Ti moraš biti srečna sama s sabo, ni partnerjeva naloga, da te osreči, niti otrokova. Sama moraš posrkbeti za svojo srečo.

Naredila si kar nekaj napak, verjetno drugače nisi ne znala, ne zmogla, ampak sedaj, ko veš, da boš morala nekaj spremeniti, začni takoj, danes. Verjetno si sedaj nekako v vzorcu, če bi bil otrok zdrav, pa partner bolj ljubeč, pa …. – potem bi bila srečna. Ampak žal ni tako. In tudi tako kot je, je lahko čisto OK, samo sprejeti moraš, da ni tako kot v reklamah in filmih.

Odgovori si na vprašanje, kaj lahko storim sama, da bom bolj srečna, zadovoljna?


Punca bravo, kapo dol. Veliko si prestala, veliko zdržala. Bodi borka še naprej, ne obupaj, vse to si že prestala, boš pa še kaj. Tvoja zgodba je zgodba mnogih, nisi edina. Vsak si pomaga na nek način,s prijatelji, sorodniki, znanci, pa tudi tako kot ti, da napišejo svojo mantro, jo dajo ven iz sebe. Prvi korak si že sama naredila, da si vrgla ven iz sebe svojo stisko, vso težo le te. Odprla si vrata rešitvam. Vidiš, da znaš. Srečno!

Tipično za skoraj vsako žensko:
Bolje en ded, kakor noben.

je tipična šablona ženske, ki je iskala srečo in zadovoljstvo PRI MOŠKEM.

Sama si se popolnoma izgubila v nerealnih pričakovanjih. Izvedla si pravo posilstvo same nad seboj- da MORAŠ/ŽELIŠ imeti otroka, čeprav si neplodna.

Življenje ti je dalo in ti daje jasne in glasne signale- pa še kar ostajaš gluha.

Imaš ogromno materiala za prežvečit- sama.
Na parnerja se ne zanašaj. Sam sebe si izgubila- to ti je jasno. Nihče drug te ne more rešiti- človek se mora vedno rešiti SAM.

VENDAR:
Ne glede kako globoko si zabredla, ne glede kako težko je- vedno je rešitev.
Najprej delaj na sebi- prični se imeti rada. Nastavi si prioritete in počasi prični spreminjat svoje življenje… drugega recepta ni.

Pa srečno!

Ti lahko kdo pomaga pri fobiji pred ljudmi? Če boš to premagala, ne boš več tako sama, lahko boste skupaj kam šli vsi trije, našla si boš prijatelje. Mogoče bi ti bilo lažje, kot pa biti sama cele dneve.

Pa ker ji je umrl takratni fant ori katerem je zivela! Beri!!

Suzy..sem te takoj prepoznala..najboljse da si poisces eno dobro psihoterapevtsko pomoc in zacnes delati na sebi…srecna mama..srecen otrok..stisni zobe in se potrudi za malega ce se ze noces zase..

Zelo na dolgo in podrobno si opisala svojo zgodbo. Veliko si dala skozi!
Jaz ti svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč, da se pozdraviš in postaneš psihično močna. Srečo moraš najti v sebi, tvoj otrok te potrebuje. Že to, da si vse tako podrobno opisala, da imaš voljo, da se znaš boriti, pomeni, da si na dobri poti.
Boš videla, da bo šlo. Drži se. Srečno!

Vzami zvezek in vanj vsako jutro napiši pet stvari za katere si hvaležna. Lahko so tudi malenkosti. Potem napiši pet stvari, ki te zares osrečujejo ali bi te osrečevale. Nadalje preden greš spat, si v živo predstavljaj sebe kako si srečna, kako si nasmejana in dobre volje, kako si želiš, da bi življenje potekalo. Delaj to dosledno dva meseca. V zvezek si zapisuj SAMO kakšno dobro stvar, ki se ti je zgodila čez dan. To počni dva meseca!
Če imaš hude težave z uvajanjem novih navad, pomeni, da si odvisna od svoje vloge žrtve in da v tem pravzaprav po svoje uživaš.

Vsi smo kdaj pa kdaj na tleh in mislimo, da nam ni pomoči.
Vredno je poskusiti znova, verjemi, zaradi tvojega sončeka. Začni z malimi spremembami in verjemi uspelo ti bo.
SREČNO🌼

Avtorica, a imaš drugače saj službo? Predvidevam, da si trenutno na porodniški. Menim, da res res poskušaj počasi stopati v kontakt z ljudmi.

je kar je, si v šah pat poziciji, ujeta v kletki. ki si jo sama izbrala, to je pač ženski zgrešen filing kar se izbire tipov tiče, edina rešitev ti je splet, da se lahko z nekom pogovoriš, čisto tako za olajšanje duše, saj nimaš prijateljev, pa še živiš daleč od doma, kjer si gor rastla…, preveč bremen imaš na grbi, že od otroštva dalje in si kot zgleda brez nekih hobijov v svojem živlejnju, ki ti bi razvedrili živeljenje…., rešitev je samodisciplina in železna volja, sm se bojim, da ti nimaš pojma, kaj to sploh je.., probaš pa vseeno lahko.

Zares si v nezavidljivi situaciji in potrebno bo veliko volje, truda in energija, magari zadnje atome moči, da boš izšla iz te krize. Veš kaj pravijo, kar te ne ubije, te okrepi. Verjemi v to, verjemi vase, v svojo moč. Imaš jo. Imaš tudi otroka, za katerega se moraš spraviti v red. Moraš se postaviti na noge. Da si prišla do otroka, si se že borila oz. sta se borila skupaj s tvojim partnerjem. Ali ni to nekaj, kar vaju povezuje? Vama se otrok ni kar zgodil. Zagotovo vesta, zakaj sta se odločila zanj. Drugače pa, srečo vedno iščimo v sebi in jo širimo in delimo z drugimi. Pričakovat od drugih, da nas bodo osrečevali in to po naših kriterijih, ni ravno realno. Poišči si stvari (za začetek), ki te veselijo – naj bo to kaj konstruktivnega, ne samo “visenje na netu”. Pojdi tudi ven, v naravo. Moraš se prisiliti. Boš videla, da se boš boljše počutila. Jaz pa verjamem tvojemu možu, da te posluša, te pa po svoje razme in se po svoje trudi, da bi ti pomagal. Skušaj ga videti s takega zornega kota. Včasih partnerji delujemo kot bojevniki, pa čeprav isto govorimo, se ne razumemo… Zadaj si majhne korake do cilja. Morda je to pol ure hoje na dan ali pletenje nogavic ali pobarvanka za odrasle ali vključitev v pevski zbor ali kako društvo… Najdi si nekaj, kar te veseli in prični gojiti to. Tudi mož te bo potem (še) bolj vesel. Drži se.
ps. pa se probajta pocrkljat po sexsu, če zaenkrat tvoj mož ne zna drugače

Se popolnoma strinjam z napisanim. Druače pa:
Sama najdi pot do rešitve. Obišči dobrega psigologa, naj ti pomaga splošni zdravnik in začni delati na sebi. Ne oziraj se na moža, ker očitno z njim ne bo šlo tako kot si si zamislila. Imej vedno in povsot pred očimi svojega otroka, ker on te potrebuje. VSAMI SE V ROKE IN POIŠČI STROKOVNO POMOČ. POJDI VSAK DAN VEN ZA NEKAJ UR, MED POTJO BOŠ SREČEVALA RAZLIČNE LJUDI, ZAČNI SE POGOVARJATI Z NJIMI IN KMALU BO SOCIALNA FOBIJA MIMO. Pojdi na kavo, pojdi v trgovino, … pojdi z vozičkom in komuniciraj, komuniciraj z ljudimi. Prvo pa poišči strokovno pomoč. Sedaj ko si na porodniški bo to bistveno lažje kot ko boš spet v službi.

DRŽIM PESTI ZA TEBE, TI PA NA SEBI NEKAJ NAREDI, KER TE SIN POTREBUJE.

Kaksen zmagovalec je sele partner. Ni konca njegovi sreci.

hvala za spodbudo 🙂

New Report

Close