Tisti, ki ste uspeli v življenju (pač, da sami o sebi mislite, da ste uspešni) in ste stari okrog 40, kako gledate na recimo nekdanje sošolce, ki niso ravno uspešni. Recimo, da tista oseba nima svojega stanovanja, da živi pri starših, da nima neke ok službe (da ima sicer univ. diplomo, ampak dela neka dela, kjer je dovolj samo SŠ in to že skoz)0, da je ta oseba samska…

Tisti, ki ste taki, kako se počutite, ko srečate svoje uspešne nekdanje sošolce? Se kaj zlažete ali poveste po resnici, ko vas vprašajo po možu/ženi, hiši, stanovanju, službi…? A kaj vihajo nos, ko ugotovijo, da niste tako ultra uspešni kot oni?

zakaj bi pa razmišljala o njih?

jaz sem s svojimi dosežki zadovoljna, v eno malo zadoščenje mi je tudi, da sem dosegla kaj več od koga, ki me je v nič dajal ali od koga, ki so mi ga starši med odraščanjem nenehno za vzgled postavljali, o ostalih ljudeh in o njihovih dosežkih pa ne razglabljam in si ne ustvarjam mnenja. vsak po svoje.

Bit uspešen pomeni vsakemu drugače.
Enim se zdi da je uspešen če ima svoje stanovanje, drug če ima šest otrok in ženo, tretji če je naredil doktorat, četrti če je prepotoval svet, peti ima uspešno kariero itd..
Se s tem ne obremenjujem kaj kdo koliko ko se srečamo. Mi se bolj hecamo in obujamo spomine. Včasih kdo pove kak dogodek ki smo ga že pozabili, kakšni smo bili nekoč itd..

Ma nič kaj dosti ne razmišljam. Če mi je nekdo ok mi je ne glede na status.
Po drugi strani pa si mislim,da jim manjka poguma za živet življenje. Ampak se prepustijo toku v stilu kar bo pa bo.
Raje vidim,da je kdo poskušal 2,3 bit podjetnike kot pa nič in pol jamrat.

Uspeh in neuspeh sta sila relativni in subjektivni zadevi. Bolj pomembno je, kje lahko najdemo sticne tocke za ohranjanje stikov.

Uspešen, kot sem že napisala, kot se vsak sam vidi. Pač, da je zadovoljen s svojim življenjem.
Jaz sem kot otrok bila vedno žrtev posmeha (doma nasilje, alko pa take zadeve), v šoli sicer odličnjakinja, vendar vedno na robu družbe, zaradi financ se nisem mogla družiti z ostalimi, če je bilo treba kaj plačat pa take zadeve. Vedno tarča posmeha. Pa vedno so mi govorili, da naj grem kar v kako poklicno šolo, ne na faks pa take zadeve. V glavnem ves čas sem se morala nekako boriti in vedno je bila v meni želja, da bom kot odrasla pa uspešna (s tem ne mislim,da bogata, bogastvo in uspešnost zame nista eno in isto). Zdaj pa ne najdem ene stvari, na katero bi bila ponosna pri sebi :(. Totalna luzerka se počutim. Prav bojim se srečanja z bivšimi sošolci. Če se le da, se ognem. Sploh, ker je večina sošolcev pa zelo uspešnih. Kar nekaj ekstra uspešnih. Verjetno je tudi kak totalno neuspešen, ampak osebno ne vem za nobenega.

Moj znanec ima pri 35ih uni izobrazbo, a je trenutno brez službe, živi doma, trenutno samski.. a pazi! Videl in spoznal je že več sveta, kultur, kot jih bom jaz kadarkoli. Delal je zato, da je potoval. Tudi v tujini delal in ga po več let ni bilo doma.
Lahko rečeš da ni uspešen? Ne moreš! Njemu je cilj in prioriteta drugačna kot meni. Jaz sem nekaj svojih ciljev dosegla in sem po mojem mnenju uspešna, ravno tako pa velja tudi zanj.

V żivljenju so bili in bodo ljudje, ki so uspešnejši od mene in tisti, ki so manj. Kaj za nekoga Posen biti uspešen pa je stvar posameznika. Za ene izključno materialne dobrine za nekoga, da ima zdravo srečno družino za nekoga pa da se je uprl sistemu, ki ga nam usiljujejo in živi popolnoma svoj lajf.
Jaz se v nikogar ne vtikujem in se ne obtemenjujem ali je piročen ali uma otroke ali ima bme-ja…….
Tudi sama kar počnem počnem zato ker sama mislim da je tako ok in ne zaradi drugih.
Verjemo, da je življenje bolj preprosto in lebše ko začneš slediti sebi ne drugim.
Vsekakor pa vsi ne moremo boti uspeșni, zdravi, poročeni, na svojem….

Odvisno. Če je s svojim življenjem zadovoljen, potem je uspešen. Jaz s svojim življenjem nisem zadovoljna, zato se imam za neuspešno. In to me boli.
Nisem zadovoljna ne s svojo službo, ne s svojim bivališčem, ne s svojim videzom, ne z izobrazbo (sicer je visoka, ampak ne take zaposljive smeri)… v bistvu vesela sem le ob vikendih, praznikih, dopustu… torej le majhen del življenja. Ostalo življenje pa mi je totalna beda.
Da ne omenjam, da sem seveda sama kriva, ker sem sprejela kup napačnih odločitev.

Torej se mores pohvaliti s sicer bolecimi, a bogatimi izkusnjami. Ves “Cemu?”. Cesar ne da nobena diploma, noben faks, noben denar,…

Odvisno. Če je s svojim življenjem zadovoljen, potem je uspešen. Jaz s svojim življenjem nisem zadovoljna, zato se imam za neuspešno. In to me boli.
Nisem zadovoljna ne s svojo službo, ne s svojim bivališčem, ne s svojim videzom, ne z izobrazbo (sicer je visoka, ampak ne take zaposljive smeri)… v bistvu vesela sem le ob vikendih, praznikih, dopustu… torej le majhen del življenja. Ostalo življenje pa mi je totalna beda.
Da ne omenjam, da sem seveda sama kriva, ker sem sprejela kup napačnih odločitev.
[/quote]

Poišči zadovoljstvo v sebi. Išči najprej pri majhnih stvareh. Zlajnano a je res.
Ponavadi ceniš, ko se ti naredi kaj nad čimer nimaš vpliva in je ogrožena večja stvar.
Sem začela gledati precej drugače ko sem se tresla za življenje otroka. Od takrat ni napačnih odločitev. Vsaka je prava in vsaka je za nekaj dobra.

Itak, da lažem kot pes teče. Imam vse kar sem hotela in še več. Mi sošolke zavidajo, ampak nisem srečna. Sovražim moža, sovražim takšno življenje. Mami me noče več videti, nimam prijateljev… Sem alkoholik, možu je vseeno zame in se naokoli khoorba. Jaz pa gnijem v sebi, čeprav vsi pravijo da smo full luštkana družinca.

Eden mojih sošolcev je bil izredno uspešen, odličnjak v osnovni in srednji šoli, faks izdelan v roku, z dobrimi ocenami. Odprl s.p., zgradil hišo, familijo, vse po regelcih. Jaz sem faks zgural ob delu, bil večkrat označen za luzerja. Imam kredit za hišo in avto, se pravi ne veljam za ravno uspešnega, pa nekako uspem uskladit osebno in družinsko zadovoljstvo s službo in pokrivanjem finančnih potreb.
Avgusta bo dve leti, od kar je šel sošolec na štrik, kljub temu, da je imel vse, vsi so mu zavidali, s kakšno lahkoto mu je uspelo in kako srečna, brezskrbna familija so….
Moj point – nikoli ne veš, kako uspeh in srečo doživljajo drugi in kaj so za to naredili in žrtvovali, tako da ni šans, da si lahko karkoli mislim o supehu drugih. Vsak dela zase.

Zakaj bi komu lagala glede svojega statusa ali službe in otrok? Si predstavljaš kako boš izpadla, ko te ujamejo na laži?

Aja… Vedno sem imela najboljše ocene. Vsi so me imeli radi, lepotica in še brihta. Starši od sošolk so bili veseli, če sem se družila z njihovimi otroki. Zdaj pa sem propadla. Lastna družina me videti noče.

Poišči zadovoljstvo v sebi. Išči najprej pri majhnih stvareh. Zlajnano a je res.
Ponavadi ceniš, ko se ti naredi kaj nad čimer nimaš vpliva in je ogrožena večja stvar.
Sem začela gledati precej drugače ko sem se tresla za življenje otroka. Od takrat ni napačnih odločitev. Vsaka je prava in vsaka je za nekaj dobra.
[/quote]

Kaj pa vem, mene so pa te težke situacije še bolj na dno pripeljale.
Od otroških let sem že večkrat trepetala za življenje svoje mame. Si želim že od malih nog, da bi imela zdravo mamo, da bi dolgo živela, da ne bi bilo vedno nekega strahu.
Izgubila sem tudi meni ljubo osebo, to me je pa totalno sesulo. V bistvu mi je še bolj dalo vedeti, da sem svoje življenje v veliki meri zapravila. Sploh, ker vem koliko je ta oseba dosegla v življenju v mojih letih, jaz pa še nič. In te osebe ni več, jaz sem pa še tu in zapravljam svoje življenje v tri krasne.

Pri nekaterih lažeh te ne morejo dobiti. Ljubim svojega moža in otroke. Laž. Raje bi umrla še preden sem ga spoznala.

Aja… Vedno sem imela najboljše ocene. Vsi so me imeli radi, lepotica in še brihta. Starši od sošolk so bili veseli, če sem se družila z njihovimi otroki. Zdaj pa sem propadla. Lastna družina me videti noče.
[/quote]

Imaš kak načrt kako boš izšla ven iz tega?
Jaz se počutim totalno luzerko. Moj prvi načrt je najti drugo službo, čutim, da bi mi to dalo poleta. Vendar že celo večnost iščem brez uspeha. Tako, da zdaj iščem načrt kako to spremeniti.
Potem pa bi ostale stvari naprej spreminjala. Verjetno bi mi tudi samozavest zrastla in bi lažje ostale stvari pri sebi spreminjala.

Jaz sploh tako ne gledam, oni so uspešni površinsko navzven. Ker imajo družino, so poročeni in super kariero, lahko so notranje prazni. Se jim pa raje ognem, že zato ker mi gre na živce njihovo firbcanje in hvaljenje. 🙂

Pri nekaterih lažeh te ne morejo dobiti. Ljubim svojega moža in otroke. Laž. Raje bi umrla še preden sem ga spoznala.
[/quote]

Ok ok, ne zabredimo predaleč:)

Se mi zdi, da avtorica misli laži v stilu imam svoje stanovanje (pa živiš pri starših), sem poročena (pa si ločena)….
Taki podatki se dajo hitro preveriti in …no ni good.

Sploh glede na to, da imate skoraj vsi FB, kjer objavljate no…skoraj vse:)

Poznam ljudi, ki so bili pridni pri študiranju pa vseeno niso vsega dosegli v življenju, imajo kariero vendar nimajo ne otrok ne partnerja. Eni samo s srednjo šolo so pa več dosegli. Mislim, da se gre tukaj bolj za srečo in iznajdljivost.

Pri nekaterih lažeh te ne morejo dobiti. Ljubim svojega moža in otroke. Laž. Raje bi umrla še preden sem ga spoznala.
[/quote]

Zakaj se pa ne ločiš če ga tako preziras

Jaz sploh tako ne gledam, oni so uspešni površinsko navzven. Ker imajo družino, so poročeni in super kariero, lahko so notranje prazni. Se jim pa raje ognem, že zato ker mi gre na živce njihovo firbcanje in hvaljenje. 🙂
[/quote]

Jaz ne smatram, da je nekdo uspešen, če je poročen, če ima družino, če ima super kariero :).
Poznam uspešne ljudi: eni so samski, eni poročeni, eni imajo otroke, drugi ne.

Zame je uspešen tisti, ki je s svojim življenjem zadovoljen:
da ima službo, ki je zanj ok, kjer je zadovoljen z delom, okoljem, plačo…
da ima hobije, ki ga zadovoljujejo
da ima prijatelje
da ima uspešno vezo ali pa, da je samski, če si tako želi
da ima ok sorodstvene vezi
….

Poznam ljudi, ki so bili pridni pri študiranju pa vseeno niso vsega dosegli v življenju, imajo kariero vendar nimajo ne otrok ne partnerja. Eni samo s srednjo šolo so pa več dosegli. Mislim, da se gre tukaj bolj za srečo in iznajdljivost.
[/quote]

Kdo pravi, da si sploh vsi želijo otrok in partnerja?

Ok ok, ne zabredimo predaleč:)

Se mi zdi, da avtorica misli laži v stilu imam svoje stanovanje (pa živiš pri starših), sem poročena (pa si ločena)….
Taki podatki se dajo hitro preveriti in …no ni good.

Sploh glede na to, da imate skoraj vsi FB, kjer objavljate no…skoraj vse:)
[/quote]

Hja, no, poročena nisem, ločena tudi ne. Lahko si pa izmislim, da imam partnerja. Kako bodo to preverili? Nisem trapa, ki bi take stvari objavljala na netu.
Glede stanovanja pa si lahko izmislim, da imam svoje stanovanje v hiši svoje mame, kar tudi težko preverijo.