Zakaj otroke vlačite v gore?
Sama veliko hodim v hribe. Prehodila sem slovensko planinsko pot, nekatere vrhove sem seveda osvojila večkrat, druge samo enkrat. Hribolazim praktično po celi Evropi, vedno s primerno opremo in vedno po označenih poteh. Danes me je na pikniku znanka vprašala, če se mi zdi pot na Kanin poleti primerna za njihovega 8-letnika. In sem ji povedala, da meni absolutno ne. Pa je bila grozno užaljena, saj menda na hribi.net piše, da so pot preplezali že ljudje s 6-letniki. Potem mi je povedala še, da bodo letos šli vsi 3 tudi na Triglav. Ko sem jo vprašala, kam se ji tako mudi, mi je odgovorila le, da želi le, da bi njen sin vzljubil gore.
In ne, ne obsojam jih za tako ravnanje, me pa samo zanima, kakšno je vaše mnenje glede tega. Ali otroke vzamete s sabo v gore ali ne? Priznam, da jaz v tem ne vidim veliko smisla. V gorah sicer občasno srečam družine z manjšimi in večjimi otroki in čeprav ima večina otroke dodatno varovane, so starši večinoma zelo živčni, tudi kričijo nanje, kam naj stopijo, se jezijo na druge planince, naj malo pazijo na otroke, otroci so pa seveda bolj počasni, se ne znajo umikati… Mene osebno sicer ne motijo, ker se tudi meni v gorah nikamor ne mudi, vidim pa, da taka izkušnja ni prijetna za starše in nekatere planince, dvomim pa tudi, da otroci blazno uživajo v tem. So seveda tudi izjeme, a večina mojih izkušenj je žal takih. Mene starši niso res nikoli vozili v hribe, pa sem se vanje vseeno zaljubila, ko sem bila starejša. Mislim, da imamo v Sloveniji ogromno hribov (tudi višjih) z lahkimi potmi, ki so povsem primerne za otroke in da jim ni treba še pred puberteto preplezati vseh gor. Torej povsem podpiram hojo z otroki v hribe. Po nevarnih poteh, kjer ni potrebno plezati in tehniškega znanja. Lepo jim hribe poskušamo približati, po mojem mnenju pa je bolje, da zahtevne ture pustimo za čase, ko se bodo lahko za alpinizem odločili sami in ne pod prisilo staršem, saj se jim lahko gore zamerijo. Še enkrat nikogar ne obsojam, se mi pa zdi zanimiva tema in me zanima vaše mnenje.
Se povsem strinjam s teboj, velikokrat je slišati tudi grožnje, ker se otroci upirajo, padajo pri sestopu in je jok, kreganje kako hodijo itd. Pod 10 let po moje nimajo kaj iskati po gorah.
Lahko prosim navedeš par primerov: Mislim, da imamo v Sloveniji ogromno hribov (tudi višjih) z lahkimi potmi, ki so povsem primerne za otroke
Zanima me katere višje gore so po tvojem mnenju primerne, tudi morda za začetnike, ne nujno otroke.
Se popolnoma strinjam. Gore počakajo na primernejšo starost otrok – pa če na kateri vrh ne gredo ni nobena tragedija.
Kolikor se spomnim smo naše pri 8 letih najvišje peljali na Krnska jezera.
Pa saj je toliko hribov in hribčkov. In najvažneje se je gibati v naravi in otrokom priučiti ljubezen do narave ter ozaveščanje o ohranjanju le te.
Naša dva sta zdaj 20+, pa še nista bila na Triglavu. Osvojen visok znani vrh ne pomeni da si planinec, še najmanj ljubitelj gora in njih lepote.
odvisno od otroka. Jaz sem pri teh letih (6) sama prosila, naj me ja peljejo v skale, visoko,po kakšnih zajlah, klinih in izpostavljenih smereh. Zavedala sem se tudi, koliko hoje me čaka, koliko zmorem. nikoli ni bilo problema in cviljenja z moje strani. je bilo pa tako, da smo vsako nedeljo šli na izlet, po navadi po kakšni grapi, vse zaraščeno, pa se takšne (neudobne) hoje navadiš in si bolj motorično spreten in utrjen, poleti ni bilo problema it v visokogorje.
Moj je dopolnil štiri leta in še nismo šli v kakšne hribe. Je pa res, da tudi z mojo nisva ljubitelja gora. Seveda jezera, pa pogled na hribe, petkrat na let smučanje in to je tudi vse kar imam sam s hribi. Sem namreč mnenja, da če želiš hoditi v hribe, moraš imeti ogromno znanja, ogromno kondicije in predvsem dobro opremo, ki jo moraš tudi znat uporabljat. Tako da res ne bom otroku pametoval o tem, ker še sam nimam pojma. Bo že vzljubil hribe, ki če mu bo namenjen. Sicer pa žvimo v Avstriji tko da jih ma na vsakmu voglu. Eto če hoče – izvoli, samo pol k bo odrastu, če mu pa ne bo všeč, bo pa po ravnem hodu. Tut nč narobe. Sej zakva bi pa prou u breg moral?
Mislim, da avtorica v mislih ni imela ravno dvatisočakov, ampak je hotela povedati, da ni treba otrokov voziti samo na Rožnik, Šmarno goro in Sv. Katarino, ampak da obstaja še kup višjih hribov (tam nekje do 1700m), ki so prav tako lepi in atraktivni za otroke, pa ni nikjer plezanja. Mi smo bili lani z malenkost starejšimi otroki na Tolstem vrhu (1700m), Veliki planini (peš iz Kamnika, čez Sv. Primoža, mislim, da okrog), Triglavski sedmerih jezerih, Češki koči… Na Češki koči sicer je malo zajle, ampak povsem neprimerljivo z Kaninom. Tako za otroke kot za začetnike pa je najbolje začeti na nizkih hribih in počasi stopnjevati. Nad 2000m zares lahkih poti ni, že zaradi dolžine ne. So pa vsaj meni hribi najlepši med 1500 in 2000 m. Razni slapovi, jezera, drevesa, živali, nezahtevne poti… So zame zmagovalna kombinacija. Višje mi je lep le razgled, tiste skale pa so zame mučenje.
Ne vem točno, na kakšne gore se tvoj post nanaša. Na nevarne kraje otrok ne bi peljala. Gremo pa cela družina skupaj na različne gore. Tudi na Triglav smo že šli (mislim, da sta bila takrat otroka stara 15 in 10), pa je mlajši z mano počakal v Planiki, starejša je pa šla na vrh. Ker smo presodili, da ni varno, da gremo vsi gor. Pri nas starejša še kar rada gre v gore, mlajši ne (preveč) – primerna družba ga spravi v boljšo voljo. Kot se moram jaz prilagajat v 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerov, ne vidim nič spornega v tem, da je kdaj na leto tudi primer, ko se mora pač otrok prilagodit interesom vseh / večine ostalih. Je športnik, kondicija ni problem, da pa mu gore niso glih prva prioriteta … mi je žal, ampak parkrat na leto bo že preživel. Skrbimo pa zato, da ima, če je le možno primerno družbo, da je izlet zanimiv …
Jaz pa mislim, da je hoja v gore za otroke zelo koristna. Predvsem od staršev pa je odvisno kako jo bodo sprejeli. Če se še starši težko spravijo s kavča, otroci v večini nimajo šans, da bi razvili nek pozitiven odnos do tega.
Aja, koristi hribolazenja: poleg očitnega (doseganje zadanega cilja in preizkušanja svojih zmožnosti) še razvijanje odnosa do in z naravo in z ljudmi (če to niso starši) s katerimi gremo v hribe/gore. To, da 20letnik še ni bil na Triglavu je pač njegova osebna odločitev. Ni pa to stvar s katero se človek (po)hvali. Pohvali se s tem, da si se na Triglav povzpel.
Vsak pohodnik mora izbrati pot primerno svoji kondiciji, izkušnjam, znanju ter trenutnim razmeram. Pomembna je tudi ustrezna oprema in vedenje, da se na vrh ne gre za vsako ceno in da ni nič narobe, če kdaj obrnemo.
Z možem sva alpinista, trenutno na pavzi zaradi otrok. Ture prilagodimo njim in osvajamo nižje hribčke. Pri dveh letih smo začeli s potmi, kjer se hodi ok. 20 minut. Recimo Mengeška koča, potem pa naprej, Šmarna gora, Sv. Peter nad Begunjami, sv. Primož nad Kamnikom, Sv. Jakob nad Preddvorom, Štefanja gora … Lansko leto pri starosti 4 in 6 smo obiskali Kališče, Kofce in Golico, torej nekje ok. 2 uri hoje v eno smer.
. Otroke tudi učiva, kako se je treba obleči, obuti, kaj spakirati v ruzak – voda, prva pomoč, oblačila, malica itd., učiva jih pravilnega gibanja in orientacije, skupaj ugotavljamo, kam piha veter, gledamo oblake itd. Predvsem pa si za pot z njima vedno vzamemo čas, se vmes tudi brez težav ustavimo in počijemo. Za hribe še kako velja, da je važna pot, ne cilj.
Meni je hribolazenje v veselje, a ne pretiravam, izbiram poti, pri katerih na hribi pika net piše “lahka označena pot”. Na teh poteh videvam veliko družin z otroki in nisem še doživela kakega trmarjenja s strani otrok, vidim pa veliko staršev, kako otroke pozitivno vzpodbujajo, jim kažejo kake podrobnosti itd. Kot je že ena rekla, pot je pomembnejša kot cilj.
Se strinjam.
Tudi naju je oče velikokrat jemal s seboj v hribe hodit – a nikoli po plezalnih poteh oz. tam kjer je potrebno varovanje.
Še čez Komarčo nismo nikdar šli kot otroci.
Gibanje oz. hoja – in malo potu – je pa koristno tako za otroke, kot odrasle. Zato tudi jaz zelo rad vlačim otroke s seboj, da se gibljejo in malce preženejo zasedelost.
Saj avtor ni pisal, da otroke ne spodbujati k hoji v hribe!!! Celo spodbuja hojo v hribe z otroki, glede na to, da je tudi sam aktiven. Samo vprašal je, ali se vam zdi primerno, da 8-letniki plezajo po zahtevnih planinskih poteh. In moj odgovor je ne.
Moja mama je bila nekdanja plezalka in vsi 3 otroci smo morali biti v planinskem krožku, vsak vikend z njo v hribe… Ne bi rekla, da nas je ravno “vlekla”, saj je bilo normalno za nas, ker smo od malega hodili. Jaz sem slovensko planinsko pot prehodila pri 15 letih. Dobila sem tisto značko, ampak so jih imeli vsi v družini, zato ni bil nihče kaj prida ponosen. Danes nihče od 3 otrok ne hodi več v hribe. Sestra gre skoraj vsak dan na Križno goro, kamor bodisi teče, bodisi hodi kot oblika rekreacije, na Lubnik je že ne spraviš. Pravi, da se je hribov prenajedla. Brat se je preselil k ženi v Cornwall, kjer ni gor in pravi, da jih ne pogreša. Jaz sem najmlajša in grem kdaj pa kdaj v hribe s fantom, čisto “turistično”, v visokogorje pa dvomim, da bom še kdaj šla. Prijateljica, ki pa ni nikoli hodila v hribe, je z njimi obsedena zdaj. Tako, da ni čisto vse odvisno od popotnice, ki so nam jo dali starši.
Obožujem hribe, uživam v urah in urah hoje, a Triglav bo na moje otroke še čakal en čas. Najmlajša hčerka je stara 9 let in čeprav sem v vsej družini najmanj kondicijsko pripravljena, ne vidim smisla v tem, da bi rinili tja. Izlet v gore z otroci mora biti užitek s polnim nahrbtnikom malice in obilo dobre volje. Tudi na Triglav bomo enkrat šli, a ne še prav kmalu…ko se bomo odločili za to, bomo šli s planinskim društvom. V visokogorju sem poleti doživela že strašanske spremembe vremena, meglo in mraz, tako da hribe spoštujem. In, nasprotno od tebe, ljudi, ki izbirajo za družinske izlete neprimerne in nevarne poti, na nek način obsojam. Mislim, da so zakompleksanci, ki se s tem samodokazujejo, …nekako tako, kot tisti, ki si nabavijo ubijalsko pasmo cucka in ga spuščenega pasejo po Tivoliju .
Eh, gora z lažjim dostopom je zagotovo precej (no odvisno kakšna so tvoja merila). Peca, Viševnik, Storžič… dejstvo je, da je kar veliko dvatisočakov, ki imajo lažji in težji dostop in z otrokom boš šel seveda po lažji poti. Seveda, če so primerno vztrajni, večurna hoja pa zna biti dandanes problem. Pa problem je tudi, ker otroci rečejo, da hočejo “plezat”, vendar menim, da bo le izkušen gornik lahko otroke vodil po težjih poteh, z ustreznim varovanjem.
Vsekakor odsvetujem tistemu, ki nima dovolj kondicije (zaradi strmega vzpenjanja) in slabo prenaša višino. Saj drugače ni problem, a je nevarnost zdrsa (Komarča ima že tudi “črno statistiko”). Otroka (npr. do 12 let) ne bi peljala tu. No, pot je nevarna nekje eno urco, potem je bolje (lahko greš naprej v več smereh). Je pa o Komarči kar nekaj na netu..
Če me spomin ne vara, ste večina podpirali tistega Reneja Muhameda, da je pri 5 letih po operaciji nogice sam prispel do Kredarice. Večina tukaj na MONu je ploskala tudi planinskim vodnikom iz NG, ki so to omogočili in podpirali.
V čem je torej sedaj vaš problem. Če lahko 5 letni otrok takoj po operaciji oddide v visokogorje, zakaj ne bi mogli tja otroci, ki so starejši? Seveda je bilo vse to zaradi reklame in tudi sedaj otroke vlačite tja, kamor si sami ne želijo, zaradi sebe in svoje promocije- od slikanja za FB dalje.
Kaj za vraga ima Triglav in 9 letni otrok skupnega? Ah ja, da si sam zelooo želel tja gor, brez tega mu živeti ni.
Kolikor poznam hribolazce, je veliko takih, ki gredo samo na Triglav, da lahko rečejo, da so pravi Slovenci ali kaj že. Če bi jih vprašal, naj naštejejo še 5, 10 drugih naših vrhov, bi zmrznili.
Po drugi strani pa poznam kar nekaj takih, ki navdušeno hodijo po hribih, gorah, pa jih na Triglav sploh ne vleče ravno zaradi te mantre “nisi pravi Slovenec” pa zaradi procesije itd.