Sem študentka 3. letnika predšolske vzgoje in razmišljam, da bi magisterij naredila na kaki drugi smeri. Kljub temu, da imam neskončno rada delo z otroki, od srednje šole naprej čuvam nečake in sem prostovljka v vrtcu, dobivam en velik odpor do poklica, ker se mi zdi vedno več staršev danes skompliciranih. Zahteve so od prehrane, do urnika, aktivnosti, pedagoškega pristopa… V javnem vrtcu pač ni realno pričakovati veganske presne prehrane ali samo čokolešnika, kot tudi ne prilagoditev urnika “da bo tako kot je otrok navajen doma”. Če opozoriš na težavo pri otroku, ti rečejo, da si nesposobna. Nerealno je pričakovati, da ob lepem vremenu, ko imamo aktivnosti zunaj ali se igramo na igralih, v peskovniku, otrok vedno popolnoma čist in urejen, ko ga starši prevzamejo. Vedno pogosteje se dogaja, da starši pridejo na govorilne ure z namenom, da “prepucajo” vzgojiteljico, ker npr. ni otroku izpolnila vseh želja ali pa kak oče v garderobi “zahakla” otroka, ki je njegovemu otroku vzel igračo in ga ustrahuje! Vse sorte se dogaja! Pa smo prakticirali jutranji krog in je neka mama v tem videla budistične elemente in se je pritožila, da naj potem pa še očenaš molimo. Zaupanja v vzgojiteljice je pa vedno manj. In to res otežuje delo. Namesto, da bi več pozornosti namenile pripravam na aktivnosti, se pišejo razna poročila, non stop klicarjenjev kuhinjo in zagovarjanje pred vodstvom, katerega starši tedensko zasuvajo s pritožbami.
Tako kot v vsakem poklicu je tudi v vzgojiteljskem določen del takih, ki ne marajo svojega dela, se ne potrudijo in so lene. Mnogo več pa nas je takih, ki nam je ta poklic všeč in ga z veseljem opravljamo!
Jaz kljub temu cincam, da bi se preusmerila raje na kakšno specialno pedagogiko in delala z otroki, ki pa imajo zares težave in je kompliciranja veliko manj.

Joj, grozno kar pripoveduješ. Staršem je zmanjkalo zdrave pameti. Nekaterim.

če misliš, da obstaja poklic, kjer bo teklo vse gladko, kot si si zamislila ti, se motiš 🙂

V tem poklicu je glavno orodje jezik in bogat besedni zaklad, ki ga uporabljaš z veliko mero diplomacije.Z leti se marsikaj naučiš, tudi tega, da znaš povedati staršem na pravi način.Seveda pa je treba opozoriti na otrokova šibka področja tako, da se starš ne počuti napaden, ampak ima občutek, da je to za otrokovo dobro.
Marsikatere zahteve staršev so na ravni vrtca – se pravi – za vse starše in otroke enake in temu sledimo.
Kar se tiče čistoče in urejenosti , če je otrok aktiven na igrišču – starš se lahko sam odloči, da njegov otrok pač na igrišču ne bo aktiven , pa bo sedel na klopci in samo opazoval otroke.Domov bo šel lepo čist.Odločitev staršev.Pri nas takega otroka ni.Vsi se lepo igrajo in so kdaj tudi umazani…
Kar se tiče budizma – očitno ga prakticira tista mama…Ker jaz pojma nimam, kateri so elementi budizma pri “jutranjem krogu”…
V našem vrtcu ni niti ene lene vzgojiteljice.Vse so pridne, delovne in zelo ustvarjalne.Ter odgovorne do otrok in do staršev.
Je pa tako : starši nas seveda opazujejo.
Mi pa opazujemo njih…

Če ti je področje všeč, ga ne zamenjuj. Naduti težaki so povsod. Sicer sem zdravnica, pa doživljam to, kar opisuješ tudi na svojem področju – nekateri ljudje imajo danes občutek, da so za VSE kompetentni in mnenje nekoga, ki se je za dotično področje šolal in izobraževal (torej naštudiral teorijo in si nabiral tudi čiste praktične izkušnje) hitro podcenijo. Poleg tega se čedalje bolj ceni agresijo in merjenje moči. Meni se zdi ideja jutranjega kroga super, mislim, da je tega bistveno premalo. Morda bi bilo to za uvesti tudi v osnovne šole; s povezovanjem in pogovorom se doseže eno čisto drugo dinamiko. Ne obupaj, mislim, da te bo velika večina staršev vesela.