Pretiranih skrajnosti je res veliko vidim. Najbolj me čudi, da sem 3 leta imela dobro frendico. Zadnje 4 mesece se ne slišiva ne nič. Ko sem jo srečala kdaj mi pravi da se dajva kaj videti. Ko sem 1x dala pobudo, je bilo vedno nekaj. In takrat jaz tudi hitro odneham. Kaj pa naj. Še najbolj čudno je da ko te vidijo se spomnejo, tako pa sploh ne, da bi padel iz njihove strani kakšen sms. Zanimivo pa, ko pred 4 meseci tega fanta ni bilo, pa je imela časa veliko več in bi hodila v šopinge in povsod. Ne gre se tukaj za nevoščljivost ali karkoli. Malo čudno pa le je to. Sama vedno, ko sem imela fanta sem hodila normalno na kavice. Zakaj taka sprememba res pri nekaterih res, da postanejo taki zapečkarji? Nikoli nisem non stop hodila na kavice, med vezo in med samskim stanom. Ampak vedno je bilo pri meni isto in se ni spremenilo, da sem imela in hobije in družila sem se in bila z moškim. Da bi prihod moškega meni tako spremenilo življenje za 180° je zelo čudno. Pa naj gre za zaljubljenost. Vesela sem, da imam zdrav razum in da se nikoli nisem po glavi tolkla da nisem nikogar zanemarjala ne frendic in bivših prav tako ne. In proznam da ko se spet hočejo naenkrat na ful družiti pa meni sploh ni več do iste osebe in njeno druženje. Pa ne gre za kako ljubusumje na njenega tipa ali kaj, da ne bo kdo napadel. Ni logično dajati predloge za videti se in potem vedno pride nekaj. Pač ne more več biti isto s to osebo. Pa nočem da to vpliva, ker so drugače ok osebe. Ali pa se jaz slepim samo in si lažem? Da v resnici moram takoj ko mi nekdo to stori ga ovreči in zavržti. Kaj pravite? Raje ovržem in je? Ampak potem bo zmanjkalo ženske družbe, tukaj je provlem. Zakaj ni več meni podobnih takih žensk se sprašujem resno?

Prej je cajt imela, ker je bila samska. Zdaj je v zvezi pa pač nimaš časa, ker se mora s tipom ukvarjat. Kaj tukaj ni jasno? Sploh na začetku zveze, ko se dva na polno spoznavata, za druge nimata časa pa če ga hočeta imeti ali pa ne.

Ok a ti lahko malo manj arogantno odgovarjaš? Predvidevam da si ti ena tistih, ki ob prvi priliki vse frendice odpiše, ko ji en samo hud tip naredi metuljčke v trebuhu.

Interesno neskladje. Zdaj ima tipa in ji samske kolegice več niso prioriteta.

Meni je to čisto normalno, ker sem zelo predana oseba in je logično, da če se hočeš dati cel v nek odnos, je potem še malo prostora za nekoga tretjega. Vsaj jaz sem takega mnenja. Če pa hočeš s samsko kolegico še okrog pohajat, pa nisi za vezo.

Ne vem avtorica, ali si že kdaj bila tako noro zaljubljena? Parkrat sem bil in to je bilo tako, da zunanji svet ni obstajal, vse kar sem želel je bilo biti ob njej, na njej, v njej… Partneri se (vsaj na začetku, v mladih letih) menjujejo, prijatelji pa razumejo in ostajajo…

To je normalni proces v življenju. Vezana se ne druži z samsko. Poročena in z družino se ne druži z samsko in brez otrok. Občasno ja, pa so lahko še tako dobre prijateljice včasih bile, ampak takrat pridejo druge stvari na 1 mesto. Da ne boš mislila, da je pri moških kaj drugače.

To je normalni proces v življenju. Vezana se ne druži z samsko. Poročena in z družino se ne druži z samsko in brez otrok. Občasno ja, pa so lahko še tako dobre prijateljice včasih bile, ampak takrat pridejo druge stvari na 1 mesto. Da ne boš mislila, da je pri moških kaj drugače.
[/quote]

Vem ja da je pri moških isto. Zakaj bi bilo kaj drugače, ane?

VEČJI DEL ČASA JE POSVETILA IZBRANCU,NE PA TEBI KI RADA LAPAŠ.

V tem primeru ni bilo pravo prijateljstvo. Če bi bilo, bi imela sicer mogoče kaj manj časa, vendar enako zeljo po druženju s tabo kot prijateljico. Pa ceprav v obliki enega sms dnevno.
Racunaj, da te bo poklicala, ko bo v zvezi začelo škripat. Ali pa čez 10 let, ko bo mož na službeni poti, ona pa ne bo znala brez njega družino furat, s svojo družino in prijateljicami pa ni ohranila stikov.

Kaj eni znate samo namerno slabo pisati. Daj speljite se taki dol s takih tem, ki vam niso blizu.

Vem ja da je pri moških isto. Zakaj bi bilo kaj drugače, ane?
[/quote]
Jaz ti samo kot moški povem svojo izkušnjo. Ene 15 nas je bilo v družbi. Družili smo se med sabo tam od 16 leta, pa nekje do 24. Potem so pa vsi počasi začeli izginjati eden za drugim. Do 30 ni bilo več te družbe. Eni so se poročili, drugi dobili otroke, tretji imeli resno žensko, tisti ki so pa ostali sami niso bili zanimivi več za te vezane. Ampak to tko je, kokr poje Crvena jabuka: To je miris zrelih godina.

Točno to ja, kar si napisala. In tega je žal ogromno.

Jaz ti samo kot moški povem svojo izkušnjo. Ene 15 nas je bilo v družbi. Družili smo se med sabo tam od 16 leta, pa nekje do 24. Potem so pa vsi počasi začeli izginjati eden za drugim. Do 30 ni bilo več te družbe. Eni so se poročili, drugi dobili otroke, tretji imeli resno žensko, tisti ki so pa ostali sami niso bili zanimivi več za te vezane. Ampak to tko je, kokr poje Crvena jabuka: To je miris zrelih godina.
[/quote]

No celo pri moških družbah je tako. Jah saj takle pač imamo.

Vse lepo in prav, ampak take ženske, ko jih tip pusti, pa seveda histerično kličejo ravno tiste prijateljice, ki zanje prej niso imele časa in jim morajo potem igrati brezplačenga psihoterapevta. Pri moških je navadno nekoliko drugače, še vedno imajo čas (jasno manj), za kako pivo s prijatelji, za kakpno rekreacijo in podobno. Zmešane babe, ki se kot pijavka prisesajo na novega moškega v svojem življenju, pa vsaka normalna ženska skensla iz lajfa. Egoistke, za katere je škoda časa in energije.

Zgleda da so res samo navadne egoistke. Samo prikrivala sem si in nisem hotela videti prave slike, kakšne “prijateljice” sem imela v resnici ob sebi.

Imam mnogo življenjskih izkušenj. Večina prijateljev je takih, da so s tabo, ko te potrebujejo. Prevozi, pijačke ipd.
Imela sem zelo dobro prijateljico, ob strani sem ji stala, ko je imela fanta pri vojakih (takrat še v JLA), ko je enkrat prišla h sebi, me kaj dosti ni več potrebovala. Sedaj se komaj še pozdraviva, po tolikih letih. Ko mi je umrla mama, mi ni prišla izreči niti sožalja, niti ni poslala SMS-a ali me poklicala po telefonu.
Svetujem ti, da si dobiš nove prijateljice.

Ko dobijo fanta se jim obrne. Zgubijo stike s prijateljico. Neumnost. Če si z nekom preživel krasna leta zakaj ne bi doživel z njim se veliko krasnih let. Partner ni ovira pri prijateljstvu. Vsaj pravem ne.

Takele izkušnje so mi zelo poznane. In tole ko si napisala, kar si doživela je grozno za zjokati se res 🙁 Vidim tudi sama, da sem preveč olepševala te ljudi in jih crkljala, ko so kaj imeli, podobno kot pri tebi. Tudi ta zgoraj omenjena je pozabila v vseh 3 letih, ko je imela razna bed obdobja in večina je bila v depresiji, kdo jo je gor vlekel, da ni potonila in kdo vse so jo dol tlačili. Sama je doživela že podobno, kako jo je dobra frendica zafrknila in evo ti kako hitro gre to pri nekaterih v pozabo. Človek skoraj ne more verjeti, kako ti nekdo, ki ti je bil še ne eno leto nazaj, novembra 2017 dober prijatelj, postane dobesedno popolni tujec skoraj čez noč in ga ni za spoznati. Tudi ko sem jo 3x ali 4 vmes srečala je tako čuden filing, kot da se s to osebo nisem družila. Kot da ni ista. Včasih je zanimivo, kako z isto osebo ne veš več kaj govoriti sploh in ti je čudno, kako to da si se včasih tako družil z njo. Zdaj pa v 5 min ne veš kaj reči sploh od več kot Živjo, Dijo :)) In govorim o isti osebi, tako da ja 🙂 Tako da ko pridemo do tega, da nič v življenju ni večno z ljudmi, je boljše. Malo pozno sem vse to spoznala. Pa pravijo da bolje pozno kot nikoli. Lahko se gor registriraš pa kakšno rečeva ali pustiš kakšen email 🙂

Saj očitno to res velja, kot pravijo, da pravo prijateljstvo se pokaže takrat, ko dobra prijateljica dobi fanta, prej zgleda da se to ne vidi. Vsaj tako so me naučile izkušnje.

Ne deri se, ti, ki lapaš.
Nekateri govorimo.

Saj očitno to res velja, kot pravijo, da pravo prijateljstvo se pokaže takrat, ko dobra prijateljica dobi fanta, prej zgleda da se to ne vidi. Vsaj tako so me naučile izkušnje.
[/quote]
Seveda se pokaže. Pravi prijatelj ostaja. Tudi ce imata popolnoma različni življenji in se zaradi obveznosti ne vidita ravno vsak dan ampak se vedno rasteta skupaj. Stojiš si ob strani. Partner je ponavadi samo izgovor.

Seveda se pokaže. Pravi prijatelj ostaja. Tudi ce imata popolnoma različni življenji in se zaradi obveznosti ne vidita ravno vsak dan ampak se vedno rasteta skupaj. Stojiš si ob strani. Partner je ponavadi samo izgovor.
[/quote]

Tako je. Kljub popolnoma drugačnemu življenju ostajata prijatelja ne glede na karkoli. Eni pa gor pišejo kot češ, ko ni istih intetesov več, pač zavrzi. Ja lepo vas prosim, hvala za take ljudi, ko nas imajo le ko je njim hudo in te rabijo in ko imajo enak status kot ti si še ok, a ko mine bejži. Ja saj to je res in ne glede na to koliko se vidiš, pravo prijateljstvo ostaja še naprej ne glede na karkoli, tega še tako močen vihar ne poruši, ker je trdno in obstane.To je veliki izgovor. Pove pa samo, da si bil tej osebi dober, ker je bila brez njega, drugače ji že niti prej kot oseba ne bi bila pomembna.

Tako je. Kljub popolnoma drugačnemu življenju ostajata prijatelja ne glede na karkoli. Eni pa gor pišejo kot češ, ko ni istih intetesov več, pač zavrzi. Ja lepo vas prosim, hvala za take ljudi, ko nas imajo le ko je njim hudo in te rabijo in ko imajo enak status kot ti si še ok, a ko mine bejži. Ja saj to je res in ne glede na to koliko se vidiš, pravo prijateljstvo ostaja še naprej ne glede na karkoli, tega še tako močen vihar ne poruši, ker je trdno in obstane.To je veliki izgovor. Pove pa samo, da si bil tej osebi dober, ker je bila brez njega, drugače ji že niti prej kot oseba ne bi bila pomembna.
[/quote]
Drži. Veliko ljudi se druži samo da niso osamljeni. Ne razvijejo pa globljih čustev (ja tudi do prijatelja imaš čustva, sicer drugačna kot do zakonca) zato je odnos samo površinski in ob prvi priliki (ko dobi moškega) razpade.
Ne vem jaz imam še vedno prijateljico iz šolskih dni. Vmes sem se porocila, rodila, vzgajala otroke. Ona se ni poročala niti imela otrok je pa doktorirala, prepotovala velik del sveta, ustvarila uspešno kariero, ja sva si drugačni kar pa ni ovira, ko nama čas dopušča se dobiva in se obnašava še vedno kot da sva 20 stare in se norca delava iz življenja. Ravno v soboto sva se ga malo nacukali in sem prišla domov ob pol dveh zjutraj ko so vsi člani že spali. Nekdo bi rekel da se to ne spodobi za dve 40+ ženski.. Briga naju. Pa kaj pol. Midve sva se imele super.

Sej mislim da avtorica govori o nek relativno sveži vezi. Mene je na začetku vedno totalno idneslo in sem razumel tudi druge ki jih je, pol se pa malo umiri in spet živiš več ali manj nirmalno. Pravi prijatelji ta del pač malo počakajo. Nobena zaljubljenost ni večna. Ok je manj časa, a prijateljstvo, če ni izsiljeno, ostane…