Ali se radi udeležujete družinskih srečanj, recimo ob rojstnih dnevih in drugih praznikih? Ko se zberete celotna družina, morda tudi tete, strici, bratranci?
Meni so vedno bolj v breme, se jih z veseljem izogibam. Je to nenavadno?

Ni nenavadno… 😉

Ni nenavadno, meni se zdi povsem običajno, vsaj kolikor slišim od judi.
Pri nas se družinskih srečanj radi udeležujemo, po obeh straneh familije, moje in moževe, tako sva oba vzgojena in tako sva vzgojila otroke.

Se ne udeležujem.

Moji sorodniki so fajn ljudje (kako pa naj bom sicer fajn jaz, he, he), zato se mi ne zdi nepomembno ohranjati stik z njimi in se takih srečanj praviloma udeležim. Imam po tem vedno nek topel, prijeten občutek.

Nimamo navade družinskih srečanj. Se niti ne poznamo med sabo. Še nikoli se nismo srečali. Sorodstva ne pogrešam.

žalostno, zelo žalostno.

tudi v naši žlahti je teh srečanj vse manj.
pa resnično nimam občutka, da smo zato kaj bolj srečni:-(

Se strinjam. Je fino ohranjati in vzdrzevati odnose, se srecevati, druziti, zabavati.

Nimamo tega, je en par (ona doma, on podjetnik),ki uniči vsako zabavo: vedno ona glavna, najpametnejša, vse ve, o službah in službenem okolju ima največ za povedat (zaposlena ni bila nikoli), otroke sta ji starša čuvala, da sta onadva po vseh veselicah harala..v glavnem, smo se ju začeli izogibati in so se srečanja zredčila oz ne vem a kdo še hodi. Mi ne. Niti več ne vabimo.

Z veseljem grem ali pa organiziram 🙂

Sorodniki so na sreco normalni, na srecanjih se imamo vedno lepo, tudi glede obiskov so zanje brez najave vrata vedno odprta (ali pa za nas), ce potrebuje kdo kako pomoc, se vedno ostali odzovejo/odzovemo …

Nimamo teh srečanj. Kolikor slišim od ljudi, ki to prakticirajo, velika večina temu ni naklonjena. Sem in tja je kakšna družina, sorodstvo, ki se res dobro razume itd.

Madonca, mora biti nekaj v tej koroški vodi …

Jaz z veseljem ponavadi. No, pravzaprav z veseljem grem tja – a se mi dostikrat tudi zgodi da grem kar hitro z veseljem spet domov. Pogosto se zgodi, da ko vidim ljudi, pozdravim in vljudno poklepetam, po par urah nimam več kaj početi. Takrat jo pobrišem.

Včasih – odvisno od tega kdo je tam in v kakšnem razpoloženju – mi je pa dan/večer prekratek in bi še kar.

Poznam pa nekaj bližnjih, ki to vidijo kot ti avtorica. Saj tudi s takim pogledom ni nič narobe.

Sem kar vesela, da večino teh srečanj organizirajo takrat, ko sem v službi.

nekaj jih je takih ko se lahk sred noči slišimo če kdo kaj rabi ostalo raje ne kot ja

Gremo enkrat letno v beograd, na hrano in pijačo, tamali poberejo darila in nazaj. še dobro da smo daleč 🙂

ker so meni tudi vsako leto bolj v breme in odveč.

Z nikomer nisem v sporu ali da ga ne bi marala, so sami ok ljudje, a ne čutim potrebe po kakšnem druženju. Če kaj lahko, z veseljem pomagam, jim privoščim vse dobro.

Meni se ne zdi to nenavadno. 🙂
Meni je kakorkdaj, ampak da bi uživala z njimi, kot recimo uživaš s frendi, to pa itak ne. Pač nek tak vljudnostni dogodek. Haha.

Sem zelo družabna in rada imam ljudi. Redno se srečujemo s sorodniki tako po moji, kot po moževi strani. Z vsemi sem v dobrih odnosih, tudi s sestričnami in bratranci. Srečujemo se ob rojstnih dnevih, pa tudi ob ostalih praznikih.

Tako, da najraje ne grem. dol mi visi za mrzle sestrične in bratrance.

Tako. V drugih vidis kar nosis v sebi.

Pred 20 leti smo imeli družinska srečanja,sedaj ne več.
Mi je boljše tako.

Moji sorodniki so gnoji od gnoja. Jih nisem videl ze deset let pa tudi zdaj jih nocem ker so GNOJI!!

Mi smo se nekaj krat dobili in smo šli na kosilo (cca 20 ljudi), ampak se ni najbolj obneslo in smo s tem nehali. Me pa en bratranec pokliče nekje 2x na mesec, včasih tudi jaz njega z ostalimi pa ne kontaktiram veliko. Nismo skregani, je pa boljš, če se ne vidimo pogosto, razen na kakšnem pogrebu še mogoče.