Opazujem ženske, ko vidijo kakega dojenčka. Se kar stopijo, ga hočejo v naročje. Pri nas v službi imamo veliko mladih mamic in potem pripeljejo med porodniško dojenčka pokazat. Sodelavke se kar topijo in vse se hočejo slikat z njim pa ga imet v naročju.
Pa tudi, ko takole v javnosti opazujem, recimo v parku, v vrsti, ko se kaj čaka pa, se ženske kar stopijo, ko vidijo dojenčka, čeprav ga niti ne poznajo.
Moški pa se redko stopijo, niti ne pokažejo nekega zanimanja za dojenčke, ki niso njihovi. Redki se kar stopijo.

Me zanima ali je to ženskam prirojeno? Ali take postane, ko postanejo mame in podobno reagirirajo potem na vse dojenčke? Ampak tudi nemame se kar stopijo? Ali mogoče zato, ker si želijo imeti kmalu otroka? Ali pa je to vzgoja, da se že malim deklicam privzgaja, da morajo skrbeti za dojenčke?
Moški, ki so očetje, pa se vseeno ne stopijo ob dojenčkih?

Jaz sem ženska, ampak me dojenčki sploh ne pritegnejo. Smotano mi je, ko mi ga hočejo stlačiti v naročje. Ne vem kaj bi z njim. Nič se ne stopim, ko ga zagledam.

Po mojem je enim prirojeno, enim pa ne.
Tako, kot večina reči.
Meni so “naši ” dojenčki (to pomeni znotraj širše družine) ful luštni in jih
rada pestujem in se raznežim…ob “tujih” pa malo manj. Sicer načeloma ne rinem v otroke.
Zanimivo, da se mi “naši” tudi vsi po vrsti zdijo lepši.

Eh sama hinavščina.

to je meni tudi zanimivo. dojenčki mi niso ne vem kako lepi, tisti “naši” pa že…

Po moje je to precej instinktivno, samo ni pri čisto vsaki ženski in tudi ne pri vsaki starosti ženske.

Kaj vem kako bi bilo, če bi šlo za bolj domače dojenčke, mogoče bi me bolj pritegnili. Ne vem, ker nimam nekih takih bližnjih.

Je pa tečno, ko preprosto ne vem kaj storiti, ko pride sodelavka kazat dojenčka in potem ga druge sodelavke silijo še meni v roke.
Preprosto ne vem kaj mu govoriti, ni mi prijetno ga pestovati, ne vem kaj bi z njim.

Tudi meni ni do tega, pač malo nasmihanja in o, kako je luštkan. Verjamem, da je mami najlepši na svetu, meni pa se zdi pač še en človek več.
Opažam pa med starejšo populacijo, kot da jim je to zelo pomembno, da se bodo pokazale kot “ljubiteljice dojenčkov, otrok”, kao da so zaradi tega nekaj vredne, bolj družbeno sprejemljive ipd.

V tuje dojenčke, otroke in pse ne rinem. V nobenega človeka ne rinem. In ne maram, da kdo rine v moje otroke in psa. DO NOT TOUCH!

Nič ni prirojeno: ali ti je všeč ali pa ne.

Poznam veliko takih, ki jih tuji dojenčki ne ganejo, medtem ko se ob živalskih mladičkih stopijo v sekundi. Mislim, da je tudi avtorica taka dobra duša.

ne topim se okrog dojenčkov, ne pulim jih nikomur iz rok, ne dotikam se jih, ne hinavim.
Enako nisem želela niti, da se drugi slinijo okrog mojih otrok.
Saj so, veličinoma, res vsi lušni, ampak niso igrače.
Če malo posplošim, če ima sodelavka luštnega fanta/moža, ji zagotovo ne bi bilo všeč, če bi se “topila” okrog njega.

Moji štirje so zame nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla. Ostali pa … Nimam nekih čustev do njih. Pestovat pa ne maram drugih in svojih nisem dajala. Otroček spada k mami in očetu. pika.

Sprašujem se, zakaj se moški ne stopijo ob dojenčkih?

Ob svojih se.
Definitivno.

Ker nam ni treba?
Svoje imamo radi, v tuje se pa ne vtikamo. Le zakaj bi se?

Saj je tako, kot pišejo zgoraj – eni so luštni, drugi ne… a to je enako tudi za tuje žene, pse, avtomobile, hiše, itd.
Meni se zdi izpod časti se vtikati v nekaj kar ni moje. Ja, bi pomagal, če bi bil naprošen – a siliti v tuje ljudi, ki se ne morejo braniti (dojenčke) je neprimerno. In iskreno – najbrž otrokom niti všeč ni.

Če odgovorim avtorici teme. Nič ni prirojeno. Kaj pa včasih, ko so bili otroci samo delovna sila ali nebodigatreba. Takrat se ženske niso nič slinile okrog tujih dojenčkov. Tudi na dvorih so otroke pazile guvernante, pa tudi ženske niso omedlevale ob tujem naraščaju. Če bi bilo prirojeno, bi se to dogajalo skozi vso zgodovino. Ženske so v današnjem svetu pač mame, ki skrbijo za otroke, zato pa so navdušene nad dojenčki. Moški morajo biti možati, zato se jim izkazovanje čustev ne poda. Take so norme.

Ker nam ni treba?
Svoje imamo radi, v tuje se pa ne vtikamo. Le zakaj bi se?

Saj je tako, kot pišejo zgoraj – eni so luštni, drugi ne… a to je enako tudi za tuje žene, pse, avtomobile, hiše, itd.
Meni se zdi izpod časti se vtikati v nekaj kar ni moje. Ja, bi pomagal, če bi bil naprošen – a siliti v tuje ljudi, ki se ne morejo braniti (dojenčke) je neprimerno. In iskreno – najbrž otrokom niti všeč ni.
[/quote]

Samo zakaj taka razlika med povprečnim moškim in povprečno žensko?
Zakaj moški tako čutite, vsaj večina, večina žensk pa čisto drugače? Zato, ker so same mame ali ker so jih tako vzgojili?

Pametno razmišljaš. V bistvu povsem logično.
Se pravi, da je to v bistvu nekako privzgojeno.

Nisem ena od teh, ki cvilijo od navdušenja, ko se v bližini pojavi dojenček. Prav tako nikoli ne prosim, če ga lahko malo popestujem, ker v tem ne vidim nobenega smisla – če me njegova mama prosi, če ga lahko malo primem, da gre na WC ali kaj podobnega, seveda, sicer pa mislim, da otroku ni preveč do tega, da ga pestujejo neke popolne neznanke. Isto je z bolščanjem z 20-centimetrske razdalje v otroka v otroškem vozičku, pa božanje, prijemanje za rokice, ali ščipanje za lica.
Ne gre za to, da otrok ne bi marala, sem bila in bom še varuška (vsaj glede na plane mojih prijateljev in prijateljic), samo otroke dojemam kot osebe, zato vanje ne silim.
Tudi svoje nečakinje nisem pestovala, če za to ni bilo potrebe, pa me pri svojih sedmih letih obožuje, po objem in crkljanje pa pride sama… 🙂

Ma ste smotani.
Moški se topijo ob avtomobilih, ženske ob dojenčkih.
Tiste, ki pravite, da se ne, ste ene čudne babe.Brez empatije do ljudi.

Tudi jaz smatram dojenčka za osebo, za človeka. In ker meni ne bi bilo všeč, da ne kdo prijema moje roke, me drži v naročju, bulji vame od blizu, … si mislim, da dojenčkom tudi ni do tega.

Samo zakaj taka razlika med povprečnim moškim in povprečno žensko?
Zakaj moški tako čutite, vsaj večina, večina žensk pa čisto drugače? Zato, ker so same mame ali ker so jih tako vzgojili?
[/quote]

Se strinjam s tistim zgoraj – in mislim da gre za vzgojo oz. vpliv lokalne kulture.
Niti ni enako povsod po Slo – občutek imam da je v mestu tega precej manj in se manj sili v tuje otroke. Tako da mislim da gre predvsem za neko tradicijo pri odraščanju in vzgoji punčk.

Se ni še nikomur zgodilo, da so se mu tuji dojenčki in otroci sami začeli nasmihat, smejčkat, pritegovat pozornost? Se ni še nikomur zgodilo, da so tuje domače živali same prišle se pobožat in pocrkljat?

Se strinjam s tistim zgoraj – in mislim da gre za vzgojo oz. vpliv lokalne kulture.
Niti ni enako povsod po Slo – občutek imam da je v mestu tega precej manj in se manj sili v tuje otroke. Tako da mislim da gre predvsem za neko tradicijo pri odraščanju in vzgoji punčk.
[/quote]

Meni se pa zdi, da je tega v mestu dosti več :). Namreč vse te, ki so čisto nore na dojenčke in jih silijo še drugim v roke, so iz mesta.
Na podeželju, kjer sem doma, se mi zdi, da otrok ne obravnavajo kot neke vrste igračko. Čeprav so mlajše generacije prevzele precej mestni način življenja in tudi vse bolj na mestni način dojemajo otroke.
To govorim za okolico. Lahko pa, da je kje drugje po Sloveniji drugače.

Ma ste smotani.
Moški se topijo ob avtomobilih, ženske ob dojenčkih.
Tiste, ki pravite, da se ne, ste ene čudne babe.Brez empatije do ljudi.
[/quote]
Hja, ko sem opazila, da je otroški voziček začel polzeti po klancu navzdol (mama si je v tistem trenutku, ko je popustila zavora, zavezovala čevelj), sem skočila tja in ustavila voziček (spodaj je bila cesta). Ne vem, če sem bila kadarkoli tako hitra… Večkrat sem iskala starše otrok, ki so izgubili svoje starše, dvakrat v nakupovalnem centru, še večkrat na otroških festivalih, kjer sem delala.
Če ne bi imela empatije, bi mi dol viselo in bi jih ignorirala, ker “to ni moj problem” oz. “imam drugo delo”.

Ja, se zgodi. Se nasmehnem nazaj – in to je to.
Glede tujih živali – najbrž misliš predvsem pse. Načeloma jih ne božam saj niso moji – pa tudi ker ne vem kje so se prej valjali. Rok si pa tudi ne morem stalno umivati zunaj.