Zakaj se mi to dogaja, da nimam prijateljev?
Stara sem 45 let, nimam financnih tezav, ne tezav z mozem ali otroci. Imam pa tezave s tem da nimam prijateljev. Se brat mi je noz dal v hrbet ( oce je v oporoki dal meni vec, ker sem zanj skrbela in mu pomagala, brat je to neuspesno poskusal spodbijati na sodiscu. Takrat sem dozivela en tak velik hladen tus, da ti to naredi brat, nisem mogla verjeti). Sem zelo odprt in iskren clovek, ne okolisim, povem kot mislim. A mislim da to ni zazeljebo za danasnje case. Nimam nobenih prijateljev. Npr. Pred letom sem ponovno srecala svojo prijateljico iz SS. Ona se je ravno locila. Dobila sva se kdaj ma kavici, meni je to ogromno pomenilo, potem pa kar ne dvigne telefona, ali pa me poklice samo ko njej pase ( takrat mi obvezno naroci naj ji se cigarete prinesem ki jih pozabi placati.pijaco vedno jaz placan, ker jaz imam denar, ona ne..). Imela je RD, ne dvigne telefona, ko ji hocem vosciti, ker sedaj cele dneve zura in seveda jaz nisem vredna da bi me zraven povabila…. Tako se mi dogaja zadnjih 15 let. To je samo en tak primer. Vem da se ne smem pocutiti zrtve, mi je pa tezko in rada bi ugotovila, zakaj se mi to dogaja. Zakaj imajo eni polno klicev, jaz pa nobenega. Drugace sem zgovorna, ljudje radi z menoj pokramljajo, sosedje nas imajo radi, ne nagajam ljudem, sem zelo prijazdn clovek. Najvecjo uteho najdem v zivalih, s katerimi imam posebno vez- k meni kar pritecejo kuzki, muce. Zal spoznavam da bolj ko spoznavam ljudi bolj imam rada zivali. Vesela bom vasih mnenj. Se to sem pozabila povedati- delam v svoji firmi kjer imam bolj samotarski poklic, kar je se huje ker nimam sodelavk za vsakdanji cvek.
V kvalitetno prijateljstvo moraš vlagati tok kot v družino če ga želiš obdržati.
Veliko ljudi prekine vse stike ko si ustvarja družino. Po 15 letih ko pa te otroci več ne rabijo in ti začne ostajati čas pa jokcanje kje so vsi prijatelji.
Začni z nova in se včlani v nekaj kar te zanima in boš dobila znance s skupnimi interesi.
Jaz imam odrasle otroke in se ne družim z ljudmi, ki imajo makhne. Ker mi teme kot so kok poje, kako spi itd ne zanimajo. Drugega pa itak ne znajo govoriti. Zato se družim z motoristi ter ljudmi ki veliko potujejo. Glede na to, da se ti nič ne dogaja si morda nezanimiva za pogovor.
Več nas je, tudi meni se dogaja podobno.
Po mojem mnenju je problem v preveliki iskrenosti. Danes si vedno ljudi zatiska oči in beži pred realnostjo in takšne ljudi tisti ki so iskreni seveda motijo, saj so njihovo nasprotje, njihova iskrenost pa jim realnost meče v obraz, zato se jih seveda raje izogibajo. Žal je tako, da iskrenost v moderni družbi postaja vedno bolj negativna lastnost, zahrbtnost in hinavščina pa pridobivajo na pozitivnosti.
Bolje bit sam kot v druzbi lažnih.
Ljudje so danes tako narejeni da se hitro spoprijateljijo z drugimi iz različnih vzrokov (ponavadi jih sam človek kot tak ne zanima ampak jih zanima kaj imajo lahko od njega ni nujno da je to vedno materialna korist včasih je lahko samo dolgčas ) velikokrat vzamejo novo druženje kot nekaj kar jim je samo v prolazu. Od cveta do cveta. Ti pa novo poznanstvo in druženje morda vzameš kot možnost novega prijateljstva.
Skrbno izbiraj koga spustiš blizu, ni rečeno če nekoga poznaš od prej da bosta tudi prijatelja morda je ta druga oseba samo v prolazu in niti ne išče nekega trajnega prijateljstva . Tako vzemi in boš manj razočarana.
Ti si očiten primer trditve, ki pravi; kdor se ne razume z ljudmi, gre po razumevanje k psu. Pes je žival, ki se podredi v zameno za hrano. Maček ni.
Nisi edina, polno je takih primerov. Vsa ta množica hišnih psov je pokazatelj, da je zelo veliko ljudi brez prijateljev in takih, ki se ne razumejo z soljudmi, zato so si za prijatelja umislili psa.
Mrbit si pa prevec odkrita, postena in resna? Ljudje se ujamejo v trop podobno kot zivali. Zaradi skupnega cilja. Zdej, al je pri moskih to popivanje, zafrkancija, lovljenje zensk, niti ni vazno, sam da je nekaj. Pri zenskah je pa to ponavadi BLABLALBLALBALBLABA, opravljanje in zavist, kaj sem danes kupila, kaj se bom in kaj nisem, otroci gor in otroci dol, ter obvezno hvaljenje ena drugo.
Mrbit nisi zadost plehka, zleht in mal prevec zategnjena, potem pa si, kjer si.
Kriv je internet, telefon itd…
A se danes sploh še kdo pogovarja iz oči v oči? Vsi živijo nekakšno virtualno življenje, virtualno druženje, virtualno prijateljstvo itd….Noben se ne zna več zafrkavat v družbi.
Samo poglej! Vsak v svoj telefon gleda pa ga praska. Če že gre “klapa” v gostilno se sploh ne pogovarjajo med sabo, samo vsak svoj telefon gledajo pa vsake tolko cajta drug drugmu kažejo kaj je na telefonu najdu, prebral, vidu….
Ko pa jaz vabim na sajenje in pobiranje kromirja, pa nikjer nobenga. Zdaj bo treba spet kmal krompir sadit, bom vidu kolk se vas bo prfočkalo.
No, edino Kulandija . Ona je pa moja MON punca.
Je tako?
Ta sošolka iz SŠ ni nobena kolegica, ampak te je bolj imela za rezervno družbo – glede na to da je bila ravno ločena, pa brez denarja , si ji bila dobra za plačevanje čikov in pijačk. Obup.
Drugače imam tudi jaz negativne izkušnje, ljudje so plehki, tisti ki cele noči žura, ja ima veliko družbe, drugače pa najti prave prijatelje, je prej loterij v teh letih. Je pa tako, eni imajo težave z otroci, partnerjem, ti pa pač nimaš sreče v prijateljih. Sprejmi to, ostani prijazna do ljudi. Razumem da imaš rada živali, tudi mene muce obožujejo, tudi divjačke sem udomačila 🙂
Ženski pogovori so pa polni opravljanja, ali jamranja, ali pa iskanja samega sebe…
Jaz pa bi rada izpostavila še en možen pogled na zadevo. Ne vem, ali drži ali ne, mi je nekoč prišlo na misel v moji podobni situaciji, samo je težko preveriti.
Imam prijateljico, to lahko rečem, vendar že od fakultete dalje. Nisva sicer non-stop tičali skupaj, ampak sva se ujeli oz. se ujameva, najbrž zaradi podobnih duševnih lastnosti oz. pač nečesa neoprijemljivega.
No, potem je prijateljica dobila svojega fanta in potem otroke, so postali srečna družinica … podobno, kot jih vas več piše tu gor. S tem je vse v redu!
A kaj se je zgodilo? Seveda je prijateljica predana svoji družini in seveda je čisto razumljivo, da ji je to prioriteta. Proti temu čisto nič ne rečem. In tudi sama se nikakor nisem štulila v njeno življenje, in nisem nikoli vlekla surle, ker sva se videvali tudi samo 2x na leto! Pa živiva v istem kraju, toliko da si ne gledamo drug drugemu v stanovanja (pretiravam, ampak hočem poudariti, da nismo zdaj narazen neke hude kilometre).
A prijateljica me skorajda ne kontaktira več. Jaz sem občasno še jo – s povabili na aktivnosti, ki njo tudi zelo zanimajo in me je prej ona večkrat vabila zraven, npr. gledališče, razstave. Odzvala se sicer je, ampak “ne more ta teden” itd. Tako da sem počasi prenehala.
In tudi ko se srečamo, se resda počutimo čisto domači, kot da ni minilo že mesecev, odkar smo se zadnjič videli. Toda … saj ne, da se ne bi imeli kaj pogovarjati. Ampak pri njej je nedvomno prišlo do spremembe: ne zanima je nič več, kar ne more speljati na misel o svojih otrocih. Se pravi: kino? Ali bi šli film lahko gledat otroci oz. ali bi otrokom lahko potem o filmu pripovedovala? Ne? Me ne zanima. Razstava? Ali je kaj zanimivega, da bi otroci pogledali? Ne? Me ne zanima. Sprehod oz. pohod? Ali je dovolj položno in kratko, da gredo tja tudi otroci? Ne? Ne grem. In tako dalje. To poteka res zelo subtilno, se ne opazi tako, kot sem zdaj napisala. Ampak svet moje prijateljice je svet njenih otrok. Ona dogodkov v svetu in doma sploh ne spremlja, pravi, da je ne zanima, ampak zdaj vidim, da je to spet zaradi otrok: noče videti realnega sveta, ker bi rada svoje otroke obvarovala (s tem, da sama miži pred realnostjo). Zato se o aktualnem dogajanju sploh ne da z njo nič pogovarjat. Če slučajno v družbi kdaj kdo kaj pove, sicer posluša, vendar z enim očesom vedno na otrocih, da ne bi slišali česa groznega, in pogovora aktivno ne nadaljuje. Enako, če otrok ni zraven. Enostavno ne pelje debate naprej. Skratka, njen svet je sveg Disneyevih risank, Harryja Potterja in Ledenega kraljestva.
Kot sem rekla, to se dogaja zelo subtilno, neopazno, ne sešteješ takoj ena plus ena, potrebuješ kar nekaj enic, da vidiš, kaj se sešteva. Zato sem pomislila glede vas, ki pravite, da nimate prijateljic, imate pa čudovite družine. Kaj, če počnete podobno? Da na subtilen, neopazen način pravzaprav izločate oz. ste do zdaj, ko ste ustvarjale družine, same izločale ljudi okoli sebe, ki niso ustrezali vašim standardom srečne družinice? Da se niste zanimale za druge ljudi, ker ste bile miselno nenehno pri družini in otrocih in mogoče sploh opazile niste, da ve same zavračate vse predloge drugih, ki seveda niso vključevali vaše družine in otrok? Ker v tem primeru je popolnoma razumljivo, da se bodo drugi oddaljili od vas, ker je druženje z vami dolgočasno – sploh če vidite oz. ste videle samo eno roza sladkorno peno (= vaše otroke) pred očmi, za drugo pa vam ni bilo mar. Dejanski s takim razpoloženjem odganjate ljudi. “Family first!” Saj je v redu, če ste predane družini, ampak če to pomeni, da je treba ljudi odriniti daleč stran, potem boste pač dobile, kar ste iskale: “Family only.”
Ne trdim, da se je to dogajalo z vami, dam samo v razmislek, da ste mogoče same v procesu ustvarjanja “srečne družinice” z vsemi signali sporočale, da drugih ljudi ne rabite, in zdaj so ljudje dojeli vaše sporočilo.
Jaz sem bila dolgo časa v tvoji vlogi, ker sem bila pač dolgo brez otrok. Tako da te razumem, v nulo. Razumem pa tudi tvojo prijateljico. In če si sama brez otrok, ti morda položim na srce tole: od zunaj, z vidika nekoga, ki nima otrok, je tole njeno “ne morem” morda res videti tako, kot interpretiraš ti. Kot da se je zaprla v svoj svet. Ampak če so otroci še dokaj majhni, ti povem, da “od znotraj” namen še zdaleč ni takšen. Otroci te takrat pač najbolj rabijo in avtomatsko se sfokusiraš na njihove potrebe. Ne gre za to, da daješ svoje želje na stran, ampak da si jih ne moreš več izpolnjevati kadar in kolikorkrat se ti zljubi. So bila leta, ko dobesedno zvečer nisem mogla nikamor ven, ker je bil drugi otrok pač takšen, da je bil zvečer v stresu, če me ni bilo zraven. Ampak so minila. In vesela sem, da so prijateljice to razumele in me niso ne odkrito in ne prikrito obsojale, ampak so zmeraj z razumevanjem rekle, saj bodo zrasli. In so, in me se spet dobivamo kot nekoč. Prej, ko so imele one otroke, jaz pa še ne, sem pa tudi imela toliko dela sama s sabo, da jih nisem obsojala, ker so se za nekaj let umaknile v svoj družinski svet, ki z mojim takratnim ni imel dosti skupnega. Ker smo bile res povezane, smo šle čez vse to, vsa ta leta, ko je bila katera od nas bolj okupirana z družino in se ni mogla toliko posvečati prijateljicam. Niso vsi otroci taki, da bi ne bili zadovoljni tudi z očkom, ki jih zvečer uspava, dovolj je pa že eden od ene, da ima ta popoldneve in večere pač zasedene. Ko so enkrat ven iz obdobja malčka, je veliko lažje, sploh pa potem z vsakim razredom oš še lažje, kar se časa zase tiče.
Tako da mislim, da je težava v tvoji interpretaciji, ne v prijateljici. Te pa rrazumem, ko sem bila še brez otrok, so mi včasih tudi take misli švignile skozi glavo, ampak na srečo jih nisem obračala v to smer, kot jih ti. Sem si zmeraj rekla, saj bo prišel spet čas, in je. Daj ji samo čas. Pa morda raje že sama ponudi predloge, ki bodo vključevali tudi otroke.
Jaz imam isto izkušnjo, krasna družina, urejeno življenje, brez prijateljev, pa v vsakodnevnem hitenji tega niti nisem tako opazila. V bistvu me je to spoznanje zadelo lani, ko sem praznovala okroglo obletnico in ugotovila, da lahko praznujem le s staršema, možem in otrokoma..stara prijateljstva iz šole, faksa so z leti zbledela, nekaj se jih je odselilo v druge kraje ali celo tujino, novih pa v letih preko 40 ni lahko sklepati. Si pa želim, da bi imela koga-da skočiš na kavico in malo pojamraš nad možem, greš skupaj na kak hrib, odigraš urico tenisa, predebatiraš kako knjigo ali film. Mož je bolj samotar po naravi in niti ne išče druge družbe, meni pa to precej manjka..Opažam, da sta tudi otroka osamljena, ker živimo v naselju, kjer so pretežno starejši ljudje in ni v bližini drugih otrok, obiskov ali prijateljev z otroki pa tudi nimamo..ne vem, kako to presekati.,
Avtorica, tudi jaz nimam prijateljic. Ker je to moja izbira. Ne želim se več družit z ženskami. Še vedno se je končalo z nožem v hrbet. Seveda v moj.
Imam najboljšega moža na svetu, najboljša brata, najboljše otroke in ti so mi dovolj. Družina ne razočara. Tudi vnuki so že toliko veliki, da se lahko pogovarjamo.
Jaz sem bila dolgo časa v tvoji vlogi, ker sem bila pač dolgo brez otrok. Tako da te razumem, v nulo. Razumem pa tudi tvojo prijateljico. In če si sama brez otrok, ti morda položim na srce tole: od zunaj, z vidika nekoga, ki nima otrok, je tole njeno “ne morem” morda res videti tako, kot interpretiraš ti. Kot da se je zaprla v svoj svet. Ampak če so otroci še dokaj majhni, ti povem, da “od znotraj” namen še zdaleč ni takšen. Otroci te takrat pač najbolj rabijo in avtomatsko se sfokusiraš na njihove potrebe. Ne gre za to, da daješ svoje želje na stran, ampak da si jih ne moreš več izpolnjevati kadar in kolikorkrat se ti zljubi. So bila leta, ko dobesedno zvečer nisem mogla nikamor ven, ker je bil drugi otrok pač takšen, da je bil zvečer v stresu, če me ni bilo zraven. Ampak so minila. In vesela sem, da so prijateljice to razumele in me niso ne odkrito in ne prikrito obsojale, ampak so zmeraj z razumevanjem rekle, saj bodo zrasli. In so, in me se spet dobivamo kot nekoč. Prej, ko so imele one otroke, jaz pa še ne, sem pa tudi imela toliko dela sama s sabo, da jih nisem obsojala, ker so se za nekaj let umaknile v svoj družinski svet, ki z mojim takratnim ni imel dosti skupnega. Ker smo bile res povezane, smo šle čez vse to, vsa ta leta, ko je bila katera od nas bolj okupirana z družino in se ni mogla toliko posvečati prijateljicam. Niso vsi otroci taki, da bi ne bili zadovoljni tudi z očkom, ki jih zvečer uspava, dovolj je pa že eden od ene, da ima ta popoldneve in večere pač zasedene. Ko so enkrat ven iz obdobja malčka, je veliko lažje, sploh pa potem z vsakim razredom oš še lažje, kar se časa zase tiče.
Tako da mislim, da je težava v tvoji interpretaciji, ne v prijateljici. Te pa rrazumem, ko sem bila še brez otrok, so mi včasih tudi take misli švignile skozi glavo, ampak na srečo jih nisem obračala v to smer, kot jih ti. Sem si zmeraj rekla, saj bo prišel spet čas, in je. Daj ji samo čas. Pa morda raje že sama ponudi predloge, ki bodo vključevali tudi otroke.
[/quote]
To je že res, kar praviš, in sem tudi sama rekla, da nikoli, niti zdaj, nisem vlekla surle, če prijateljica ni utegnila. Danes pač gledam na najino prijateljstvo z drugačnimi časovnimi vatli, torej ne, da se moramo vsak vikend dobiti na kavici, ampak da prijateljstvo ostaja, tudi če se vidimo 2x na leto.
Se mi je pa tudi iz tvojega pisanja zazdelo – pa ni nujno, da je res tako, samo tako se mi je zazdelo – da si tudi ti izšla iz svoje novoustanovljene družine kot – kako naj rečem?, ” večna mamica”. Če debata ni o otrocih ali v zvezi z njimi ali po nekem obvozu glede njih, ti ni interesantno. In to jaz opažam pri svoji prijateljici. Ni več pogovorov, da rečem malo nerodno: na nivoju. Vse je obrnjeno na otroke. Pa mi je zelo luštno poslušati o otrocih in kaj so počeli in kako so na kaj reagirali, ker me zanima psihologija človeka in otroka in je vedno toliko neverjetnih odkritij! Ampak prijateljica enostavno nima več lastnih misli oz. so njene misli zelo pasivne. Kot sem omenila, bili sva skupaj na fakulteti (ne sicer sošolki) in obe sva druga drugo pa tudi v skupnih druženjih stimulirali z idejami, z različnimi pogledi na svet, na dogodke, na pojave v družbi, na ljubezenske zagate itd. Zdaj tega ni več. Njej to ni več zanimivo. O knjigah se z njo ne da več pogovarjat … razen Harryju Potterju pa slikanicah pa Matildi in raznih palčkih pomagalčkih. Otroci so sicer že v razrednem pouku, niso več popolnoma nebogljeni. Filmi? Ja, kinobalon. Gledlišče? Ja, Kdo je napravil Vidku srajčico. Itd.
Seveda je popolnoma razumljivo, da ima oz. imate družino na prvem mestu. Ampak če je vaš svet 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} družina, prav, vendar to pomeni, da niti 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ne ostane za druge. In hotela sem reči, da če čez čas taki ljudje ugotovijo, da nimajo pravzaprav nikogar za kako debato, je to morda lahko (ne trdim, da zagotovo) posledica te “družinske slepote”. Jaz prijateljici seveda ne bom narekovala, kaj naj ona gleda, bere, uživa, niti se ji ne bom pritoževala, da se z njo ne da pogovarjati “na nivoju”. Ne, sprejela sem pač to novo fazo prijateljstva in je tudi meni čisto ok. Samo tudi jaz sem potem popolnoma zadovoljna, če se srečamo 1x, 2x na leto pa nič več.
Očitno nimaš prave energije. Ljudje se v tvoji družbi ne počutijo dobro. Ker vse je v energiji, če verjamete ali ne. Nekateri kar vabijo ljudi k sebi, drugi jih odganjajo.
Jaz sem zelo samotarska, delam sama, nimam sodelavcev, pa imam na drugi strani ljudi, ki jih lahko pokličem kadarkoli.
Če ti v 40 letih ni uspelo navezat stika z nikomer, ni svet tisti, s katerim je nekaj narobe. Pa partner?
Vcasih, v OS in v SS sem imela polno prijateljic, tudi veljala sem za popularno punco , torej so se hotele z menoj druziti. Verjetno je res razlog v energiji, rada bi ugotovila, kaj delam narobe. Me pa od takrat ko me je brat tako nasadil na roge ( na sodiscu je izpodbijal oporoko of oceta), vse take intrige zelo bolijo, ker tezko razumem da nekdo prekine stike kar brez razloga, cez noc. Hvala vsem, vidim da nas je vec takih… nisem pa za popivanja, ker opazam da po 40- tem se enim mal obrne in zacnejo zurat kot najstniki. To se meni ne da. Moz nima neke druzbe, redko gre ven, ima pa bejaj prijateljev/ kolegov.
Podobno pri meni, s tem da sem jaz še rahko introvertirana in mi to na nek način paše, po drugi pa sem obupana, ker se ne družim. Imam moža, tudi on bolj samotar, oba otroka probam, da ne bosta šla po najini poti in se kar obiskujejo s sosolci. V gimnaziji sem bila precej družabna, tekom faksa pa je šlo samo navzdol. Zdaj pa je res, kot je ena rekla, okrog 40 tezko isceš nove prijatelje. Se pa odlicno razumemo z sorodniki.
Tudi jaz se včasih sprašujem zakaj je pri meni podobno. Ne rečem, da nimam prijateljic, ampak bolj malo in te niso tesne. Po eni strani vem, da ne vlagam sama veliko v odnose (obremenjenost s službo), po drugi strani pa se nekako trudim, pa sem očitno bolj siva miška sorte. Vsekakor je dobro delati na sebi, biti aktiven na več področjih, pa ljudje že pridejo. Kako tesni bodo pa odnosi pa žal ni odvisno od nas. Lahko da je kaj v energiji, ki jo oddajamo … V glavnem še iščeš boš že našla …Samo ne obupaj, pa ne klečeplazi za ljudmi.
Lej, ne se sekirat. Nima smisla. Tako prijateljstva kot družina v določeni meri bazirajo na koristih, včasih pa se to pokaže takrat, ko najmanj pričakuješ. Sem ugotovil to z vsako selitvijo, z zaključkom obeh šol, odhodom iz dijaškega doma, ko so prijatelji postali starši itd. Življenjske situacije nas pripeljejo do drugačnega pogleda na svet, vrednote postanejo drugačne, delo je naenkrat bolj pomembno od sproščenega klepeta…pač, jst sem se sprijaznil s tem, moram reči da mi bolj samotarsko življenje kar ustreza. Trudim se biti čim manj odvisen od kogarkoli, samozadosten, zadovoljen in s perspektivo za prihodnost. Več hodim ven, samo so mi sedaj družba drevesa, ptiči, kače, srne, gobe…pa klopi hehe. Vse to je zamenjalo žurke, šundr, alko v konkretnih količinah, kolege brez katerih si včasih nisem predstavljal vsakdana. Sem tudi sam razmišljal o psu, pa si zaenkrat nočem nakopat te odgovornosti, ker včasih pride dan ali dva, ko potrebujem popoln odklop od vsega. Nočem, da bi bil pes kadarkoli na ketni pred bajto cel dan, zato ga raje nimam.
V glavnem, glavo pokonci, nasmeh na usta, pa izkoristit momente za lastno veselje, samo način je treba najti. Brezveze gledat na to stanje kot na problem, naj bo le ena od trenutnih ovir v življenju, s katero se uspešno spopadeš. Mogoče ti pomaga kaj Semaforum, sem prebral nekaj komentarjev in so v večini pozitivne besede uporabnikov, če si res tako zelo želiš družbe…sam nisem nikoli obiskoval tovrstnih strani, ker nimam potrebe, morda pa tebi uspe najti primerno osebo.
Lp&good luck
Edini pravi prijatelji so tisti iz otroštva. To kar v zrelih letih spoznaš ni pristno, preprosto zato, ker ne poznaš njihove zgodovine.
Torej, ko izgubiš prijetelje iz otroštva, izgubiš tiste svoje osnove temlje za svoj notranji mir v seb. Partnerji, ljubice/mci, žene, možje, vse to, dons so, jutr niso in moreš pričakovat, da boš enkrat tud brez njih ostal. Zanesljivih ljudi, dones preprosto ni, moderna tehnologija je zjebala vse, ljudem obrnla pamet.
Taprav prijetelj je vedno ob teb, samo fora je v tem, da teh več ni, tisti, ki pa so, so pa novodobni Don Kihoti. Fair play….., vera med ljudmi…., kaj je že to, hehe.