Zakaj ljudje na stara leta postanejo (bolj) verni?
Nekateri ljudje tekom življenja niti niso tako verni ali pa sploh niso. Ko pa se začne starostna doba 60+, pa postanejo nekateri verni, nekateri celo fanatični. To se dogaja zlasti pri predstavnicah nežnejšega spola. Te vernice slabšalno nazivamo tercijalke. Zakaj je temu tako? Kaj je “krivec”, da ljudje s starostjo postanejo verni?
Tisti, ki so fanatični, so to bili že prej, fanatičnost se sicer lahko povečuje, pa ni nujno, da v smeri vere. Lahko v smeri new age duhovnosti, zdrave prehrane, seksa, lepotnih operacij, kreganja s sosedi, ali kaj drugega. Lahko se stopnjujejo problemi, obsesije, večinoma pa tudi strah pred staranjem, minevanjem in smrtjo. To z vero se mi zdi res posploševanje.
Nekateri pa preprosto iščejo globlji smisel in se zato odprejo veri. Nekateri, ki so bili prej celo v sporu s Cerkvijo, pred smrtjo želijo duhovnika.
Evo mene. Sem 60 +. Celo življenje sem bila verna, s tem, da so bila obdobja, ko nisem bila tako “goreča”, to je bilo predvsem obdobje mladosti in obdobja, ko so bili moji otroci rojeni in dojenčki. Potem se je moja vera vedno bolj poglabljala. Zadnje čase sem v cerkvi pri maši vsak dan (razen, če je res zelo slabo vreme, ali pa se slabo počutim).
Zakaj? V veri najdem smisel življenja, v cerkvi sem vedno zaželena, sem tudi krasilka in bralka. Tu imam polno znancev in prijateljev, čutim se sprejeto. Brez vere se mi zdi, da bi bilo moje življenje prazno in brez zveze.
Trudim se, da skoraj vsak dan naredim kakšno dobro delo, izogibam se konfliktom in obrekljivosti, če le morem komu pomagam, če ne pa pustim pri miru druge ljudi. Vsi imamo svoje napake, nihče ni brez greha, ampak se trudim, da živim po Jezusovem nauku.
Vsem starejšim, osamljenim, razočaranim, žalostnim, priporočam, da začnete spet zahajati v cerkev, h maši, da prejemate zakramente. Lažje vam bo. Vera je nekaj lepega. Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.
Lep dan vsem, posebno pa Jožicam in Jožetom, ki danes godujejo.
Za vse to, kar pišeš, zadošča tudi življenje brez cerkve in Svetega pisma. “Jezusove nauke” živijo tudi tisti, ki jih sploh niso poznali. V družbi dobrih ljudi in veri, da ni to, eno življenje edino, ki nam je dano.
[/quote]
Vsak po svoje. Imaš svoje mnenje in do njega imaš vso pravico. Tvoje življenje, tvoja odločitev.
Ker šele z leti ugotoviš, da ni vse v egu, lepem izgledu, pehanju za denarjem… ker z leti, ko si “dal skozi” že en kup up-and-down-sov, ugotoviš, da si brez upanja, tolažbe in hvaležnosti težko osmisliš tukašnje življenje.
Ena misel pa mi je ostala iz neke zgodbe: “Če verjameš v božje, nič ne izgubiš. Če pa ne verjameš, si lahko pogubljen. Kaj boš torej izbral?”
Ko sem bila mlajša, sem veliko hodila v cerkev, na duhovne vaje in se vključevala v sodelovanje pri vseh obredih.
Sedaj, ko sem starejša, opažam, da mlajši ne marajo prav preveč, da se starejši vključujemo v njihovo delo, v učenje verouka, krašenje cerkve.
Bolj jim je všeč njihov način vzgoje in njihov način romanja, tudi duhovnik ima drugačne ideje, kot mi starejši. Čeprav grem še vedno v cerkev, se ne maram izpostavljat.
Tudi molim bolj sama.
Torej pri nas je ravno obratno, mladih je v cerkvi veliko in ne marajo starejših, da se jim preveč vključujejo v njihov način dela.
Res je, vsak po svoje. Le da jaz ne priporočam oz. usmerjam drugih, naj se ljudje držijo mojega načina. Čutiš razliko?
[/quote]
Priporočati ali vsiljevati je bistvena razlika.
Jaz priporočam dobronamerno in iz lastnih izkušenj. Meni vera pomaga, morda bi tudi komu drugemu. Vsak pa se sam odloči, kako bo živel in v koga ali kaj bo veroval.
Mislim, da zaradi moje vere in mojega načina življenja ni nihče prizadet.
Ne bo držalo. Ustrezam vsem tvojim kriterijem. Rojena v katoliški družini. Krščena, bila pri obhajilu in birmi. A sem ateistka, predstavnica nežnejšega spola in 60+. Lahko rečem le, da sem z leti postala kvečjemu bolj fanatična ateistka in ne prenesem vsiljevanja vere. Isto velja za moje prijateljice.
Vera Ti pomaga najti smisel življenja, kajti drugače zapadeš v obup iz katerega ne najdeš poti.
Skozi vero spoznamo, da naše trpljenje ni mračno tlačanstvo, v katerem pogosto obupujemo in obnemoremo.
Trpljenje lahko premagamo tako, da nosimo križ, zase in za druge. To je resnica, ki si jo moramo zapisati globoko v srce, da je nikoli ne pozabimo.
Tako ostanemo močni, tudi, če nas vse zapusti.