A se res ne da nič storiti – nasilje sedemletnika na OŠ Škofije
To je nesprejemljivo in daje slutiti, da gre spet za neke vplivne starše ali poznanstva z vodstvom šole na osebni ravni. Na osnovni šoli, ki jo obiskuje moj otrok, bi to v kali zatrli oziroma otroka preusmerili drugam. Pri nas za najmanjše praske otroke pošiljajo v svetovalno službo, za kaj večjega pa pokličejo policijo. Da se mora cel razred umikati enemu podivjanemu otroku, je izključno kaznovanje žrtev in nagrajevanje storilca.
Strokovne službe (psihologinja, socialna delavka) in ravnateljica na tej šoli očitno prelagajo odgovornost, da jim ni treba ničesar naredit – nič novega: učitelj v OPB, razrednik in ostali v razredu so pa dnevno izpostavljeni tem izpadom nasilja. Očitno se pričakuje, da bo razrednik rešil problem, kar je iluzija. Starši so pa so lahko jebivetrski, ali so vrgli puško v koruzo (mati samohranilka, foter odsoten), ali pa celo vplivni, tako kot v nekem drugem vsem znanem primeru.
V normalnih časih so se take stvari reševali s tremi okoli ušes, pa s pol ure klečanja v kotu, kjer je moteči učenec dodobra razmislil zakaj se tega ne sme početi. Najkasneje v par mesecih je bil problem rešen. Temu se reče učiteljska vzgoja.
V današnjih, modernih časih, ko so vrednota raznorazne pravice in ko odgovorni leporečijo v stilu politične korektnosti, bodo raje pustili, da moten učenec ogrozi in poškoduje cel razred in mu dodelili drago plačanega spremljevalca, samo zato, da ne bi zmotili njegovih “posebnih” potreb. Zadeva bo šla tako daleč, da bo moteni učenec zaznamovan za celo življenje. Če se bo vdal sistemu ga bodo do bridkega konca filali s kakšnimi pomirjevali, če se ne bo vdal ga bo odneslo med narkomane, ali pa bo pri dvajsetih koga ubil. Temu se reče permisivna vzgoja, ponos levičarske ideologije.
Ne, nobenega poznanstva ni in starši niso niti najmanj vplivni. Otrok je živa groza in ravnateljica veliko preveč popustljiva do vseh učencev. Učenci to seveda zelo hitro ugotovijo.
[/quote]
Nimam drugega reči kot “ojoj”. Ne preostane vam drugega, kot da bombardirate vodstvo šole s pisnimi in ustnimi pozivi, da je takšno nasilje nesprejemljivo in da se boste v primeru njihove neodzivnosti zatekli k drugim institucijam (CSD, policija, občina, ministrstvo). Če je ravnateljica res takšna, da se noče nikomur zameriti, bi jo vpletenost drugih ustanov lahko dovolj prestrašila, da bi začela primerno ukrepati.
Na ADHD in indigo otrocih stoji naša prihodnost. Kako da tega ne razumete? In njim se moramo prilagoditi. Kaj je malo agresije v zameno za doprinos teh genijalcev?
Še en filmček, v poduk:
https://www.youtube.com/watch?v=iKcWu0tsiZM
Če 7-letni mulc terorizira celo šolo, si lahko samo predstavljam, kaj bo v prihodnje. Zgleda, da je mali klasični sociopat, starši in sistem pa to celo podpirajo. Si upam trditi, da bi v prejšnjih časih tak primer rešili, danes pač ne. Kaj pa ovadba odgovornih, ravnateljice? Ona je dolžna, da zagotovi varen pouk vsem šolarjem na tej šoli. Mulcu pa itak nič ne morejo, ker je mladoleten. O starših pa škoda besed.
Čeprav nasilje ni rešitev, ponavadi takemu pomaga ravno in samo to. Saj tako bedast, da ne bi ugotovil, da so posledice lahko boleče, pa menda ni… Torej, otroci naj stopijo skupaj in mu pošteno mero vrnejo, vsi skupaj. Ko ga bodo dobro natreskali, bo v prihodnje zagotovo razmislil ali jih želi še enkrat dobiti. Otroke morate naučiti, da prvi udariti ne sme, nazaj pa mora! In to malo bolj! V tem primeru je uspeh zagotovljen.
O tej šoli so poročali tudi v Tedniku, poslušajte kaj ta Šramova govori, da so to samo živahni otroci. In ta potem podpihuje te starše, da niso njihovi sončki nič kriv.
Tale gospa je sicer končala menda kitajščino na faksu, se pa gre eno veliko pedagoginjo, ki se na vse spozna. Skoraj ( preden so ji starši preprečili sr..t dalje) je uničila dve skupini otrok v vrtcu v Ljubljani, se vtikala v proces dela, hodila vohunit za starši in vzgojiteljicami, zato so morali sprejeti poseben pravilnik, ki dovoljuje zadrževanje staršev v vrtcu ob prihodu in odhodu otrok. Pa še kaj bi se našlo. Vse to in še več vedo starši otrok iz tega vrtca – vsakodnevno njeno klicarjenje, nadlegovanje vseh in vsakega- presodite sami.
Ojoj, koliko škode je ravnokar naredila :/ Še dobro, da je govorila tudi Dr. Zalokar, da malo uravnoteži zadeve.
Starš prepove dajat zdravila – videno. Seveda ni treba dajat zdravil, do tega imate vso pravico. Ampak brez zdravil ga ne moremo imet v razredu, ni fer do ostalih 20ih! Ni edini na svetu. Ga boste morali pač vzet iz šole.
Čakajte, če ima otrok potrjeno diagnozo in po dokazih zaradi te diagnoze ni zmožen normalno sodelovati pri pouku in skupnosti, se ga ne da prestaviti v šolo za otroke s posebnimi potrebami? ne vem, kako to gre, zato sprašujem. A ata ali mama od otroka sta že bila kaj udarjena po žepu ali v priporu? če so podane že 4 kazenske ovadbe, se ni še nič zganilo?
Ne nujno. Stroka stremi k temu, da je čim več otrok vključenih v navadne šole (temu se reče inkluzija – no, integracija, do inkluzije smo realno gledano še daleč). Velika večina otrok s posebnimi potrebami je vključenih v navadne šole. V posebne šole gredo tisti s težjimi oblikami. Npr.: naglušni otroci in celo gluhi so v navadni OŠ, v posebno šolo jih prestavijo šele, če se izkaže, da otrok v navadni ne napreduje optimalno. Mislim, da je trenutno tako, da se 3/4 gluhih in naglušnih otrok šola v običajnih šolah, 1/4 pa v posebnih.
Problem se pojavi, ko učitelji in stroka predlagajo vključitev v posebno šolo, vendar starši ne želijo tega. Enako kot za status otroka s posebnimi potrebami morajo namreč zaprositi starši. Če starši tega nočejo se lahko šola postavi na glavo. Le CSD načeloma lahko ukrepa, ampak nerad, ker rezervira to za hude primere zanemarjanja.
Za tiste ovadbe pa ne znam odgovorit, ker ne poznam primera.
Ne nujno. Stroka stremi k temu, da je čim več otrok vključenih v navadne šole (temu se reče inkluzija – no, integracija, do inkluzije smo realno gledano še daleč). Velika večina otrok s posebnimi potrebami je vključenih v navadne šole. V posebne šole gredo tisti s težjimi oblikami. Npr.: naglušni otroci in celo gluhi so v navadni OŠ, v posebno šolo jih prestavijo šele, če se izkaže, da otrok v navadni ne napreduje optimalno. Mislim, da je trenutno tako, da se 3/4 gluhih in naglušnih otrok šola v običajnih šolah, 1/4 pa v posebnih.
Problem se pojavi, ko učitelji in stroka predlagajo vključitev v posebno šolo, vendar starši ne želijo tega. Enako kot za status otroka s posebnimi potrebami morajo namreč zaprositi starši. Če starši tega nočejo se lahko šola postavi na glavo. Le CSD načeloma lahko ukrepa, ampak nerad, ker rezervira to za hude primere zanemarjanja.
Za tiste ovadbe pa ne znam odgovorit, ker ne poznam primera.
[/quote]
Hvala za pojasnilo. Potem naj pa starši najdejo odvetnika skupaj, ki naj pritisne na vse vzvode vključno s prijavami na CSD, vložijo tožbe proti vsem možnim, etc. Ko bo ravnateljico doletela tožba (en odvetnik se bo že spomnil za kaj se jo lahko toži) se bo morda začelo premikat.
Sicer pa, če je ADHD ziher samo kvazi diagnoza (to vejo najbolj učitelji), bi ga počakala za vogalom. če pa je res bolezen, potem pa je vsekakor CSD za vključit (in to javno preko medijev).
Hvala za pojasnilo. Potem naj pa starši najdejo odvetnika skupaj, ki naj pritisne na vse vzvode vključno s prijavami na CSD, vložijo tožbe proti vsem možnim, etc. Ko bo ravnateljico doletela tožba (en odvetnik se bo že spomnil za kaj se jo lahko toži) se bo morda začelo premikat.
Sicer pa, če je ADHD ziher samo kvazi diagnoza (to vejo najbolj učitelji), bi ga počakala za vogalom. če pa je res bolezen, potem pa je vsekakor CSD za vključit (in to javno preko medijev).
[/quote]
V zgornjem videu je govorila tudi gospa s CSD Koper (pod okrilje katerega ta primer spada) in povedala, da CSD pravzaprav ne more nič – kar lahko stori je rezervirano za hujše primere (ko je npr. resno ogrožena otrokova varnost). To sicer ni moje področje, zato več ne znam povedat, mogoče se bo oglasila kakšna socialna delavka in razjasnila zadeve.
Tožba ravnateljice pa tu mislim da ni na mestu. Kot rečeno primera sicer ne poznam, ampak kolikor sem razumela posnetek, je ravnateljica že storila vse, kar je na tej točki v njeni pristojnosti. Postopki, ki so ji na voljo, žal trajajo predolgo. Tukaj bi bilo treba nekaj sistemsko spremenit, čeprav ne vem, kako bi se tega lotila. Zdaj je namreč tako, da se lahko taki primeri vlečejo več let (dokler otroka ne prešolajo ali se začne zdraviti, npr.), pa čeprav vsak ravna točno tako, kot mu dovoljuje zakon. Teh izgubljenih let pa se žal ne da vrniti ne temu konkretnemu otroku ne njegovim sošolcem, ki bodo včasih zaradi tega prav tako zaznamovani tudi celo življenje (v določenih primerih).
Šrotova torej lahko razlaga, kako vsi sedijo na rokah, dokler ni prepozno, ampak to preprosto ni res (razen seveda izjem, ki so pri vsem). Učitelj lahko takoj sproži postopek, socialna delavka ga takoj nadaljuje, vodstvo šole takoj zaprosi za vso pomoč, ampak če starši ne dovolijo se tu ustavi dokler se stvari tako ne stopnjujejo, da se CSD resno “razjezi” ali pa sami starši ne zmorejo več in popustijo (veliko lažje je imeti problematičnega otroka starega 7 let, kot problematičnega 15letnika). Pogosto se namreč konča tako, da na koncu starši tega otroka povsem na koncu z močmi prosijo šolo ali strokovnjake za pomoč in privolijo v vse – ampak kot rečeno je takrat škoda že storjena.