Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Starostniki – spraševanje, če kaj rabijo?

Starostniki – spraševanje, če kaj rabijo?

Mama in oče se bližata 80-tim letom. Imata nekaj starostnih težav, drugače pa še normalno funkcionirata in skrbita zase.
Jaz sem stara dobrih 50 let. Dolgi delovniki, skrb za družino – en skoraj odrasel otrok, drugi najstnik, – časa mi ne ostaja, bratu v podobni situaciji pa tudi ne.
In pravi mama osorno: “Nihče me ne vpraša, če kaj rabim!”

Pa sem ji povedala, da tudi ona mene ni nikoli vprašala, če pri čemerkoli potrebujem pomoč, da tisti, ki pomoč potrebuje, tudi zanjo prosi – ne pa čaka, da ga bomo ostali ponižno spraševali, če mu lahko s čim pomagamo.

Zdaj berem, da je to folklora starostnikov, ki si očitno želijo pozornosti in tega, da se nekomu smilijo.

Kako pa ravnate vi – sprašujete ali pač čakate, da kdo kaj sam reče?

Moja mama je istih let, pa jo vedno vprašam, če kaj rabi, pa redko izpulim iz nje kakšen pritrdiln odgovor. Tako da ji kaj prinesem na podlagi svojega opažanja ali ugibanja.
Kar – če pomislim . tudi ni fajn. Ampak zaenkrat funkcionira.

Vljudnosti in dobrih odnosov te starša očitno tudi nista naučila. No pa saj tudi sama nista kaj dosti vljudna. Ljudje okrog 80 leta so že kar stari in pri enih bolj pri drugih manj, se starost že kar pozna.
Kar se mene tiče, bi bilo vljudno vprašat, če kaj rabita, potem pa se magari skupaj z bratom pogovorita, če in kakšno pomoč lahko nudita, ali je morda bolje, da se pomoč kar plača tretji osebi.
Glede na to, da si tam na obisku, najbrž tudi sama vidiš, če še lahko poskrbita zase (hrana, obleka, urejenost stanovanja, jemanje zdravil) ali pa res rabita pomoč.
Pa skoraj odrasel otrok in najstnik tudi lahko kaj priskočita na pomoč.

nova
Uredništvo priporoča

Uh, dobra sta. Pri nas je bila pri teh letih že štala, s tem, da je mama skoraj deset let mlajša od očeta.
Ja, moja dva sta rabila veliko pomoči, plačane in moje. Ker nista več vozila, ju je bilo seveda kot prvo treba vozit naokrog, do zdravnikov, v trgovino, na obiske. Potem je bilo tega vedno več, zdaj sem vsak vikend pri njima. Med tednom pri sebi doma naredim, kolikor lahko, stvari se nabirajo in ostajajo, imamo zanemarjeno notri, zunaj bi bilo treba marsikaj uredit, obnovit, pa kar čaka. Upam tudi, da bodo moji otroci preživeli, ker imajo bore malo od mene. Njiju vse to ne zanima, k njima pridem tudi bolna. Zanemarila sem svoje zdravje, zdravnica me je zelo kregala, ker imam neke kronične težave, pa se s tem sploh ne ukvarjam in je seveda šlo ful na slabše.

Dokler sta kolikor toliko zdrava, prisebna, ju poskusi navadit, da si sama najdeta pomoč. Prinesi jima vse mogoče letake glede pomoči na domu, potem če imate srečo in ste iz takega kraja, da prevažajo taksisti prostovoljci, ju navadi, da pokličeta to ali magari navadni taksi, ni nobena sramota (če si seveda lahko privoščita). Če rabita čistilko, jima jo pomagaj poiskati. Res si sama sebi odmeri čas, ki ga lahko nameniš staršem, ker tega bo vedno več in če se bosta zanašala samo nate in brata, bosta gagnila.

bere se kot, da si samo ti pri hiši, vsi ostali pa totalni invalidi?

bere se kot, da si samo ti pri hiši, vsi ostali pa totalni invalidi?
[/quote]

Sem sama, nimam moža. Otroci so v srednji šoli, se vozijo v šolo in domov, vstajajo ob šestih in so doma najprej ob pol štirih. Imajo delovnik kot zaposleni, s tem, da imajo popoldne še učenje, treninge. Če gredo z busom, jim en trening vzame tri do štiri ure časa (nismo v mestu). Sprotna gospodinjska dela že prispevajo vsak svoj delež, da bi jih pa zdaj poslala okna pomivat, drgnit fuge z zobno ščetko, to pa ne. Zunaj imamo pa tako, da bo treba najeti mojstre, vendar ni časa za to. Jaz nisem bila na dopustu že tri leta, ker ne morem zaradi staršev. Utrujena sem, ne zmorem vsega. Spim po šest ur na noč že nekaj časa. Imam tudi svoje zdr. težave. Rada bi šla kdaj vsaj v kino z otroki. Za rojstne dneve gremo skupaj na kosilo in to je zame zadnje čase vrhunec lajfa.
A ti štekaš, da se človek tudi psihično izčrpa in mu enostavno začnejo določene stvari dol viseti? Recimo lastno zdravje. Niti ne morem fizično preveč delat, tisto, kar lahko, “pustim” pri starših.

Dvomim, da te mati ni nikoli vprašala, ali kaj rabiš. Pa ne glej samo na čas, ko si se odselila, ampak do takrat. Ko si bila najstnica, študentka, ti nikoli ni ponudila nobene pomoči? Dobro premisli. Pa tudi kasneje, ko si imela majhna otroka, nikoli ni pomagala? Tudi sama, brez da si vprašala, ni ponudila pomoči? Skoraj ne verjamam. Moji starši naredijo, kar sami vidijo, da rabim. Nikoli nič ne vprašam. Posledično tudi jaz sama od sebe vidim, kaj rabijo, pa ne morejo ali ne znajo sami in naredim, kar je treba.

Sicer pa, ko se oglasiš, ali ne vprašaš, kako si? Ko ti reče npr moram k zdravniku zjutraj ob sedmih moram biti v laboratoriju, nikoli ne pomisliš, da bi rekla, če jo ti pelješ? Mojo mamo jaz ponavadi zjutraj peljem sproti, ko grem v službo in to ji ponudim sama. Imam tudi najstnico. Greva pač od doma 10 minut prej, da se oglasimo in poberemo še babi. Moja mama bi sicer šla na avtobus brez problema. Tako pa ji prihranim pot zjutraj, sploh pozimi, nazaj pa pride z busom. To je samo primer.

Zakaj si eni delate take probleme v življenju? Pritožuješ se čez svojo mati, sama pa tule pisariš in se nam pritožuješ. Jabolko ni padlo daleč od drevesa.

Sem sama, nimam moža. Otroci so v srednji šoli, se vozijo v šolo in domov, vstajajo ob šestih in so doma najprej ob pol štirih. Imajo delovnik kot zaposleni, s tem, da imajo popoldne še učenje, treninge. Če gredo z busom, jim en trening vzame tri do štiri ure časa (nismo v mestu). Sprotna gospodinjska dela že prispevajo vsak svoj delež, da bi jih pa zdaj poslala okna pomivat, drgnit fuge z zobno ščetko, to pa ne. Zunaj imamo pa tako, da bo treba najeti mojstre, vendar ni časa za to. Jaz nisem bila na dopustu že tri leta, ker ne morem zaradi staršev. Utrujena sem, ne zmorem vsega. Spim po šest ur na noč že nekaj časa. Imam tudi svoje zdr. težave. Rada bi šla kdaj vsaj v kino z otroki. Za rojstne dneve gremo skupaj na kosilo in to je zame zadnje čase vrhunec lajfa.
A ti štekaš, da se človek tudi psihično izčrpa in mu enostavno začnejo določene stvari dol viseti? Recimo lastno zdravje. Niti ne morem fizično preveč delat, tisto, kar lahko, “pustim” pri starših.
[/quote]

seveda se človek izčrpa, če je za vse sam. Čez vikend bi otroci komot okna pomili in naredili generalko, ne bi se svet podrl. Otroci si lahko vse privoščijo, ti pa še dohtarja ne?
Če ne živite skupaj, je morda možnost, da se priselita k tebi in potem njihovo oddajate? Z dodatnim denarjem plačate pomoč? Imata kakšen dodatek pri penziji, si preverila, če sta upravičena? Morda bi občasno prihajale na dom socialne oskrbovalke?

ne dovoli Bog, da mi imel tako hčer!
lepo prosim.

Od kje dvom? Bog ti izpolni vse, kar želiš.

Od kje dvom? Bog ti izpolni vse, kar želiš.
[/quote]

ni nobenega dvoma.
le ponižna prošnja…

Mojadva sta oba 78. In jima ne bi odgovorila s “ti mene tudi nisi nič vprašala…”
Ne živimo skupaj, ko prideta k meni ali ko grem k njim pa vedno prej vprašam, če kaj rabita. Rada gresta sama v nabavo, če pa kdo pojamra, da ima vneto to in ono, pa seveda takoj vprašamo, če lahko kaj pomagamo. Nekako se zmenimo, če pa nam takoj ne klikne, da bi vprašali, pa ni zadrege, da ne bi starši prosili, bi mi lahko pripeljala, bi lahko pogledala,…
Ne jemlji tako strogo tega mona in mnenj drugih. Ti poznaš svoje, pa pač zdaj veš, da potrebujeta nekaj pozornosti ali pa je bosta potrebna vedno več. Pa zato ni nujno, da sta hudobna. Strpni bodite in radi se imejte!
Aja, pa četudi je mama ostarela ženska, je ženska. Včasih kar tako mimogrede ji daj kakšno žensko darilo, mogoče deodorant, ki ga že dve leti si ni kupila, drugič boljše milo ali gel za prhanje, ki lepo diši, tretjič kavico, četrtič piškote, ki se lepo raztopijo v čaju…. tudi ona potrebuje, da jo ima kdo rad ali da jo malo razvaja. To vsakomur paše, stane pa te ne veliko, le dobre volje.


Že videno in slišano, za avtorico teme velja tisto, ena mati spravi 5 otrok do kruha vseh pet pa ne more skrbet za eno mati pa sploh ne potrebuje veliko zgolj klic, mami a kaj potrebuješ?

Oče je že 80, mama nekoliko manj, kadar vprašam, sta v redu, nikoli nič ne rabita.
Predvsem pa imamo med samo kar prijazne odnose. In nikoli ne tehtamo, vsaj mislim tako, ne starša ne brat in sestra niti jaz, kdo je komu kakšno uslugo več ali manj naredil.


Že videno in slišano, za avtorico teme velja tisto, ena mati spravi 5 otrok do kruha vseh pet pa ne more skrbet za eno mati pa sploh ne potrebuje veliko zgolj klic, mami a kaj potrebuješ?
[/quote]

Ok, no, ampak a ta mati ne zna sama poklicati, pa prositi?

V takih primeih se vedno opomnim, da nimam pojma, kakšna bom, ko bom stara, da si tudi moja mama in tašča nikdar nista mislili, da bosta taki, kot sta in se trudim biti skrajno strpna.
Sem 40 in drobižek in si tudi jaz mislim, da bom pri 70+ super in kaj vem kaj še vse, a kaj mi bo prineslo naslednjih 30 let in kako mi bo starost vplivala na razum, tega pa ne vem…

Ja saj crknit je treba od strežbe … matr ste eni res za****ni. Eni starejši se zelo spremenijo, so še po “tastarem” naštelani, da mora hči na stara leta skrbet za starše in zanemarit svoje življenje za ceno tega, da streže. Pa na koncu ni nič bolj gor vzeta, kot če tega ne bi počela.
Moja mama je že pokojna, oče živi blizu…meni se zdi prav, da zase skrbi čim dlje, tako ostaja operativen in priseben, odkar si je z operacijo poštimal noge, je pa sploh zaživel. Pri svojih 84 še vedno vozi, zna povedati če kaj želi od mene, me prosi da mu kaj pokličem in se zmenim in kaj podobnega. Mi ga ni treba nič prosit. Ga vprašam, če rabi kaj iz trgovine, čeprav sicer hodi sam in to je to. Ne pa neko lažno svetobolje in “ja sej vsi komaj čakate da umrem…”. Skuham tudi zanj za vikend, če smo doma, če nas ni, gre jest ven, ali si vzame kaj iz skrinje ali gre k sestri… saj ni nedorasel otrok no..
Ne pa cele vikende ali cele popoldneve, medtem ko bi moje stanovanje propadalo in otroci bili sami doma. Avtorica sicer staršev ne bo spremenila, se je pa treba zavedati, da postanejo z leti nekako tako kot majhni otroci. Bi bili samostojni samo toliko kot njim paše, če jim pa kdo streže pa tudi nimajo nič proti. Včasih je kak bolj resno povedan stavek v smislu: če kaj potrebuješ povej, misli brati pa ne znam, čisto na mestu.

Sem sama, nimam moža. Otroci so v srednji šoli, se vozijo v šolo in domov, vstajajo ob šestih in so doma najprej ob pol štirih. Imajo delovnik kot zaposleni, s tem, da imajo popoldne še učenje, treninge. Če gredo z busom, jim en trening vzame tri do štiri ure časa (nismo v mestu). Sprotna gospodinjska dela že prispevajo vsak svoj delež, da bi jih pa zdaj poslala okna pomivat, drgnit fuge z zobno ščetko, to pa ne. Zunaj imamo pa tako, da bo treba najeti mojstre, vendar ni časa za to. Jaz nisem bila na dopustu že tri leta, ker ne morem zaradi staršev. Utrujena sem, ne zmorem vsega. Spim po šest ur na noč že nekaj časa. Imam tudi svoje zdr. težave. Rada bi šla kdaj vsaj v kino z otroki. Za rojstne dneve gremo skupaj na kosilo in to je zame zadnje čase vrhunec lajfa.
A ti štekaš, da se človek tudi psihično izčrpa in mu enostavno začnejo določene stvari dol viseti? Recimo lastno zdravje. Niti ne morem fizično preveč delat, tisto, kar lahko, “pustim” pri starših.
[/quote]

Pa a ti rada žrtev igraš ali kaj? Sama pišeš, da to ni dobro za tvojo družino, celo zdravje zanemarjaš, a še vseeno hodiš nonstop k staršema.

Se sploh zavedaš, kaj sledi, če zanemarjaš kronične težave? Kaj ko boš dejansko crknila od vsega, kaj ko boš nekaj mesecev v bolnici, kaj ko ne boš nikoli več zdrava?

Potem ne boš mogla nikomur več pomagati. Daj spravi se k pameti in takoj prenehaj z vsem, postavi sebe in svoje zdravje na prvo mesto, nato otroke, nato pa starše. Najdi jim pomoč, če jo nujno potrebujejo, če pa samo izsiljujejo in izkoriščajo, pa jih pošlji nekam.

Pa kaj je s tabo? Problem je samo v tebi, a ne vidiš tega? Pri starših si non stop, a sta nepokretna ali kaj? Zdravniku ni treba vozit vsak dan, tako da to pa res ni neka blazna stvar, v trgovino greš zase in nakupiš še zanju, a je treba njiju ekstra vozit? Pa na obiske si ju vozila? Mislim ok za kakšne večje stvari, rojstne dneve žlahte, ampak drugače pa…. oprosti, špilaš neko blazno svetnico, v bistvu pa si kar sama kriva za vse. Njiju voziš na obiske, potem se pa pritožuješ, da imaš doma zanemarjeno? Zanemarjeno? Pri dveh najstniških otrocih, ki ne moreta očitno posesat po tleh, ti doma vse razpada? Ker moraš naredit vse sama, ne moreta ti nič dovolj dobro naredit niti starša niti otroka?

Dokler ti starša želita na obiske, si lahko sama marsikaj porihtata. Drugo je, ko imaš starše nepokretne. Takrat itak moraš živeti z njimi, ker drugače ne znese.

Ne moreš pa itak tega primerjat avtorico zgoraj, ki sprašuje, ali je normalno, da lastno mater vpraša, kako si, ali kaj rabiš? In da ji zabije, da tudi ona ni nje nikoli nič vprašala. V rit pojte s takimi odnosi. Niso normalni, ne. V normalnih familijah se ne obkladajo s takimi.

Ko sem jaz imela male otroke, mi je oče rekel, da je to, da bi ju občasno pazili prevelik strošek za njih. Pa smo končali. Sedaj pa tudi jaz nikoli ne vprašam če kaj rabita, ju ignoriram. Pri możevi mami enako. Za bratove in sestrine otroke pa nikoli ni bil problem za popazit. Tako, da, kako oni meni, tako jaz njim.

se pravi, noben od žlahte ni hotel imeti opravka z vami? varianta a la jesenice?

Niste v moji koži in ne morete vedeti. Imate fajne starše, ki poznajo meje in otrokom privoščijo svoje življenje, razumejo, da ne morejo več kot toliko pomagat. Tako pač je, pustiti ju ne morem, da crkneta v hiši.
Zdaj ju ne vozim več po obiskih in v trgovino, opravim sama. Ne morem hkrati s svojimi nakupi, ker ne živimo v bližini, ampak 100 km proč.
Pri zdravniki sta v povprečju vsak enkrat na teden, dvakrat na mesec vsak. Tako da vikendi in še kak dan med tednom vmes, če ne gre drugače. K zdravniku ju je treba spremljat, ker se sama ne znata pošteno pomenit.
Eden je pol pokreten, drugi je pogojno pokreten in dementen, v plenicah. Prostora v domu ni, čakata. Oče je slabši, ima pa tudi neprimerno slabše možnosti za dom. Z mamo bi se nekako še dalo, če bi bila samo ona.
Mislite, da sem edina? Hja, imam prijateljico, ki dela v starostnem domu. Ko sorodniki pripeljejo starostnika k njim, bi včasih najraje najprej za dva tedna sprejela sorodnike, da pridejo malo k sebi. Pojma nimate, kako nekateri živimo.

Avtorica, nikoli nisem razumela ljudi kot si ti. Starše imaš stare 80 let in niti pomisliš ne, da bi ju vprašala, če kaj potrebujeta?
Mame nimam več, pa bi dala vse na svetu, da bi jo lahko še enkrat vprašala, če kaj potrebuje, ji kaj prinesla, ji pomagala, jo s čim razveselila.
Tudi jaz sem stara čez 50 let, tudi jaz imam družino in zelo malo prostega časa, pa sem vsak dan pri očetu, vsak dan mu pomagam, ga vprašam, če kaj potrebuje, ga razveseljujem z malenkostmi in srčno upam, da ga bom še dolgo lahko.
Smili se mi tvoja mama, ko bo prišel pa dan, ko tvoja mama tvoje pomoči resnično ne bo več potrebovala in ne boš imela nobene možnosti več, da ji pomagaš, ji ustrežeš…. se mi boš smilila pa ti…..

Bodi vesela…na nek način. Drugo, pa bi vseeno lahko pomagala, brez da te kdo prosi…

Mene moja mati, ki je mlajša od tvojih obremeni z delom za njo, da si moram vse dobro splanirat ali kaj svojega spustit, da sfolgam…
Raje bi videla, da me ne rabi nič…očitno bo to po njeni smrti in ne prej…
Potem se navadi da narediš bolje od nje in bi vse prepuščala…samo centa ne bi dala za vse skupaj 🙂
Najhuje je ko sebe da na prvo mesto, oz v plan ko ni mm prostora za njo, pa se uštuli – kaj vse rabi…in to komandantno, če ne znori…

Od nje pa nimam nič, karkoli bi jo prosila, bi rabila mesece ali leta, da kaj naredi…

Avtorica, nikoli nisem razumela ljudi kot si ti. Starše imaš stare 80 let in niti pomisliš ne, da bi ju vprašala, če kaj potrebujeta?
Mame nimam več, pa bi dala vse na svetu, da bi jo lahko še enkrat vprašala, če kaj potrebuje, ji kaj prinesla, ji pomagala, jo s čim razveselila.
Tudi jaz sem stara čez 50 let, tudi jaz imam družino in zelo malo prostega časa, pa sem vsak dan pri očetu, vsak dan mu pomagam, ga vprašam, če kaj potrebuje, ga razveseljujem z malenkostmi in srčno upam, da ga bom še dolgo lahko.
Smili se mi tvoja mama, ko bo prišel pa dan, ko tvoja mama tvoje pomoči resnično ne bo več potrebovala in ne boš imela nobene možnosti več, da ji pomagaš, ji ustrežeš…. se mi boš smilila pa ti…..
[/quote]

Prihrani sočutje, ker ne poznaš družinske situacije.

New Report

Close