Ali povedati da imam depresijo?
Zbolela sem za depresijo. Imam diagnozo od psihoterapevta in sem na terapiji. Opazam, da je bolezen se vedno velik tabu. Hocem o tem govoriti z ljudmi, pa me ne jemljejo resno. Povem eni prijateljici, ki mi svetuje naj tablete vrzem stran, predlaga mi ene bioenergetike. Verjetno ne bi sla na tbl. ce se ne bi res slabo pocutila. Zaupam svoji psihoterapevtki. Povem mami, pa se smeje in pravi, da naj se ne zajebavam, da ne bom res zbolela. V glavnem nimam nikogar, ki bi me razumel in podpiral. V sluzbi ne upam nic rect. Pa tako rada bi zavpila, da bi me vsi slisali. Ljudje imam depresijo, sem bolna, zelim se pozdraviti, nocem da me obsojate.
Vidiš, jaz pa smatram, da smo pravzaprav vsi, ki smo imeli/imamo depresijo in smo hodili/hodimo k psihoterapevtu – elita!
Zakaj elita?
Ker smo zaradi težav spoznali, da je (zdrava) psiha v življenju najbolj pomembna stvar.
Ker smo (nekateri) spoznali, da za srečo posameznika sploh ni pomembno kopičenje materialnega, temveč kopičenje znanja o duhovnem (duhovnost) , “kopičenje” dobrote in empatije.
Nekateri tega ne bodo spoznali nikoli, ker so imeli to “smolo”, da niso depresivni.
Drugi bodo mogoče kaj več spoznali šele v pokoju, če ga bodo, izgoreli od dela in stresa, sploh kdaj dočakali.
Mnogi pa bodo, ko bodo imeli veliko, ali skoraj vse, predčasno – odšli… Duhovno prazni!
Naj te moje misli hrabrijo.
Vse je z namenom. Tudi to, da padeš skoraj na dno, ker se potem, logično, samo še – vzdiguješ…
Če nimaš težav, se ne “strezniš” in si celo življenje navadna vodljivca ovca. Ovca brez dodatne vrednosti, brez koristi za človeštvo.
Osebnostne poteze
Starostna meja ljudi, ki zbolijo za panično motnjo, v zadnjih desetih letih izrazito pada. Poleg tega se v nasprotju z obdobjem izpred nekaj let psihiatri dandanes vsakodnevno srečujejo z novimi bolniki.
Tako kot depresija se tudi panična motnja pogosteje pojavlja pri ljudeh z nekaterimi osebnostnimi potezami. To so ljudje, pri katerih v obnašanju prevladujeta pasivnost in izogibanje vsem situacijam, ki lahko povzročijo strah. Kažejo nagnjenost k sanjarjenju, idealiziranju in odsotnost tekmovalnega duha. Njihovo dojemanje drugih je naivno, saj ne morejo oceniti skritih namer slabih ljudi. Vedno znova so razočarani, toda svojega obnašanja ne spremenijo.
Čeprav načeloma jemljem ljudi z depresijo resno, pa po eni strani razumem, zakaj te bližnji ne jemljejo. Tablete predpiše samo zdravnik psihiater. Psihoterapevt pa jih ne sme, če ni hkrati tudi psihiater. Hoditi k enemu ali drugemu pa ni isto. Tako da se najprej odloči h komu hodiš, nato pa še kdo ti je tablete predpisal. In če ti tablet ni predpisal psihiater, potem ima tvoja prijateljica prav, da ne jemlji nečesa, kar ni od zdravnika. Bioenergetiki lahko lajšajo težave, ne pomagajo pa čisto nič.
Prava osebnost, ki se opira predvsem nase, ve to sama.
Terapevt je le pomagalo, za potrditev, za smernice, da si ravnal prav in morebitno pot.
Lahko je še tako odličen, pa ne bostacnikamor napredovala, če sam nisi popolno aktiven.
Sicer je pa dober pogovor z aktivnim poslušalcem, globokim in širokim obzorjem, zlata vreden.
Enako tak pogovor s samim seboj. Popolnoma pošten, ter z vero v lastno sposobnost.
Če ti te vere terapevt ne zmore nuditi, zbuditi, je čas in denar vržen stran. Uspeha ne bo.
S tem se pa kar nekako strinjam. Takih ljudi se ne sme ujčkat, ker je še slabše. Dobit morajo eno brco v rit (ne dobesedno) ampak kakšna malo bolj ostra beseda bi jih mogoče malo streznila. Ne pa – bogi, bogi. Ne, niso bogi, ko takemu rečeš, da je bogi se bo tudi imel za bogega in bo še slabše, ker se bo smilil samemu sebi kako je bogi.
S tem se pa kar nekako strinjam. Takih ljudi se ne sme ujčkat, ker je še slabše. Dobit morajo eno brco v rit (ne dobesedno) ampak kakšna malo bolj ostra beseda bi jih mogoče malo streznila. Ne pa – bogi, bogi. Ne, niso bogi, ko takemu rečeš, da je bogi se bo tudi imel za bogega in bo še slabše, ker se bo smilil samemu sebi kako je bogi.
[/quote]
In kako veste, da pred sto leti ni bilo depresije? Če pogledate kak dokumentarec o sužnjih v ameriki, ki so dobivali brce v rit, vihteli lopato, kramp, samokolnico, bili deležni ostrih besed in nihče jih ni ujčkal, kako so ubogi, pa jih je ogromno trpelo zaradi depresije, ali zaradi zelo hude depresije celo umrlo. In prav zaradi takih kot ste vi, je depresija tabu in zato tudi mnogo ljudi ne poišče pomoči še preden pride do resnične depresije. Ker jih je sram in strah, da ne bodo razumljeni. Kolikor toliko razgledan in izobražen človek ve, da je depresija posledica nepravilnega delovanja žleze, ki izloča serotonin. Treba je najti vzrok, ki je lahko posledica stresa ali popolnoma fizičnega izvora, ga odpraviti in depresijo zdraviti. In reči, da ne verjameš v depresijo je enako nesmiselno, kot če rečeš, da ne verjameš v aids………samo zato ker ga sam nimaš.
Prijateljica ti svetuje, da vržeš vtran strupene tablete z stranskimi učinki.
Drugače pa se depresijo da pozdravit naravno na milijon in en način.tega ti spihiatri ne bodo povedali,ker drugače dela ne bodo imeli. pejdi se ven sprehajat,v hribe, športat,joga,meditacija,osebna rast,druženje s sorodnikii,prijatelji,včlani se v kako športno aktivnost kot je pilates,bootcamp,…
Prijateljica ti svetuje, da vržeš vtran strupene tablete z stranskimi učinki.
Drugače pa se depresijo da pozdravit naravno na milijon in en način.tega ti spihiatri ne bodo povedali,ker drugače dela ne bodo imeli. pejdi se ven sprehajat,v hribe, športat,joga,meditacija,osebna rast,druženje s sorodnikii,prijatelji,včlani se v kako športno aktivnost kot je pilates,bootcamp,…
[/quote]
Vse bolezni očitno niso ozdravljiva. Depresije sicer ne dobiš, ni to virusno ali bakterijsko obolenje. Tudi ozdraviš je ne s tabletami.
Kar se tiče tvojih predlogov so dobri, ampak ne za ljudi z resno depresijo. To je za ljudi, ki so malo depresivni, morda zaradi kakšne situacije, in se znajo sami znajti. Tak ne bo šel k psihoterapevtu..
Po odgovorih tukaj se dobro vidi, da večina nima pojma o depresiji in mislijo, da je to neka epizoda, ker te zapusti ljubezen ali izgubiš šiht. Kdor tako vehementno trdi, kako 100 let nazaj depresije ni bilo pač neosnovano nabija. Že če pogledaš našo kulturno sceno tistega časa je jasno, da je bilo psihičnih težav enako ali celo več..
V glavnem avtorica, tega ne rabiš razlagat nikomur, razen tistim, ki jim zaupaš. Nikoli pa na delu, ne rabiš težav tam, ker je dovolj en kreten, ki ne šteka..
In kaj ti veš, kako so se počutili ljudje pred 100 leti? Predvsem so umirali mnogo mlajši, za njih je bila usodna že navadna gripa ali pljučnica.
Ne delaj se norca iz te hude bolezni. Zavedaj se, da se zarečenega kruha največ poje. Nihče ne zboli kar tako, zato ker mu je to všeč. Trpljenje ljudi, ki zbolijo za depresijo ali kakšno drugo psihično bolezen, je nepopisno.
To je izjava nekega popolnoma neukega, nerazgledanega človeka! Zamisli se malo, no!
Se mi zdi, da ti zdaj, ko imaš “diagnozo”, misliš da si zmagala na nekem tekmovanju, kdo je bolan in kdo ne, da si enostavno ponosna na svojo diagnozo, zavedno ali nezavedno.
Danes z depresijo nisi nič posebnega. Vsak deseti ni depresiven. Ali pa še manj.
Vsi mi padamo v faze, ko smo depresivni, ampa se večina izvleče enako, kot pade not. To ni nič posebnega.
Hude depresije si ne želi, ker potem, ne da ne boš imela komu povedat, ampak niti tega enega stavka ne boš zmožna izgovorit!
Rešuj probleme, ki jih imaš, super, da imaš terapevta, ta ti lahko pomaga, če sta se pokonektala, rešuj težave in rešila boš depresijo.
Napisano drži.
Sem mama sanjačice, ki je pri 18-tih poiskala pomoč psihoterapevta.
Izredno prijazno, sočutno, nekonfliktno, mirno in nežno dekle, je izgubilo tla pod nogami, ko je bilo nanjo nagrmadeno preveč (niti ne njenih) težav. Padla je v črno luknjo in bila tako izčrpana od čustev in odnosov, da nekega dne enostavno ni več zmogla vstati iz postelje.
S pomočjo terapevtke je zelo počasi izplavala. In se utrdila. In se naučila postaviti sebe na prvo mesto.
Okrevanje je dolgotrajen postopek, brez truda bolnika (gradnja osebnosti, psihično in fizično udejstvovanje) pa ni čudežev. Tablete so prva pomoč (hči jih ni potrebovala), bistveno je delo na sebi, ki je lahko kruto in boleče.
Ne razumem tvoje potrebe po obveščanju drugih o tvoji bolezni – najbrž se lahko o njej pomeniš z dobrimi prijatelji in jih prosiš za pomoč ter razumevanje, vsem drugim pa je itak vseeno. Če bi bila res v depresiji, bi bila zadnja stvar na svetu, da o njej obvestiš okolico (s kakšnim namenom?), prva pa, da čimprej poskušaš okrevati.
Hči se je vpisala v športni klub, na tečaj umetnosti, dnevno sva hodili na dolge sprehode, naučila se je reči “ne” in si dopovedati, da ni potrebno, da v vsako delo vloži 150{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} svoje energije.