Fant hoče nazaj v domačo vas, jaz raje umrem
Na kratko je problem tak: s fantom sva doma iz iste vasi, skupaj sva od najstniških let, v Ljubljani sva doštudirala, se zaposlila (jaz sicer honorarno, ampak nekaj je)
Ves čas je sanjal, da se bo vrnil domov, mislila sem, da ga bo minilo, ampak ga ni. Zdaj je odločen, da se bo vrnil. Njegovi starši imajo turistično kmetijo, gre jim dobro.
Imam ga zelo rada, si ne predstavljam življenja brez njega, ampak si tudi ne predstavljam več življenja v rovtah. Ker roko na srce to so rovte. Tam nimaš kaj početi. Delati na kmetiji pa nočem.
Všeč mi je mesto, všeč mi je, da pridem domov iz službe in mi ni treba s prstom mignit. Lahko grem na spreod, lahko na pijačko v mesto, lahko v kino.
Če bom šla z njim, bom pa morala delat 24/7. Ni mi do tega, da življenje zapravim na neki kmetiji bogu za hrbtom. Čeprav tudi moji starši pritiskajo name, da se vrnem.
Kako naj ga prepričam, da ostane z mano v mestu?
Ce bi on rad delal s turizmom in na kmetiji, domaci, da je edini dedic, potem vedi da rabi osebo ki bi delala z njim ne pa proti njemu. Tebi ni do tega v oporo mu ne bos, torej ne vidim smisla da ostaneta skupaj. Ker pa je ocitno to njegova globoka zelja, pa vedi , da ce ostane s tabo v lj bo to zeljo samo potlacil vase zaradi tega, da te ne izgubi. In cez par let mu zna to ven vzgat in takrat bosta na razpotju, po moznosti z otroci…dobro in odkrito pretehtajta. Upam da sta odrasla in zrela ker to je tezko nardit.
Če ostaneta v mestu, bo on nesrečen. Če gresta na vas boš nesrečna ti. V vsakem primeru je katastrofa neizbežna. Pogovor, pogovor….. Bla bla bla….. Če on že od vsega začetka sanja, da se bo vrnil, te želje noben pogovor ne bo spremenil. Ti tudi najbrš zaradi enega ali dveh pogovorov ne boš spremenila mnenja. Torej prav brez veze. Poglej stvari realno in pojdita vsak po svoji poti, preden ne zapravita živcev in nekaj let za iskanje poti, ki je ni.
Avtorica lepo pozdravljena,
Veš, iz te moke ne bo kruha. Oglasi se čez 10 let in poročaj kako si rešila ta problem.
Iz lastne izkušnje ti povem, da tole ne bo šlo čez. Sama sem naredila usodno napako, ko sem se s takim odločila imet otroka. In tudi najine poti so bile tako kot pri tebi a sva bila navajena drug na drugega – tu ni bilo ljubezni vsaj z moje strani ne.
Sedaj imamo pravo štalo. Vmešavanje tašče in tasta glede skrbništva, kjer letata za vsako figo na CSD in tožarita mene, češ kakšna sem, ko sem odpeljala vnuka iz kmetije. Sin njun je pa en navaden papak, ki se ni znal nikoli potegniti zame, pač pa je vedno poslušal mamino besedo in se skrival pod njeno kiklo. Mamin sinko pač. In sedaj sem ga jaz naje……bala !!
Odločila si se, da si res ne želiš z njim it živet pod skupno streho k tašči in tastu. Verjemi napisanim komentarjem, kar so ti že ostali svetovali. Če greš z njim ti ne boš srečna, če on ostane v mestu pa on ne bo srečen. Obsojeno na propad. TU NE BO SREČE. Saj ni edini moški na svetu.
Najboljša je pot vsak zase.
Verjemi.
Uspešna partnerska zveza je skorajda en sam kompromis in skupni ali vsaj podobni cilji. Če tega ne najdeta je res najbolje, da daš fantu tole za prebrat, potem pa se odločita.
Čeprav bi jaz na tvojem mestu premislila in ne skočila takoj na prvo žogo. S fantom se pomeni o obsegu tvoje pomoči na kmetiji, v nadaljevanju pa tudi z njegovimi starši. Če imaš fanta res tako zelo rada kot se ti zdi.
Saj ne boš umrla, če boš kaj pomagala, pa tudi blizu tvojih boš, ker že to omenjaš.
Imeti službo v mestu in živeti v naravi sploh ni tako slabo. Veliko njih bi menjalo s tabo 🙂
Meni je v tej zgodbi najbolj zanimivo to, kako se punca z vasi ne želi vrniti na vas. Jih poznam kar nekaj, ki so z vasi, pa so v mestu postale bolj fine dame od tistih, ki so v mestu rojene. Vidva nista za skupaj, njemu delo očitno ni tuje, saj je pripravljen pomagati na turistični kmetiji, tebi je pa samo do poležavanja, sprehajanja po mestu….Drugače pa, Ljubljana je samo glavno mesto, ni New York, da takole izgubiš tla pod nogami, ker si začela živeti v mestu.
Pogovor in iskanje kompromisov. Ali bosta samo delal na kmetiji ali bosta v domači vaši tudi v službah, bosta vikende ali katere druge dneve fraj, bosta v tašči ni ali svoji hiši, bosta odločitve sprejemala po vnaprejšnji planih ali glede na delo, bosta kljub temu da ostaneta v lj hodila domov v pomoč dokaj pogosto npr. vikende…
Sicer nimam partnerja, a sem kljub večni želji po življenju in desetletju samostojnosti v lj, sprejela odločitev, da grem nazaj v rodno vas, kjer so me vsi že od nekdaj postrani gledali, ker sem čudna. Še huje živim v mansardi staršev, po službi delam na njivi, v sadovnjaku, skrbim za male živali kure, race it. Kljub temu kar pogosto pihne na dopust, še vedno v Cankarjev dom, koncert v Tivoli Al preprosto na kofein ob Ljubljanici. Živim v okolici Ljutomera, torej ne ravno blizu. Vaščani so me pa prijetno presenetili, mi pomagajo, spoštujejo, ker pogosto tudi njim pomagam pri kmetijskih delih. Sem aktivna v lokalnih društvih, pa danes se pogosto dogaja kaj tudi v Rovt ah – Grosman festival, srečanja motoristov s koncerti,…
Zivljenje v mestnem bloku in zivljenje na kmetiji sta dve popolnoma razlicni zgodbi. Tako kot zelo razlicne (striktne) veroizpovedi ali ce je en za odprto zvezo in drugi za zvestobo. Noben od teh pogledov ni sam po sebi narobe in noben ni boljsi ali slabsi. Samo pac v isti zvezi se jih ne da kombinirati. Tako kot golaz in cokoladna torta. Ne gre na isti kroznik. In ja, tega dejstva noben pogovor ne resi.
Midva sva bila 24 let nazaj na istem. Vztrajala sem, da začneva na svojem. Brez vmešavanja… vmes sva naredila par kompromisov. Nekaj je bilo po moje, nekaj po moževo. Vedno pa sprejemljivo za drugega. Danes sva še vedno skupaj, srečna, na vasi. Po 10 letih sva se preselila. Čisto na svoje. Taščo je skoraj kap, ko sva rekla, da bova dozidala kompletni svoj del hiše. Vhod, vse. Vse smo strogo dorekli. Pri nas je “pri sosedovih” kamor nimaš vstopa, če te ne spustimo skozi vrata. Svoj vrt, svoje dvorišče, svoja klet, svoje rože.
Če bosta lahko začela čisto na svoje, ok. Če pa gresta “domov” k enemu, potem pa ne bo šlo. Pa vse, čisto vse podrobnosti dorećite prej. Najprej vidva, potem s starši. Če kompromisi ne bodo šli skozi, pa ne vem, če imata prihodnost.
moja mlada sorodnica se je odrekla vrhunski znanstveni karieri v tujini zaradi dolgoletnega fanta-skupaj sta od najstniških let, s katerim sta po njenem nekajletnem študiju v tujini zaživela skupaj. So jo v roku deh let večkrat povabili v svojo ekipo in se nejna služba v Slo ne more primerjati s to v tujini.
nekaj let se zvezo še da vzdrževati na daljavo, z medsebojnimi obiski in daljšimi skupnimi študentskimi počitnicami, na dolgi rok pa to ne gre.
ker me starejše sorodnice smo bile enotnega mnenja, da bo lažje doktorirala na daljavo, kot pa našla kompatibilnega fanta. In smo ji to tudi povedale.
Jaz bi dala brez pomisleka prednost ljubezni in odnosom. Sledila bi moškemu, ki ga ljubim. Misliš, da meni vse paše, kar si mož zaželi in obratno? Se je za uspeh dolgoletnega zakona treba kar veliko prilagajati.