Ko te nenadoma zapustijo prav vsi in ne veš sploh zakaj
Sem drugače družabna oseba. Mislila sem, vsaj do zdaj, da imam nekej prijateljice. Pa se je temu pokazalo popolnoma drugače, kot sem mislila, ali pa sem se temu slepila. Ni čudno potem, da se včasih kar sama zaprem v nek svoj svet in padem v tako globoko žalost. Učijo nas, da moramo biti med ljudmi. Ja pa s kom zaboga naj boš, če pa tudi, ko se na človeka nisi navezal, si se razumel in ti kar obrne hrbet ali ni zanesljiv, kot je bilo dogovorjeno? Več kot sem med ljudmi, rajši imam živali in vedno težje mi je biti sploh med ljudmi v družbi. Vedno težje res, priznam. Ker me kar boli. Pa nočem da me prizadene, pa me. Zakaj se družiti sploh, da nam bo lažje, pa če nas potem to vse tako rani, da nam je še hujše???
Na koncu spoznaš da niti ene prave frendice nimaš, niti ene samcate in niti enega pravega fanta, vrednega zaupanja nisem imela, niti enega. Vprašaš se potem, kaj sploh? Bo kdaj boljše? Je boljše nekaj časa, spet gre vse navzdol, ect. Kaj se to dogaja resno me zanima?
Mogoce imas nerealna merila? Tudi najboljsi prijatelji imajo vsak svoje zivljenje in ce si odrasla, je neumno pricakovati, da bodo dali vse na stran, da tebi ne bo dolgcas.
Po drugi strani, kaj pa ti dajes? Ali samo stejes, kaj bos dobila? Nam si npr dala en daljsi jamr, poln pljuvanja po drugih ljudeh. A ves, ce v nekdo moji prisotnosti pljuva po drugih, normalno pricakujem, da bo pljuval cez mene, kadar me ne bo zraven. In se raje v sirokem loku izognem, da mu ne dajem materiala – sploh v obliki kakih zaupnih zadev.
Razmisli najprej o sebi, glede druzbe se ti bo potem kar samo razjasnilo.
Mislim, da imaš prevelika pričakovanja do ljudi. TI si pripravljena dajati, TI se odločaš, da daješ, TI si se pripravljena 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} predati, to je TVOJA odločitev. Drugi ljudje se odločajo po svoje. Ne moreš od drugih pričakovati, da razmišljajo enako kot ti.
Vem. Sem bila v tvoji koži. Prav tako sem spoznala, da nimam nobene prijateljice, ko mi je bilo v življenju najtežje… Pa sem se pobrla sama. Naučila sem se, da se lahko prav dobro zanesem sama nase.
Zdaj imam nove ljudi okoli sebe. Ne pričakujem ničesar od njih. Včasih me kdo od njih preseneti in je lepo. Ne sanjam več o pravljičnih prijateljstvih in jih tudi ne potrebujem. Ugotovila sem, da imam povsem običajna prijateljstva in da mi to zadostuje.
Z ljudmi mi je še vedno fajn, včasih se znajdem v težavah in mi pomaga kdo, ki ga sploh ne poznam, pa jaz pomagam komu, ki me sploh ne pozna. Mislim, da je tako prav.
Zakaj žaluješ za tistimi, ki so odšli? Sploh pa, če so te izkoriščali, se družili s tabo samo in le, ko ni bilo drugih ali pa imeli od tebe kakšne druge koristi. Takšnega, ko vidiš kaj je resnica, se ogneš. Pa tudi, če ti govori vsesorte. A dejanja pokažejo njegov pravi obraz.
Torej, na svetu je mnogo ljudi, ki so vredni tvoje družbe.
Pa ti veš, da prijatelji ne obstajajo? Dokler je neka korist na eni ali drugi strani še gre, potem pa ne. In ta korist je lahko tudi samo navadno druženje. Ko spoznajo nekoga “kvalitetnejšega” pozabijo nate.
Jaz sem to že zdavnaj ugotovila in ti svetujem, da se naučiš živet sama brez opore nekih prijateljev, boš videla koliko bolj srečna boš. Nekaj časa verjamem da je hudo, potem pa verjemi, da ti bo še en prijatelj preveč.
Imam tri zelo dobre ljudi na katere se lahko zanesem ne glede na kaj in kdaj se zgodi.
Mislim, da je pomembno vzdrževanje odnosov. Pri nas se vedno 1x na teden vidimo. Vsakič nekje. In ja, kdaj se mi v startu ne da, ali pa se mi zdi naporno uskladit vse z družino, pa čakat otroka, pa dragi nerga itd. Ampak še vedno so mi prijatlji pomembni.
Prijateljstvo je umetnost.
Treba ga je znati negovati.
Ne vem kaj pričakuješ od tega ?
Jaz nikoli nič,ampak vedno dobim veliko. Toplo besedo,pozornost,obisk v bolnišnici…..
Čisto odvisno kaj si predstavljaš pod prijateljstvo.
Jaz osebno gojim dolgoletna prijateljstva od vrtca naprej . Pa bom 50 počasi .
Sem pa res spoznale pred leti žensko, ki vsa imeli podobne življenjske izkušnje. Glej ga zlomka, pričakovala je da bova dnevno na vezi. Ni šlo. Vmes imamo razne obveznosti nas kdaj čas preganjat, pride kaj nepredvidljivega vmes. Tako je življenje.
Nisva poglabljali, ker sem dobila občutek prisile.
Vse je samo svobodna volja.
So. Ampak so zelo zelo redki. Po moje lažje najdeš super mega pravljično ljubezen življenja, kot pa takega res pravega prijatelja. Sploh med ženskami, ker pri njih, ko pride dedec, pozabijo na vse.
[/quote]
Res je zanimivo kako pozabijo na vse, ko dobijo moškega. Nimaš kaj, saj bo boljše. Več daješ, bolj si oslu podoben res. Ljudje so več ali manj prijazni le ko te rabijo.
Ma kaj ti se hecaš. Po kom točno sem pljuvala. Ti pa hitro vse vidiš kot pljuvanje in opravljanje. Ne morem verjeti res. A potem, ko ti nekdo zaupa, zakaj ima konflikte z očetom, boš ti najprej pomislila da grdo govori čez njega in da ga opravlja? Ok pa ti si res smešna. Drugi z žaljivimi komentarji pa prav tako.
Pa ti veš, da prijatelji ne obstajajo? Dokler je neka korist na eni ali drugi strani še gre, potem pa ne. In ta korist je lahko tudi samo navadno druženje. Ko spoznajo nekoga “kvalitetnejšega” pozabijo nate.
Jaz sem to že zdavnaj ugotovila in ti svetujem, da se naučiš živet sama brez opore nekih prijateljev, boš videla koliko bolj srečna boš. Nekaj časa verjamem da je hudo, potem pa verjemi, da ti bo še en prijatelj preveč.
[/quote]
Hvala ti. Se bom naučila tako. Ker tako samo pričakujem da bo nekdo isti kot jaz in vse naredil pa temu ni tako. Če jaz naredim, pač naredim. Drugi se bo pa sam odločil.
Idealistična, popolna. Tega pa ni jah ja.
[/quote]
No, saj razumeš. Isto je z vsemi razmerji. S službo. Partnerstvom.
Kakršna koli idealizirana, popolna, brezhibna, pravljična razmerja so obsojena na propad, ker jih nihče in nič ne more izpolnit.
Ljudje, ki fantazirajo o popolnih prijateljstvih ali razmerjih znajo biti žal zelo naporni in ob njih vedno dobivaš občutek, da si naredil nekaj narobe, nekaj premalo, ne daješ dovolj pozornosti ali tega ali onega … Zato sem se tudi jaz že komu umaknila, ker mi je bilo preprosto prenaporno, da se od mene vedno nekaj zahteva. Dajem to, kar želim dajati, pristno in s srcem. Če komu to ni dovolj, pač, srečno na njegovi poti.
začnete, problem je v tebi ? Ja, mogoče je res, če si miren, rad pomagaš, tiho prenašaš udarce in brce
v rit od drugih, je problem v tebi. Ko pa je enkrat dovolj in nisi več na voljo, te odrinejo kot zadnjo smet.
Taki so v glavnem danes ljudje in malo je tistih dobrih, na katere se lahko zanešeš. Še sorodniki te izdajo.
Govorim iz izkušenj, pa ni treba, vidiš, problem je v tebi.
Jaz se družim v krogih, kjer bi morali biti odnosi tesnejši, pa niso. Zakaj? Ne vem, najbrž je življenje postalo težje, službe in odnosi napornejši. Spomnim se, ko je pri nas pol ulice pomagalo pri gradnji drvarnice. Danes tega ni več, vsak je bolj zase, veliko manj je pomoči. V službi tudi sama vidim, da raje postavijo nogo, da padeš, kot ti pomagajo (pa ne gre samo zame). Zakaj je tako ne vem.
Če se ljudje ne družijo s teboj, je seveda lahko tudi kaj “narobe” v tvojem odnosu do drugih, ni pa nujno. Znaš poslušati, pomagati? Si kritična do drugih? Rada nergaš? Si pesimist? Ogovarjaš? Razčisti sama s seboj. Če je katera “prijateljica” malo boljša, vprašaj direktno, če si jo kaj prizadela, da se je oddaljila. Prosi za iskren odgovor.
zadnjič sem gledala en dober film..
God’s Not Dead (2014)
http://www.imdb.com/title/tt2528814/
V enem izmed odlomkov filma ženska izve, da ima raka. Zvečer je zmenjena s svojim partnerjem, da se dobita v restavraciji. On takoj vidi, da je slabe volje. Ona mu zaupa, da ima raka. On vpraša, ali si mi morala ravno danes to povedati? Reče tudi da sta oba imela od tega odnosa korist. In to tisti večer zapusti. To je žal podoba današnjega časa.
Pravi prijatelj je redkost. Ko pa ga najdeš, neguj ta odnos. In če si želiš prijateljstva, ga išči.
