Brez žaljivk prosim!

Družina živi v 18 metrih. Spijo v eni sobi vsi 4. Otroka sta proti koncu osnovne šole. Oba starša sta zaposlena. Sta pa čudna in otroka imata psihične težave. Kam se lahko obrnem, da družini kdo pomaga in spodbudi na selitev v večje stanovanje ali zaprosijo za neprofitno?

? Csd?

Družina moje prijateljice je živela na 24 m2. Vsi 4 so spali v istem prostoru. Šparala sta vsak cent, da sta čez več let imela zadosti za nakup stare, na pol razpadajoče kmečke hiše izven Ljubljane, kamor so se preselili in jo postopno obnovili, da je primerna za bivanje. Ni luksuzna, a oni so zadovoljni. Mogoče bi tvojim znancem svetovala kaj podobnega namesto, da čakajo na vbogajme?

V hišniškem kletnem stanovanju so živeli štirje, praktično odrasli ljudje, sošolka iz srednje s starejšim bratom. Stanovanje ni bilo kaj večje, čeprav je bil kabinet za njiju ločen od majhne dnevne sobe s kuhinjsko nišo z zaveso. Sošolka krasna oseba, vsa družina pa topla in prijetna. Druga sošolka, stari bloki, enosobno stanovanje, brez kopalnice, skupno stranišče na hodniku. Umivat so se hodili v mestno kopališče. Vsi prijetni, odlični ljudje. Še ena sošolka, živela na zadružnem posestvu, nad hlevi so imeli pregrajeno majhno bivališče. Staršev nisem poznala, punca krasna in prijetna. Sošolec, starši so ga zapustili, živel je pri babici v hiški z eno sobo. Na ohišnici, kjer danes ne bi bilo prostora za avto, je bila koza za mleko in kure za jajca. Imel je od kurjekov posrane čevlje, ko je prihajal v šolo. Danes je direktor neke srednje velike firme….. Še bi našla, če bi pobrskala po spominu. Torej, pač nimajo, ne prvi in ne zadnji. Obrneš se pa lahko na csd. V tej obubožani državi, kjer so postale deložacije družin nekaj normalnega, bodo naredili kaj? Živijo kot smo petdeset let pač še znali živeti in tudi preživeti. Saj ne rečem, da je fajn, okrepi pa.

V hišniškem kletnem stanovanju so živeli štirje, praktično odrasli ljudje, sošolka iz srednje s starejšim bratom. Stanovanje ni bilo kaj večje, čeprav je bil kabinet za njiju ločen od majhne dnevne sobe s kuhinjsko nišo z zaveso. Sošolka krasna oseba, vsa družina pa topla in prijetna. Druga sošolka, stari bloki, enosobno stanovanje, brez kopalnice, skupno stranišče na hodniku. Umivat so se hodili v mestno kopališče. Vsi prijetni, odlični ljudje. Še ena sošolka, živela na zadružnem posestvu, nad hlevi so imeli pregrajeno majhno bivališče. Staršev nisem poznala, punca krasna in prijetna. Sošolec, starši so ga zapustili, živel je pri babici v hiški z eno sobo. Na ohišnici, kjer danes ne bi bilo prostora za avto, je bila koza za mleko in kure za jajca. Imel je od kurjekov posrane čevlje, ko je prihajal v šolo. Danes je direktor neke srednje velike firme….. Še bi našla, če bi pobrskala po spominu. Torej, pač nimajo, ne prvi in ne zadnji. Obrneš se pa lahko na csd. V tej obubožani državi, kjer so postale deložacije družin nekaj normalnega, bodo naredili kaj? Živijo kot smo petdeset let pač še znali živeti in tudi preživeti. Saj ne rečem, da je fajn, okrepi pa.
[/quote]
Da otrok,ki odrasca v skromnem okolju je bolj prizemljen, topel, socuten,se zna lepo obnasati. Skrbi me le ker je omenila psihicne tezave pri otrocih. To pa ne vem ce ne izhaja iz kaksne zlorabe ipd? Ker sam prostor jima zihr ne povzroca tega.

za tiste ki prihajajo preko kolpe,junker nas gleda

Občine oz. občinski stanovanjski skladi dodeljujejo neprofitna/socialna stanovanja preko razpisov, mogoče pa lahko zaprosijo za subvencijo najemnine na svojem centru za socialno delo, če bi vzeli kakšno drugo večje tržno stanovanje v najem.

Poznala sem družino, ki je živela na približno 12 m2, 4 člani, wc so imeli na hodniku skupen z ostalimi, kopalnice takrat še ni bilo. Nikoli ne bom pozabila te topline in uporabnosti njihovega doma in vedno je bil prostor še zame pri njih. Ko sta šla otroka v šolo, so kupili hišo- in v manj kot letu dni sta se starša ločila.

Na župana.

Lih zaradi hise sta se locila ne? Mar bi ostali na tistih 12m pa bi ziveli srecno do konca svojih dni.

In zakaj starša nič ne ukreneta? Očitno sta opravilno sposobna, če sta zaposlena? Ti jim itak ne moreš ničesar uredit, če se onadva ne angažirata. Sta te prosila za pomoč? Mogoče se pa njima sploh ne zdi tako grozno živet na 18m2?

Jaz sicer ne vidim nič narobe pri tem če živijo v majhnem stanovanju. Samo da vejo zakaj tam živijo. Če sta starša zaposlena potem mislim da sta tudi sposobna zaprositi za pomoč če jo portebujejo.
Zakaj pa imata otroka psihične težave je po vsej verjetnosti ne zaradi stanovanja razen, če ju okolica stalno opominja na to da so čudni ker nima vsak otrok svoje sobe ki je velika vsaj 30 kvadratov.
Če starša ne želite spremembe potem, razen če gre za kakšno zlorabo, ti ne mores naredit ničesar.

Kakšna tema 🙂 naj avtorico in vse ostale spomnim, da ste še nedolgo tega vpili, da si Evropa zasluži, da jo zasedejo bolj prilagodljivi/skromnejši/iznajdljivejši. Taki, ki v matičnih državah živijo po 20 kom na par kvadratih. A če se domačini temu “prilagodijo” pa ni prav? A sploh veste kaj bi radi? In zakaj vtikate nos tja, kjer vam ni mesto?

Okej, glavo iz oblakov malo. Tudi moji starši so imeli marsikaj za povedat o odraščanju, pa naslednja generacija je tudi še živela v pomanjkanju (to je ta, ki jo opisujete), danes pa taka revščina za sabo potegne vse sorte stigme. Nismo 50 let nazaj, ljudje. Če danes družina živi v takem, so to neurejene družinske razmere. Očitno ni volje, znanja, sposobnosti za več. In otroci v takem trpijo. Če bilo še par desetletij nazaj to nekaj običajnega (v našem razredu je bilo par takih primerov), danes, v dobi obilja, ni. In so psihične posledice takega otroštva meni osebno logična posledica. Pa ne striktno zaradi majhnega stanovanja, ampak zaradi očitne nezmožnosti staršev se znajti v svetu. Sploh delajo na tem, da bi se izkopali?