Spodaj piše ena o tem, da se je temu dečku, ki je zdaj na OŠ Poljane, že v prvem razredu “spipalo”.

Tudi sama poznam dva taka fanta, ki tako funkcionirata: najprej sta lahko čisto prijetna, potem pa pride nek sprožilec in se mu v glavi “utrga”. Takrat je sposoben narediti čisto vse, meče okrog sebe stvari, brca, tuli…. Pa sta drugače oba precej inteligentna.

Zanima me, če kdo ve, kako se reče tej motnji.

Nevzgojenost, razvajenost, scertanost.

Ne mi govorit o motnjah. V naših letih v vseh generacijah ni bilo enega takega.

Strinjam se.Mogoče so bili taki v posebni šoli ali kje drugje.

Aspergerjev sindrom!

ADHD v najhujši obliki, Aspergerjev sindrom – ne vem, ta fant bi nujno potreboval zdravljenje na pediatričnem psihiatričnem oddelku, če še ni bil tam. Moji otroci sicer nimajo teh težav, ampak sem se pogovarjala s starši takega otroka – videla, da se trudijo, a je hudo. Pri nas so se zadeve rešile, ker so se starši potrudili, da je otrok dobil primerno zdravniško obravnavo in so se stvari izboljšale.

,+Ti ravno ne veš kaj je ADHD in kaj Asperger. Mečeš vse v en koš. Spat pejd, pa kakšnega konzumiraj, ga krvavo potrebuješ.

Kaj bi to res bila za motnje. Bipolarna motnha? Samo pri 7ih letih že ne vem res ne.

Danes, ko so take in drugačne formulacije raznih motenj zelo in je lahko marsikaj, ampak v mojih časih so to reševali z dvema čez rit ali dvema okoli ušes.

Temu se reče, da je staršzajebal svojega otroka.
Žorž jim je to povedal v ksiht, prvi trenutek.
Žal, je eden redkih, ki si je to drznil in za to še pokasiral njihov keš.
Tako bi se moralo postopati pri vseh takih starših, ki zafurajo svoje otroke!

Zmotjen starševski sindrom bi jaz to imenovala. Oziroma babi-dedi&sindrom ko že stari tastari(stari starši) niso pravilno vzgajali svojih pamžev in so jim popuščali na ful. Zdaj pa starši nimajo vsajenega pravilnega vzorca preko katerega bi vzgajali svojega pamža in evo rezultate.

Odvisno kolk je otrok star. Med 2 pa tja do 5 let je to po vsej verjetnosti samo napad trme in čeprav je sila neprijetno in težko, ni bolezen ampak samo faza v razvoju. Pri nekaterih je to zelo izrazito, res hudo, drugi imajo malce milejše izbruhe, pri določenih se komaj kdaj pojavijo in jih je komaj opaziti. Pri starejših pa gre res verjetno za kakšno motnjo ali reakcijo na kak hud stres.

Napad trme ni faza v razvoju, ampak posledica starševskega reagiranja in se potencira z avtoriteto staršev.

No, po moje pa ti ravno bolezen pač pa kolericni karakter. Gledam sebe in svojo družino, vse ok, pol pa v sekundi neurje, sicer ne do te mere, da bi bili nasilni ampak kak povzdignjen glas pa. Z leti se umiri kolk opažam.

Napad trme ni faza v razvoju, ampak posledica starševskega reagiranja in se potencira z avtoriteto staršev.
[/quote]

Ni res. Obdobje trme je faza v razvoju in se ji prav reče točno tako: obdobje trme. Dobiš v vsaki knjigi o otrokovem razvoju. Za vsakega otroka je nujno, če ne z njim nekaj ni v redu. V tem obdobju otrok ugotovi, da ima svojo glavo za razmišljanje in zato “vadi” razmišljanje s svojo glavo tako, da se zavestno upira staršem. Nekateri bolj, drugi manj, nekateri komaj kdaj. Kljub temu, da je to obdobje nujno, je hkrati tudi odlična priložnost za učenje še ene pomembne stvari v življenju. In to je postavljanje mej in obvladovanje svoje jeze. In to ga morajo naučiti starši. Trma ni odraz vzgoje. Odraz vzgoje je, kaj bo otrok od tega obdobja odnesel oz. kaj se bo naučil.

To ni motnja, ampak kombinacija karakterja in vzgoje.

Jaz sem se nazadnje pri skoraj 9 letih metala po tleh v javnosti, tulila, vpila in tolkla s pestmi po tleh. Slucajno se je to zgodilo v solski jedilnici. Izpad sem imela, ker ocetova odlocitev ni bila po mojem okusu in sem ga tako izsiljevala. Pri mami si cesa takega ne bi nikoli upala narediti. Na druge se nisem spravila, ker nisem nasilna po karakterju. Danes veljam za zelo umirjeno, ceprav se se vedno hitro razburim, ce se mi zdi, da je bila storjena krivica do kogakoli.

Oba starsa sem imela zelo dobro nastudirana in sem tocno vedela, koliko si lahko pri katerem privoscim in kaksna metoda bo prinesla uspeh. Prav tako ve vse to tale fant in pac igra tisto muziko, ki mu bo prinesla zazeljeni rezultat.

Tudi ce ima otrok kaksno motnjo, se ga da z vajo nauciti vsaj priblizno normalnega obnasanja, seveda, ce je interes za to. To vidim tudi na primeru otroka s pp v sorodstvu, ki se obnasa drugace v svojem programu do osebja, ker osebje to od njega zahteva in drugace doma, kjer mu je vse dovoljeno.

To ni motnja, ampak kombinacija karakterja in vzgoje.

Jaz sem se nazadnje pri skoraj 9 letih metala po tleh v javnosti, tulila, vpila in tolkla s pestmi po tleh. Slucajno se je to zgodilo v solski jedilnici. Izpad sem imela, ker ocetova odlocitev ni bila po mojem okusu in sem ga tako izsiljevala. Pri mami si cesa takega ne bi nikoli upala narediti. Na druge se nisem spravila, ker nisem nasilna po karakterju. Danes veljam za zelo umirjeno, ceprav se se vedno hitro razburim, ce se mi zdi, da je bila storjena krivica do kogakoli.

Oba starsa sem imela zelo dobro nastudirana in sem tocno vedela, koliko si lahko pri katerem privoscim in kaksna metoda bo prinesla uspeh. Prav tako ve vse to tale fant in pac igra tisto muziko, ki mu bo prinesla zazeljeni rezultat.

Tudi ce ima otrok kaksno motnjo, se ga da z vajo nauciti vsaj priblizno normalnega obnasanja, seveda, ce je interes za to. To vidim tudi na primeru otroka s pp v sorodstvu, ki se obnasa drugace v svojem programu do osebja, ker osebje to od njega zahteva in drugace doma, kjer mu je vse dovoljeno.
[/quote]

Imam prošnjo zate, saj praviš, da si to delala očetu, mami si ne bi upala nikoli, pa da si imela oba zelo dobro naštudirana.
Prošnja pa je ta, če lahko napišeš, zakaj si to počela pri očetu, pri mami pa nikakor ne, forum je anonimen, verjamem pa, da bi pri vzgoji marsikomu pomagal vpogled v možgane otroka, ki “se mu utrga”. Zakaj nekje ja, drugje ne. Hvala.

Imam prošnjo zate, saj praviš, da si to delala očetu, mami si ne bi upala nikoli, pa da si imela oba zelo dobro naštudirana.
Prošnja pa je ta, če lahko napišeš, zakaj si to počela pri očetu, pri mami pa nikakor ne, forum je anonimen, verjamem pa, da bi pri vzgoji marsikomu pomagal vpogled v možgane otroka, ki “se mu utrga”. Zakaj nekje ja, drugje ne. Hvala.
[/quote]
A veš, da bi mene tudi zanimalo? Redko kdo takole iskreno pove.

Danes, ko so take in drugačne formulacije raznih motenj zelo in je lahko marsikaj, ampak v mojih časih so to reševali z dvema čez rit ali dvema okoli ušes.
[/quote]

In takšne motnje je znal pozdraviti že učitelj, hišnik, redkeje ravnatelj, ker se je uredilo že na nižjih inštancah.
Danes pa kup pedagogov, psihologov, psihiatrov, spremljevalcev, gore papirjev, ure razprav … učinka pa nobenega. V devetem razredu se pogovarjajo o isti problematiki kot v prvem.

In takšne motnje je znal pozdraviti že učitelj, hišnik, redkeje ravnatelj, ker se je uredilo že na nižjih inštancah.
Danes pa kup pedagogov, psihologov, psihiatrov, spremljevalcev, gore papirjev, ure razprav … učinka pa nobenega. V devetem razredu se pogovarjajo o isti problematiki kot v prvem.
[/quote]

Ja, pozdravili so tako, da je ta otrok odrasel v prepricanju, da se nasilje resuje z nasiljem. To je generacija ki danes zganja nasilje v druzini, mobing nad zaposlenimi… zelo ucinkovito.

Imam prošnjo zate, saj praviš, da si to delala očetu, mami si ne bi upala nikoli, pa da si imela oba zelo dobro naštudirana.
Prošnja pa je ta, če lahko napišeš, zakaj si to počela pri očetu, pri mami pa nikakor ne, forum je anonimen, verjamem pa, da bi pri vzgoji marsikomu pomagal vpogled v možgane otroka, ki “se mu utrga”. Zakaj nekje ja, drugje ne. Hvala.
[/quote]

Cisto enostavno. Oce se je vec ukvarjal z mano, ker je imela mama precj daljsi delovnik. V vsem mi je vedno ustregel. Kuhal mi je po mojih zeljah, ce mi kaj ni bilo vsec, je pripravil drugo jed, mi med kosilom pripovedoval pravljice, itd. Se zdaj se spomnim enega kroznika s slike krave in telicka na oblakih, o katerima mi je povedal veliko dogodivscin, a ju bom videla sele, ko pridem do dna kroznika. K prijateljem ali na igrisce sva sla po mojih zeljah, oblekel me je po mojih zeljah. Ce mi kaj ni bilo vsec, je spremenil l tako, da mi je bilo vsec. Po igri mi nikoli ni bilo treba pospraviti za sabo, “ker sem bila tako ustvarjalna”, kot me je zagovarjal pred mamo. Ko sem sla v solo, nisem bila navajena reda in sem zato vedno iskala svoje stvari in jih zgubljala. Ko je mama zaropotala, me je vedno zagovarjal. V njegovih oceh sem bila cudezni otrok, najbolj pameten in najbolj ustvarjalen otrok. Vedno me je hvalil. Tudi, ce sem drugje kaksno uspicila, me je zagovarjal. Recimo, spomnim se, ko mi je naredil lok pri kaksnih 7 ali 8 letih in sem strelljala puscice vse povprek, tudi proti drugim otrokom, nakar je stric rekel, da ogrozam druge otroke (bilo je pri babici), in da jih lahko oslepim, me je oce takoj zagovarjal in se skregal s stricem, ki mene, nedolznega otroka obtozuje ogrozanja drugih. Takrat sta se res zelo skregala, ceprav sta se sicer dobro razumela. Oce je potem demonstrativno odsel, in jaz sem mu visela z rokava. Potem se je vdal in se vrnil zaradi mojih prosenj, ne ker bi se strinjal s stricem. Skratka, jaz sem bila genialna in nedotakljiva, njegov sef, on je bil moj podrejeni. Vendar me je tudi ucil marsikaj, npr. naucil me je razvijati fotografski film ze pred solo in veliko sva debatirala. Bila sem ves njegov svet, ceprav prej ni maral otrok. Danes se mi zdi, kot da je po mojem rojstvu svojo odraslo druzbo zamenjal zame.

Mama je bila iz cisto drugacnega testa. Pri njej se je reklo enkrat in je bilo treba narediti. Pri njej ni bilo pardona. Ni me nikoli tepla, je pa povzdignila glas. In rada je kritizirala. Nikoli ni bilo nic zadosti dobro. V prvem razredu je recimo zahtevala, da napisem domaco nalogo se enkrat, celo se tretjic, ker sem bila prvic prevec povrsna. Ce sem zgubila ali umazala kaksen kos oblacila, me je okregala in mi ocitala, da ima zaradi mene dodatno delo. Bila je mojstrica v custvenem izsiljevanju. Ko je bila ona doma, sem morala igrace pospraviti in imeti red. Igrac mi namerno ni hotela kupovati veliko, da se ne bi razvadila, kot mi je veliko kasneje povedala. Skratka, bila je zahtevna mama, ki je zahtevala, red in ni popuscala. Ce ni slo drugace, je pritisnila se s custvenimi ocitki. Nanjo sem gledala kot kaksno kraljico, ki se s trona pogovarja s podaniki.

Sama zagovarjam srednjo pot.

Ja, pozdravili so tako, da je ta otrok odrasel v prepricanju, da se nasilje resuje z nasiljem. To je generacija ki danes zganja nasilje v druzini, mobing nad zaposlenimi… zelo ucinkovito.
[/quote]
In mali nasilnež, ki danes ustrahuje cel razred z učiteljico in ravnateljico vred, raste v prepričanju, da je njemu vse dovoljeno in da mu nihče nič ne more in ne sme. In prav tako bo zganjal nasilje in mobing.

Nismo dost pametni.

Cisto enostavno. Oce se je vec ukvarjal z mano, ker je imela mama precj daljsi delovnik. V vsem mi je vedno ustregel. Kuhal mi je po mojih zeljah, ce mi kaj ni bilo vsec, je pripravil drugo jed, mi med kosilom pripovedoval pravljice, itd. Se zdaj se spomnim enega kroznika s slike krave in telicka na oblakih, o katerima mi je povedal veliko dogodivscin, a ju bom videla sele, ko pridem do dna kroznika. K prijateljem ali na igrisce sva sla po mojih zeljah, oblekel me je po mojih zeljah. Ce mi kaj ni bilo vsec, je spremenil l tako, da mi je bilo vsec. Po igri mi nikoli ni bilo treba pospraviti za sabo, “ker sem bila tako ustvarjalna”, kot me je zagovarjal pred mamo. Ko sem sla v solo, nisem bila navajena reda in sem zato vedno iskala svoje stvari in jih zgubljala. Ko je mama zaropotala, me je vedno zagovarjal. V njegovih oceh sem bila cudezni otrok, najbolj pameten in najbolj ustvarjalen otrok. Vedno me je hvalil. Tudi, ce sem drugje kaksno uspicila, me je zagovarjal. Recimo, spomnim se, ko mi je naredil lok pri kaksnih 7 ali 8 letih in sem strelljala puscice vse povprek, tudi proti drugim otrokom, nakar je stric rekel, da ogrozam druge otroke (bilo je pri babici), in da jih lahko oslepim, me je oce takoj zagovarjal in se skregal s stricem, ki mene, nedolznega otroka obtozuje ogrozanja drugih. Takrat sta se res zelo skregala, ceprav sta se sicer dobro razumela. Oce je potem demonstrativno odsel, in jaz sem mu visela z rokava. Potem se je vdal in se vrnil zaradi mojih prosenj, ne ker bi se strinjal s stricem. Skratka, jaz sem bila genialna in nedotakljiva, njegov sef, on je bil moj podrejeni. Vendar me je tudi ucil marsikaj, npr. naucil me je razvijati fotografski film ze pred solo in veliko sva debatirala. Bila sem ves njegov svet, ceprav prej ni maral otrok. Danes se mi zdi, kot da je po mojem rojstvu svojo odraslo druzbo zamenjal zame.

Mama je bila iz cisto drugacnega testa. Pri njej se je reklo enkrat in je bilo treba narediti. Pri njej ni bilo pardona. Ni me nikoli tepla, je pa povzdignila glas. In rada je kritizirala. Nikoli ni bilo nic zadosti dobro. V prvem razredu je recimo zahtevala, da napisem domaco nalogo se enkrat, celo se tretjic, ker sem bila prvic prevec povrsna. Ce sem zgubila ali umazala kaksen kos oblacila, me je okregala in mi ocitala, da ima zaradi mene dodatno delo. Bila je mojstrica v custvenem izsiljevanju. Ko je bila ona doma, sem morala igrace pospraviti in imeti red. Igrac mi namerno ni hotela kupovati veliko, da se ne bi razvadila, kot mi je veliko kasneje povedala. Skratka, bila je zahtevna mama, ki je zahtevala, red in ni popuscala. Ce ni slo drugace, je pritisnila se s custvenimi ocitki. Nanjo sem gledala kot kaksno kraljico, ki se s trona pogovarja s podaniki.

Sama zagovarjam srednjo pot.
[/quote]
Hvala za tole. Kot sem zgoraj napisala: ljudje enostavno nismo dovolj pametni za vzgojo. Mogoče tu pa tam kakšen izjemen posameznik, ostali ga pa tako ali drugače biksamo. In potem, ko vidimo, da nek pristop mogoče res ni v redu, ga začnemo biksati v drugo smer. Večinoma pa z najboljšimi nameni.

Ja, pozdravili so tako, da je ta otrok odrasel v prepricanju, da se nasilje resuje z nasiljem. To je generacija ki danes zganja nasilje v druzini, mobing nad zaposlenimi… zelo ucinkovito.
[/quote]

Jep! In danes imamo razvajene otroke, ki niso kos niti osnovnim pastem življenja, ker jih v mladosti niso postavili tja, kjer jim je mesto.
Tole tvoje pisanje ni nič več in nič manj kot trolanje. 😉

Ena taka mama sem tudi jaz. Pa ne, ker bi zelela biti kraljica, ampak, ker je moj moz cist prevec popustljiv in predober. Otroci so sicer pridni in nimajo hujsih izpadov, ga pa veselo vrtijo okrog mezinca, on pa v prazno lapa…
V glavnem, ful je popustljiv in nedosleden, zato rabim bit jaz orto stroga na momente, sicer bi bil kaos. Verjetno je bila tvoja mama v istem smornu. Jaz bi bila ful srecna, da ne bi rabila biti zmajevka tu in tam, ampak otroci res non stop preizkusajo meje in jih jim je potrebno postavljat.

In mali nasilnež, ki danes ustrahuje cel razred z učiteljico in ravnateljico vred, raste v prepričanju, da je njemu vse dovoljeno in da mu nihče nič ne more in ne sme. In prav tako bo zganjal nasilje in mobing.

Nismo dost pametni.
[/quote]

Otrok staršev, ki so dobrega srca, nenasilni in strpni, ne more biti nasilnež in ustrahovalec. To je dejstvo.
In kaj vam to pove?
No?