Ljubezen po 35, res ni več možna?
Prijatelj, blizu 40, vedno je imel punce, tudi za več let. Je prijetnega videza in ga ženske kar obletavajo, tudi zelo lepe, prijetne in prijazne. Se naveže, po nekem času, tudi več letih, ugotovi, da te punce ne ljubi. Večkrat že videno. Zdaj je čisto obupan, da se nikoli več ne bo zaljubil in da si ne bo ustvaril družine. Ne zanima ga biti z nekom, v kogar ni zaljubljen, še manj si tako ustvariti družino. Mislim tudi, da nenamerno vsaki na koncu zlomi srce, sam je pa najbolj prizadet.
Pravi, da po najstniških letih pri nobeni ne občuti metuljčkov, temeveč samo naklonjenost.
Kako je zdaj s tem, se lahko človeku zavrti od ljubezni tudi v srednjih letih? Mora priti prava? Kaj pa če ne obstaja?
Z leti se vedno redkeje zaljubljamo, zato ker smo skozi čas doživeli vsa možna razočaranja od bivših partnerjev. Tudi tista prva ljubezen – če si imel res tapravo, vzame stran nek čar, ki ga več nikoli ni v nobenih drugih zvezah. Vedno težje je tudi najti pravo osebo, zato ker je pri 35ih definitivno manj izbire. Zadeva je res težja kot je pri 20ih, kar pa ne pomeni da ni možna. Vem za ljudi, ki so se noro zaljubili tudi na stara leta (pustili žene in otroke celo zaradi tega), čeprav je spet odvisno od izkušenj. Mogoče te osebe, ki so se noro zaljubile na stara leta, se nikoli pred tem niso, ampak so do partnerja gojili le neko simpatijo, enako kot tvoj prijatelj sedaj, ker je prvo ljubezen že dal skozi. To mora vsak pri sebi vedet.
Na splošno mislim vseeno, da človek ne sme preveč idealizirat ljubezen in zveze, ker zadeve niso kot v filmih, ki nam perejo možgane in večajo naša pričakovanja. Metuljčki niso ljubezen in minejo tudi pri najbolj zatreskanih pubertetnikih, ko enkrat padejo v rutino zveze s to osebo. Poleg tega pa je veliko odvisno tudi od sreče, če bo tvoj prijatelj dejansko pravi čas na pravem mestu naletel na pravo žensko zanj. Zgleda, da sedaj ni imel te sreče in je hodil v zveze na blef. Mogoče je en tistih, ki ne zna biti sam in potem gre v zveze brez čustev in čaka, da se bo enkrat zaljubil. Tak način je zelo slab, ne samo za dekleta, ki jih potem prizadene ampak tudi za njegovo mentalno stanje. Na tak način se psihično totalno iztrošiš in postaneš apatičen in se seveda ne moreš zaljubit. Reči svojemu prijatelju naj bo sam, dokler ne pogrunta kaj bi res rad (ali preboli fatalno zvezo iz preteklosti) in naj ne skače od cveta do cveta, dokler ne bo res začutil, da je spoznal žensko s katero bi rad preživel svoje življenje.
Ker so vsi narcisi. Zato pa je tako.
Zanimivo, če bi bilo govora o ženski, bi se vsi strinjali, da išče večne metuljčke, princa in da ne zna cenit kaj ima in da bo ovenela, bla, bla…
Kaj je s tem tipom drugače? Išče večne 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} metuljčke, večno zaljubljenost.
Super zanj, če meni da to obstaja. Jaz pa menim, da le on tega ni sposoben prepoznat, pa če ima pred nosom. Zato vsakič zaključi, ko kemija popusti.
Večna ljubezen se ne zgodi, ampak zgradi. Zgodi se zaljubljenost, ki jo pa z leti oblikujemo v ljubezen.
Kemija (metuljčki) še nikdar ni bila temelj za večno ljubezen. Zvestoba, spoštovanje in prijaznost pa.
Dobro napisano, podpiram.
Ne da ni možna, ni smiselna. Z vrstnico si ustvarit familijo ne gre. Večinoma si tega ne želijo niti jih ni fer v to silit. Mlade ne bo dohajal. Lahko pa poskusi z vrstnico , ki že ima otroke in jih ji pomaga preživljat. če vidi v tem smisel, pa ne vem.
[/quote]
Na trgu je veliko zensk med 35-40, ki bi še imele otroke, če bi spoznale kompatibilnega partnerja. Jaz jih najmanj 5 poznam.
Zaljubljenost mine, iz tega potem nastaja ali pa ne nekaj, čemur rečemo ljubezen.
Če se je pustil nategnit hulivodski instant filozofiji, da morajo biti kar naprej metuljčki, sicer to ni to, mu ni pomoči, dokler ne bo opazil, da so ga nalagali in da to ne obstaja. Mogoče tega ne bo nikoli opazil. Mogoče tega ne bo nikoli sprejel.
Zanimivo je, ker se očitno to ne dogaja samo ženskam, pač pa tudi moškim. Doslej sploh nisem mislila, da tudi oni padajo na filozofije romantičnih filmčkov.
Seveda se najti pravo tudi po 40-tem, samo nekaj redkeje se zgodi kot v mladosti. To je vsa razlika.
So pa seveda plusi – v teh letih bolje poznaš sebe in svoje želje/potrebe, pa si lahko najdeš žensko s katero je ujemanje boljše in predvsem trajnejše.
Torej – kot sem napisal – LAHKO. Če pa je ni, pa LAHKO ostaneš tudi sam.
Če ne obstaja – osebno ne verjamem da ne obstaja, verjamem le v to, da je lahko človek še ni našel. Ni še spoznal dovolj napačnih, da bi znal prepoznati pravo – ali pa sploh še ni spoznal dovolj žensk.
Po preprostem računu – za vsaj malo zahtevnega človeka, je pravih mogoče 5 od sto. Torej mora v najslabšem primeru pobližje spoznati 96 žensk, da bi bila lahko med njimi tudi prava.
Pravilen odgovor.
Pač oprosti, tvoj kolega je malo nerealen. Kot ena moja kolegica. Nikoli si ne bo.našla tipa. Taki bodo še zelo trpeli enkrat.
Prvo zaljubljenost ni ljubezen. Mine čez nekaj časa. Drugo je to, da res ni isto kot pri 20-tih. Sama to vem. Iz razlogov ki so jih eni našteli. Ker se jaz tega zavedam, je meni čiszo fajn v vezi nad 35 let. Z mojim sva se dolgo spoznavala ker mi težko kdo blizu pride. Ona zaljubljenost na prvi pogled to je lahko past. Poleg tega se ti res začne dogajat če nekogadolgo spoznavaš in po tihem želiš. Potem se navežeš in veza je lepa. Je pa tudi trdo delo.
Res se mi eni smilijo.