Po spominih,
Ko bi gozd je še gozd,
Ko ljubezen bila je se pristna.
Od nic in nikogar odvisna.
Poljubim te taksno kot si.
Kot ogenj,
Ki vekomaj tli,
Kot radost na licu iskri,
V naravi sem nasel objem,
V naravi sem spisal ta spev.
V gorah tam globoko,
V stihu globoko.
Objem, le zate,
Brez dna.
Gorim od slasti,
Nepogojene strasti,
To sem.

Gozd smrdi po trohnobi
se mi zdi, da si na nori gobi
te mede in halucinira
da še v gozdu
nimaš mira.
😉

Ljubezen pri meni vedno pristna in nepreračunljiva.
Spontana.
Čista.
Le v različnih oblikah, al stopnjah.
Velikokrat neizražena, zadržana, zaradi tega nič manj vredna.
Ljubezen gradi spoštovanje.
Ima posebno pot, samo jo ubira in vodi srce.
A se skriva, dokler sonce ne pokuka in ji kaže pot.

Kdo si, ki venomer odgovarjas na poeme?

Kdo si, ki venomer odgovarjas na poeme?
[/quote]

Potem pa to ni ljubezen, če ne čutiš tega.
Oprosti, ne bom več.

Potem pa to ni ljubezen, če ne čutiš tega.
Oprosti, ne bom več.
[/quote]

Ni probema, sam zanimal me je

Potem pa to ni ljubezen, če ne čutiš tega.
Oprosti, ne bom več.
[/quote]

ti pa si pojava! Kar čuti naj kdo si! In zdaj užaljenost ker te ne! Eni ste res premaknjeni

Ljubil si me s figo v žepu
navkljub besedam in pretepu,
da sem ti dovolj jaz sama.

Ljubil s svojimi si me pogoji,
neiskrenostjo besed in boji,
da sem tvoje izvirno delo.

Kar prodajaš,
da si dajal,
to ljubezen ni.

Ljubezen prava je predana,
v bistvu svojem nezlagana.
In če tudi kdaj toži, celo boli,
lepoto in čar v dveh rodi.

Lisicka, kaksen pretep no,
To je le metafora lahko.
Piši, da se razlocno skoz gozd slisi.

Gozdar, kaj nimaš jajc, da bi se za žensko stepel?

Tepel?
Zakaj, them com at fri will

Modrosti lisičje pravijo:

1. Lisičko le bojevit lisjak lahko ima,
silak telesa in bistrega duha.

2. Lisički precej godejo pesti
in razgaljenost med brhkimi možmi.

3. …

Nism lisjak, le cudak

Morda si čuden,
a si tudi zanimiv
in v pesmih svojih dovolj iskriv,
da netiš poetično veselje
in usmerjaš moje želje,
da beseda me v svet popelje.

V gozdu med drevjem po tebi dehti
ko po fižolu se ti strašno prdi
Še medveda s prdenjem si svojim prebudil,
od tvojega ritnega plina se revež je zgrudil
Da tvoje prebavno dehtenje ni šala
še srna od vohanja plina je revca kozlala
Da pa z dehtenjem ti svojim res moč si pokazal.
še dihurja v prdenju za šalo si zmazal

Bedancu se od žlehtnobe je spahovalo
in ga črvičilo je , ker mu dekle ni dalo,
ko s hlačami dol ga je v sram poslalo,
ker otepaču zasirjenem se dvignit ni dalo.

Si že kdaj razmišljal, čemu služi to tvoje dnevno objavljanje poezije prav tu gor? Če pustimo ob strani, da se v nagovorjeni prepozna več kot ena…

Si v bistrem studencu je Pehta rit prala
saj Bedancu popoldne jo bo pokazala
Si lulo je svojo s planiko dišavla
ker Bedancu bi rada nocoj jo nastavla
Saj Pehtina lula po ribah smrdi
si jo le prezrači kadar prdi

Si v bistrem studencu je Pehta rit prala
saj Bedancu popoldne jo bo pokazala
Si lulo je svojo s planiko dišavla
ker Bedancu bi rada nocoj jo nastavla
Saj Pehtina lula po ribah smrdi
si jo le prezrači kadar prdi
[/quote]

Si že kdaj razmišljal, da bi zbral svoje presežke?

)))))))))))))

Mal več take kombinirane poetike bi lahko kreiral.
Gozdički čarajo marsikatere skrivnosti.

Si že kdaj razmišljal, da bi zbral svoje presežke?
[/quote]
Razmišljal še nisem o svojih presežkih
živimo v časih slovenskih res težkih
Saj s poezijo to mojo ne da se živet
grem raje na MON pesmice pet
Le včasih Gozdarju jo kakšno napišem
potem pa jo v hosto hitro pobrišem

Bedanc z lepim se spevom je Pehti pohvali.
Čemu pa ji v postelji svoji junaka ni kazal.
Daj stran ga! mu namreč užaloščena je djala,
saj s piškavo jalovga zrna ne bo vrta sejala.

Ko Bedanec je svojga junaka pokazal
je Pehti mazut med nogami razmazal
nikoli junaka še tazga ni vidla
si gate je slekla in nanj se usedla

Zatulil Bedanc je nemarno zdaj Pehti:
Ti beštija stara, zlomila si batino mi!
In Pehta mu jezno odgovori:
Bradač, nisi mi vešč tega posla,
sem jahala že marskaterega osla
in veje si svoje polomil ni!

V vetrovni in hladni sivini,
ko hrepenim po gozdni milini,
ste mi s svojim dragocenim darom
s smehom dušo napolnili.