V zvezi s postom o dogajanju na OŠ Poljane: tega otroka so se s stavko znebili že prej, na drugi šoli
Nihče ne omenja, da so zaradi tega fanta stavkali drugošolci na eni drugi šoli v centru ljubljane. Tam so z njim preživeli peklenski začetek leta in se ga dve leti poskušali rešiti, med tem ko so se poškodbe vrstile. Uspelo jim je šele, ko so se starši obrnili na medije. Takrat so tega fanta prešolali na Poljane.
Nasilje je kaznivo dejanje in se prijavlja policiji. Nič ne piše o tem.
Torej, ko ta fant začne, naj kdo od otrok pokliče 113. Policija se mora odzvati na prijavo. In tako naj pokličejo vsakič v primeru nasilja.
In česa se pravzaprav boji šola? Takšno nasilje je za prijavo na policiji. V enem letu in pol niso rešili ničesar? Samo še tri leta, pa bo otrok itak končal OŠ … Če bi šola samo poklicala na eno od nevladnih organizacij, ki se ukvarja z nasiljem, bi dobila kup nasvetov, podpore in pomoči. Torej free advice za ravnatelja: Društvo SOS, DNK, Ženska svetovalnica, policija …
Kako da novinarji ne odkrijejo tega: saj imena vrhovnih sodnikov in državnih sekretarjev so javno objavljena
http://www.sodisce.si/vsrs/zaposleni/seznam_sodnikov/#
https://sl.wikipedia.org/wiki/Poimenski_seznam_dr{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BEavnih_sekretarjev_Republike_Slovenije
Iz članka v DELU:
Nasilje v šolah: Sovražniki v razredu in nemoč sistema
Kako se torej v šolah odzovejo, ko zaznajo nasilno vedenje?
Razrednik najprej obvesti strokovno službo na šoli. Po potrebi skliče roditeljski sestanek, na katerem tudi starše drugih otrok seznani z dogajanjem.
»Ko otrokovim staršem sporočimo, da je otrok nasilen do sošolcev, pričakujemo, da se bodo odzvali. Če je tako hudo, da je poškodoval drugega otroka, pokličemo še policijo in obvestimo center za socialno delo. Toda za vsak korak, za vsak vzgojni ukrep potrebujemo soglasje otrokovih staršev,« pravi ravnateljica Verica Šenica Pavletič, »če ga ne dajo, smo nemočni. Inšpektorji lahko razveljavijo vzgojne ukrepe, ker jih, kot pravijo, nismo prepričali, da je otrok ogrožal sebe in druge. Sprašujejo, kako bomo to dokazali. Na papirju, denimo, res obstaja ukrep, da lahko otroka prešolamo brez soglasja staršev, vendar zadeva pade, ko se starši pritožijo.«
Na šolah se, kot pravi ravnateljica, čutijo nemočne tudi, kadar odpove kdo od tistih, ki bi otroku morali pomagati. Poleg staršev je to lahko socialni delavec s centra za socialno delo ali pa učitelj. »Takrat težko ukrepamo; tudi zato, ker so v javnem sektorju mnogi zaposleni za nedoločen čas in ni mehanizmov, da bi kaznovali zaposlenega, ki ne dela, ampak samo hodi v službo.«
Zakaj takoj obtoziti starse, ce so na visjem polozaju kot vi?? Zelo grdo!
Kot vsi starsi se najverjetneje trudita v dobro svojega poniglavega smrkavca. In seveda naredita najboljse kot lahko. In priznajmo si: starsi na polozaju lahko izposlujejo vec za svoje soncke. Ker pa mi ne vemo tocno kaj se dogaja za domacimi stenami si pac dajemo duska da starsi izrabljajo sistem in poznanstva. Nepotizem, korupcija…vstavi po zelji. Tudi mi bi vse to, ce bi le imeli moznost, le da si je to tezko priznat.
Kaj narest s takim otrokom? Zamenjat okolje, pustit sluzbo in se ukvarjat samo z njim, mu predpisat pomirjevala, ga vtaknit v institucijo, mu sprat mozgane, ga imet samo preprosto in iskreno rad in si vzet cas zanj in za njegove potrebe? Odgovora ne poznam, ker vem o decku le to kar ste tukaj napisali.