Mož bi skoraj vse podedovano prepustil bratu

Njegov oče je že v letih in vprašanje časa je, kdaj bo potreboval pomoč. Sama sem brez problema to pripravljena narediti. Ampak..
Njegov brat je ostal doma, tam živi z ženo in otrokom. Zdaj oba veselo zapravlja..
Ko bo oče potreben pomoči, vem da ne bosta pomagala. Dedovala pa naj bi vsak pol.
Mož naj bi svojo dediščino, oz večji del prepustil bratu, daj ta ob normalni plači ne bi bil kreditno sposoben. Oz ne bi dobil dovolj kredita.
Imava dva otroka in niti toliko ni pravičen da bi vzel kar bi mu pripadal, saj bosta otroka nekoč tudi potrebovala finance, za šoli, študij, avto, karkoli.
Ne gre se mi tu da bi brata metala ven in se mi ne zdi prav, samo zdaj bi lahko varčeval, ampak noče. Samo prepustila mu ne bi. Mogoče bi cca 5 tisoč pustila, več pa ne. Mož je brez hrbtenice.
Tudi njegovi babici sem zadnja leta jst pomagala, saj vnuka nista bila sposobna. Sploh oče pa brat sta se res grdo obnašala do nje..
Kaj bi naredili? Bi pustili bratu svoj del, da bi on veselo zapravljal?

nehaj se mešat v zadeve, ki niso tvoja stvar. dedič je mož in ne ti.

To je res, samo nobeden od njiju ne bo sposoben skrbeti za očeta.. Torej potem naj naredijo kot mislijo, ker ni moja stvar, tudi pomoč tastu ni moja stvar? Oziroma sem dobra samo za to?

Naj mož obdrži podedovani delež na hiši. S tem njegov brat, ki živi doma, ne bo nič prikrajšan. Tudi izplačati mu ni treba, če tega tvoj mož ne bo zahteval. Otroke imata in dobro je nekje imeti še kaj premoženja. Ne veš, kako se bo odvijalo. Hiša se bo lahko tudi pozneje prodala, pa se poplača. Če se bo mož svojemu deležu odpovedal, mu bo pozneje še žal.

Očitno imajo pri slovenski folklori prepiranja zaradi dediščine veliko prstov vmes tudi gajstne snahe.

Premoženje je zaenkrat očetovo, ne tvoje, ne svakovo in ne moževo. Kako se bodo oni dogovorili, je njihova stvar.

Mi smo se doma lepo vnaprej vse zmenili in tako je potem tudi bilo. Eden od otrok je dobil polovico, ostala dva četrtino (tudi jaz). In lej, ko se najdejo zlobni, strupeni jeziki, ki mi potem nabijajo, ja zakaj pa to, to je pa brez veze, kaj pa tvoji otroci, bla bla bla.

Nekoč sem brala neko knjigo o odnosih, ki je omenjala ravno take primere. Je tvoj mož od nekdaj tisti, ki pri svoji familiji pomaga, njegov brat pa tisti, ki se mu pomaga. V takem primeru namreč tvoj mož postopa tako, ker noče ‘pokvariti slike’.

Je pa res zelo krivično vsaj do vajinih otrok. Ampak res je tako, če se boš ti mešala, boš samo ti izpadla grda, pogoltna ipd, čeprav vam to pripada.

Je kar njena stvar, saj je vendar z možem poročena in je mati njunih otrok!!! Če ima butlja za moža, ga ima pravico vsaj poskusiti spametovati. Mož naj se ne odpoveduje svojemu delu dediščine in če ne misli nase, naj vsaj misli na svoje otroke!!!

kdo pa pravi, da bo potreben pomoči???

Koliko so stari vajini otroci? Ti hodiš v službo?
Kaj se ponujaš vnaprej, če sploh ne veš, kako bo? Očitno nisi še nikoli skrbela za nikogar, ker sicer ne bi tako lahkotno in samozavestno določila, da boš pomagala. Okej, če se želiš odpovedati svojemu življenju in otroke prepustiti samim sebi ter možu, zanemariti moža. Pomoč – to je v tistih okvirjih, ko to z veliko večjo lahkoto, za malo denarja in strokovno opravi pomoč na domu v eni uri na dan. Skrb – to je pa zelo pogosto 24 ur na dan. Sem bila v tem in je zdaj moj partner v tem. On ima na srečo več bratov in sester, pa nama je to vseeno postavilo življenje na glavo. Jaz sem bila pa sama … Če želiš komu, da bi ga doletela kazen, mu želi, da bi v celoti skrbel za svoje starše.

Kje piše, da njim to pripada? Premoženje je očetovo. Jutri ga lahko vsega proda, napiše cerkvi ali hare krišni, fletni sosedi, itd. Popolnoma nič jima ne pripada, razen nujnega deleža od tistega, kar bo imel ob svoji smrti. Pa še ta nujni delež je anahronizem, ki bo prej ali slej izginil iz zakonodaje.

Na našem koncu je navada tako, da en od otrok ostane doma. Dobi hišo, kmetijo. Ostali se odpovedo. AMpak tisti, ki vse dobi potem tudi skrbi za svoje starše.
Torej v tvojem primeru, če tvoj svak dobi vse, dobi tudi skrb za očeta.
Ponavadi se tudi v pogodbi tako sklene, da se ostali otroci odpovedo,a mapk tisti, ki doma ostane pa je dolžan poskrbeti za starše. Ali za oskrbo doma ali za oskrbu v domu za ostarele.

Preberi si se enkrat. Več let sem pomagali očetovi mami. Zadnje mesece sem jo skoraj vsak dan obiskovala.. Na svoje stroške! Ker druge sorodnike ni nič brigalo. Vem kaj pomeni pomagati drugim.

Pa še to. Ko bo oče potreboval pomoč, pa tudi nego najbolj verjetno, sem tudi edina ki to zna. Mama je negovalka in me je marsikaj naučila. Tako da bi za tasta lahko komot poskrbela. Ampak na tak način da bi se brat iz tega norčeval.. Ne hvala.
Sicer pa pripada po zakonu nujni delež oziroma 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.. Mogoče pa bi vsaj nekaj dobila otroka.

Obiskovati človeka skoraj vsak dan in mu pomagati (sem tudi jaz to delala) je daleč daleč od tega, kar pomeni celodnevna skrb za recimo nepokretno in/ali dementno osebo (to pa je delala moja teta). Tega se je treba zavedati.

Tudi se je treba zavedati, da je tu govora o očetu tvojega moža in o morebitni dediščini tvojega moža, ne o tvoji. Jaz na tvojem mestu bi se lepo usedla z možem in mu predlagala, da če ima namen prepustiti svoj del morebitne bodoče dediščine svojemu bratu, naj se prosim dogovori z bratom tudi glede tega, kdo in kdaj bo skrbel za očeta, ko bo oče skrb potreboval. Najbolje je, da vse skupaj tudi zapišejo v primerno pogodbo pri notarju. Povej mu, da za njegovega očeta ti ne boš mogla skrbeti, lahko mu boš pri skrbi zanj kdaj po svojih močeh kaj pomagala. Prosi ga pa tudi, da če ima on namen prevzeti to skrb, da naj se zaveda, da še naprej pričakujete njegovo sodelovanje tudi v njegovi sedanji družini.

Potem pa naj se sam odloči. Samo povej mu, ne pritiskaj nanj.

Vse napisano ima morda nek smisel, če je oče že star in če že ima morda kake zdravstvene težave, ki se bodo le še slabšale in bo v roku par let potreboval resno oskrbo. Če pa je čil in zdrav, pa pusti vse skupaj pri miru in ne teži.

ti si pa prav želiš, da bi tast potreboval nego….

tako je, pomoč tastu ni tvoja stvar … naj brata plačata pomoč!

zakaj se siliš v to delo?

Ni to tvoja stvar.Naj se sama dogovorita, kdo bo pomagal in kdaj.
Ti pač ne boš pomagala in pika.
To takoj povej možu- ostalo pa naj te ne zanima, ker te nima zakaj zanimati.

Če pa mož računa na tvojo pomoč, potem mora pa tudi računati na “pomoč” pri soodločanju.
Najprej razčistita to.Potem pa naprej.

Še najbolje pa bi bilo, da tast hišo takoj proda in si kupi mini varovano stanovanje.In si z ostankom denarja polepša zadnja leta.

In kaj si na koncu dobila? Kdo je dedoval po babici?

Mimogrede, sploh ni res, da je samo vprašanje časa, kdaj bo tast potreboval pomoč. Nisem ravno največji privrženec Svetega pisma, ampak to, da ne vemo ne ure, ne dneva, je pa dejstvo. Vnaprej, dokler se ni še nič zgodilo, nima smisla buzerirat ljudi.

Sploh pa obstaja neskončno mnogo oblik in obsegov pomoči, od zgolj družabnih obiskov, do komplet nege nepokretne in dementne osebe. Tu nisem čisto prepričana, o čem ti sploh govoriš. In kaj bi v zameno rada. Da mož deduje svoj zakoniti delež, da dobi več kot to na podlagi preživljanja očeta, ali kaj?

Pri takih letih je potrebno to računati. Glede na zdravstvene težave, če bo še živ, jo žal bo v nekaj letih potreboval. Ne vem zakaj se s tem slepiti. To je reala.

Kaj za vraga se ti vmešavaš v nekaj kar se te sploh ne tiče? Kdo bo kaj podedoval, se bodo že sami zmenili. Ti tukaj nimaš nič zraven. Staremu boš torej pomagala (če bo potrebno), zato da boš potem dediščino pobrala? Kaj ti ni jasno? Če ne misliš pomagat brez da bi kasneje kaj zahtevala, pač ne pomagaj. Ojej, pri dediščini se očitno res vse konča. Dediščine za svoje otroke tudi ne rabiš. Oni bodo že po vama kaj podedovali. Dediščina ni, da ti lahko preživiš, si kaj privoščiš….halo no. Če kaj dobiš, dobiš. Če ne pa pač ne. Ti za svoje otroke sama poskrbi in pusti moževo dediščino pri miru.

aha, ti bi hotela, da ga njegov brat izplaca… s cim? Ce pravis, da ni kreditno sposoben ipd itd. Naj se moz odloci. Dediscina je njegova. Ne tvoja. Ne od tvojih/vajinih otrok. Njegova. Nekateri se raje odlocijo pustit dedicino in jim potem ni treba skrbet za sorojenca, ki nima dovolj, ker zaradi dediscine ok zivi. Alias takojsen bonus (dediscina) versus konstantna pomoc sorojencu v revscini. Pa se enkrat.. vsak se zase odloci. Za tvojo dediscino se bos pa ti. Nehaj rovarit in razbijat odnose. Pa ne vnaprej jodlat, da ti ze ves, da ne bodo pomagali… Zakaj o dediscini sploh razpravljas, ce je clovek se ziv? To je njegova lastnina in se ni dediscina ter tudi ne bo, dokler ne bo pokojen.

če jo bo res rabil, bo upravičen tudi do postrežnine. in če boš res tako zainteresirana za njegovo nego, se boš lahko z njimi zmenila tudi za to, da dobiš postrežnino v zameno za nego.

Včasih se je točno vedelo, kako in kaj. Najstarejši ostane doma, pomaga na kmetiji, ostali se šolajo in nato gredo delat. S šolanjem so dobili svojo doto. Najstarejši, skoraj običajno sin, je peljal kmetijo naprej in skrbel starša. Mlada, ki je prišla k hiši, je to točno vedela. To so bili časi, ko kmetija ni imela nobene vrednosti, danes pa vsi vidijo samo evre. Kmetijska zemlja se je razkosala na njivice in vrtičke, nato v gradbena območja, mali kmet z eno njivo pa od kmetijstva živet ne more. Danes tudi več ni eksplicitno jasno, da tisti, ki ostane doma, skrbi za starše, ampak v kolikor to ni nikjer zapisano, se prenese na vse potomce. Če bo mož odstopil v korist brata, naj se uredi vsaj to, da je brat dolžan skrbeti za očeta, in to v podrobnosti, da ima oče svoje prostore v hiši dosmrtno, da to pomeni redne obroke, kritje tekočih stroškov in stroškov vzdrževanja nepremičnine, da to zajema tudi domsko oskrbnino v primeru potrebe. In naj bo jasno zapisano, da v kolikor bo skrb za očeta zanemarjena ter da bosta vidva primorana očetu nuditi pomoč, da postane odpoved dediščini nična. Tovrstno pogodbo uredite pri notarju. Uredite tudi, da ima mož pravico vpogleda v bančno stanje očeta, da ne bo vse šlo iz očetove penzije, foter pa ne bo imel v denarnici niti dvajsetka za rojstni dan vajinih otrok.
Takšna pogodbeno urejena zadeva je povsem pravična in visoko rizična predvsem za tistega, ki dediščino na tak način sprejme. Treba je vedet, da je v pravno urejeni pogodbi o odpovedi dediščine večji rizik rizik na bratu, ker oče lahko umre jutri, lahko ga pa jutri kap in bo deset let privezan na posteljo. Deset let nege finančno, čustveno in v delu težko poplačaš v bilokateri erbiji. Za primer naj povem, da je bratranec po stricu prevzel kmetijo v zameno za skrb. Stric je nekaj let delal škodo in hudobijo na domačiji, tudi požgal senik z nekaj stroji, nato so ga dali v dom, kjer je dementen potreboval še osem let polno oskrbo. V tem času bi bratranec kmetijo s kreditom že davno poplačal, stroške za strica bi si enakomerno porazdelili vsi dediči, pa še zamere ne bi bilo nobene.

jaz na kaj takega odločno ne pristanem – imam sestro, ki živi v hiši staršev z družino – hiša in vse je še od staršev. Kmetije ni. samo hiša in okolica v naselju.
Moja sestra je do mene prav nesramna – jaz še zdaj nimam družine in se izživlja nad mano kot neka večvrednica, jaz imam družino a veš,ti tega ne razumeš, mi nimamo časa, mi nismo tako kot ti, ki si sama…
v glavnem imam nečaka, ki me ima zelo rad – in nama že sedaj z raznimi triki odteguje stike, čeprav otrok že jasno pove, da bi se rad večkrat videl, pa ona to prepove kot starš – dvakrat me je že nagnala iz hiše, češ, da nimam kaj delati tam, ker tam ni več moj dom, da je njeno… vse iz ljubosumja in njene želje po nagajanju meni…
zdaj , ker jo poznam in vem kakšna je, sem odločno proti, da bi kadarkoli prevzela skrb nad katereimkoli od staršev, prvo kot iz stopa v joku sem izustila to, da se to ne sme zgoditi, ker vem,da mi bo potem omejevala stike z lastnimi starši, da mi bo prepovedovala se videt z njimi, da si jih bo lastila.
Jo poznam, vem, da bi to takoj naredila iz zlobe in nagajanja, ker ve,da bi me s tem prizadela. In ona naredi takoj tisto najraje, samo da me prizadene. V tem uživa.
Pa tudi glede skrbi imam pomisleke koliko bi ona res skrbela za starše, koliko bi res upoštevala njune želje in voljo, saj že sedaj ko njiju ni zraven, šimfa čez njiju skupaj z možem, češ,da ona in mož bi vse okoli hiše drugače naredila, da imata že polno načrtov, da sta se že vse zmenila, pa da nič ne moreta, ker ni njuno – mame in ata, ki sta to bajto gor postavila in ki tudi tam živita – ne bi nič upoštevala, sam da bi bilo njuno in bi delala po svoje,
pa tudi ko je mama pred leti zbolela, na enem praznovanju doma, sem jaz tam ostala čez noč in vikend potem skrbela zanjo, ona se je ukvarjala s svojim tipom – čeprav je ona živela tam, jaz pa ne – ona ni skrbela nič kaj dosti, jaz pa sem in sem brez težav ostala tam.
tako,da tudi glede resnične skrbi za starše imam pomisleke glede nje – pravzaprav jaz njej ne zaupam nič – mi je nezanesljiva oseba totalno.
In bom proti temu predvsem zaradi mojih odnosov z mojimi starši – jaz želim imeti stike z njimi in jaz tudi želim skrbeti zanju in upoštevati glede njunih želja glede njihovega življenja in ju spoštovati tudi ko bosta stara.

Še ena, ki že razporeja dediščino, ki se je itak ne tiče, pri še živem človeku.
Se zavedaš, da lahko tebe že danes ni? Ali pa da boš ti prej rabila pomoč kot tvoj ostareli tast. Kdo bo zate poskrbel? Ne praskaj tam, kjer te ne srbi in pusti bratoma, da se zmenita sama, četudi bo en v minusu, bosta imela še vedno lepe odnose med sabo, ti pa se ne sekiraj na zalogo, kaj bo, ko bo, če bo.