Potrebujem nasvet, kako pomagat študentu oziroma, kako ga spodbuditi, mu pomagati pri samomotivaciji…
Fant je na enem najtežjih faksov, kjer ne šteje samo inteligenca, ampak tudi abstrakten način razmišljanja, povezovanje, logika in še kaj. Vsega tega ima v izobilju.
OŠ in gimnazijo je zdeloval z levo roko, brez vsakega problema, vse top, brez da bi za šolo naredil kaj več od domače naloge, pa še to je proti koncu gimnazije nehal delat, če ni bila obvezna.
Zdaj na faksu še vedno ne dela nič, kolokvije izdeluje s 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Ambicije ima pa vesoljske.

Razumem, da je pri skoraj 20ih odrasla oseba in dokaj izoblikovan karakter in mislim, da sva ga kar dobro vzgojila, fant razmišlja svojo glavo in mislim, da pri teh letih ne gre več vzgajat, je pa le moj sin in si želim zanj najboljše, kar se mi zdi povsem naravno za vskega starša v odnosu do svojega otroka.

Vidim, da mu je malo spodneslo tla pod nogami, ker z nič dela ni več najboljši, po drugi strani pa za njegove sanje šestice ne bodo dovolj, bo treba imet višje povprečje ocen, da bo lahko šel naprej.

Mogoče se sliši manipulativno, a iščem prijazen način, da ne izpade kot teženje, kako mu sugerirat, da bo treba malo več delat na faksu, na kakšen način vržt kost, da bo sam razmislil, sam prišel do rešitve, da bo sam poiskal tisto svojo lastno motivacijo, da sam sebe spodbudi k boljšim ocenam?

Zdaj se to sliši kot neko jamranje kontrolfrik mame, ampak res ni tako, ker nisem noben kontrol mama, sine je zelo svoboden in zaupanja vreden, na sploh je super mlada oseba, le jaz sem pač kot prvo mama, kot drugo pa oseba, ki težave rešuje takoj in ne čaka, da nekaj pade z neba, čeprav se zadnje čase učim tudi tega, da včasih je pa treba počakat, a očitno imam pri tem predmetu še vedno same dvojke in bo do petic potrebna še kakšna lekcija … :)))

Jaz sem se zelo našel v tej tvoji zgodbi, kot tvoj sin, pri meni je bilo zelo podobno. Sedaj imam 30 let, sem razvalina od človeka, zapadel v depresijo in še kaj.. Pazi, da se ne bo enako zgodilo z vašim, če ga bosta preveč matrala.

mati teži, ker šestice na faksu niso dovolj….

eh ja…

veš kaj, pusti sineta pri miru, ali pa mu postavi mejo, pri kateri ga še financiraš. ko bo povprečje nad 8,5, pa odpreš pipico.

vse ostalo je na zlatu maminem.

Mislim, da se pa v skoraj 20-letnega študenta mama vtika in sprašuje po forumih, kako ga motivirat, kako ga spodbudit za boljše ocene … Saj se hecaš, ane? Pri 20 letih je človek odrasel, zna razmišljat s svojo glavo. Če ne zna, si pa pri vzgoji zamudila za vsaj enih 10 let.
In kateri je ta blazno težek faks, ki ga zmorejo samo nadinteligentni in oh in sploh ljudje?

V bistvu ne težim, ker ne znam težit, mi nikdar ni bilo treba.
Pipce tudi nimam kaj zapirat, si sam zasluži za svoj luksuz, hrane in postelje mu pa zaradi šestic ne bom odrekla.

Jaz sem se zelo našel v tej tvoji zgodbi, kot tvoj sin, pri meni je bilo zelo podobno. Sedaj imam 30 let, sem razvalina od človeka, zapadel v depresijo in še kaj.. Pazi, da se ne bo enako zgodilo z vašim, če ga bosta preveč matrala.
[/quote]

Saj zato bi rada zdaj malo podrezala, preden gre pregloboko.

Če je tebi za tvoje 20 letnike vseeno, meni ni. Moja mama je stara 75 in njenemu 95 letnemu očetu še vedno ni vseeno ne zanjo, ne za druge njegove otroke.

faks je za spoznat ljudi, življenje in osvojit nek način razmišljanja. Za faks nisem delal skoraj nič, dobival šestice in sedmice, pa me to v življenju oz karieri čisto nič ne ovira. Zrelost človek doseže v pozejših letih.

to, da je bil perla v O.Š. in gimnaziji ne pomeni, da bo perla na faxu 😉 O.Š. in gimnazija ne data logike, abstraktnega mišljenje,..ponavadi, če si tega sposoben nisi sposoben linearnega mišljenja, ki ga zahtevata O.Š. in gimnazija.

Se strinjam s tem in šestice so pozitivne ocene, ki pripeljejo do diplome. A za podiplomca je pogoj le malo višje povprečje. Če ne bi imel teh ambicij, se sploh ne bi sekirala.

Se strinjam s tem in šestice so pozitivne ocene, ki pripeljejo do diplome. A za podiplomca je pogoj le malo višje povprečje. Če ne bi imel teh ambicij, se sploh ne bi sekirala.
[/quote]

pol se pa nehaj sekirat že zdaj.
bo že sam ugotovil, ali je na pravi poti, ali ne

Če je tebi za tvoje 20 letnike vseeno, meni ni. Moja mama je stara 75 in njenemu 95 letnemu očetu še vedno ni vseeno ne zanjo, ne za druge njegove otroke.
[/quote]
Seveda ti za otroke ni nikoli vseeno. Ampak pri dvajsetih jim pač pustiš živet svoje življenje. Sami sprejemajo svoje odločitve in sami odgovarjajo zanje. Vključno s tem, kakšne bodo ocene na faksu. Sama nimam otrok, ampak mene hvala bogu starši zaradi ocen in učenja niso več gnjavili niti na gimnaziji, kaj šele na faksu. Pa daleč od tega, da bi jim bilo vseeno zame, tudi danes, ko imam 50 let, jim ni.

Razumem, ne zahtevam in ne pričakujem, da bi imel povprečje 10.0.
Žal mi je le, ker vidim, da ga je malo zmedlo, da nima več super rezultatov, a še kar ni dojel, da bo za več pa le treba malo delat in da samo poslušanje predavanj ne bo dovolj.
Evo, k temu razmišljanju bi ga rada spodbudila.

Pa ne gre za to, da mora zdaj mama reševat 20 letnega sina. Pišuka, tudi če bi šlo za prijateljico, sestro, sodelavko recimo, bi podobno razmišljala, kako tem ljudem pomagat, da čim hitreje in čim lažje predelajo svoj problem.

Razumem, ne zahtevam in ne pričakujem, da bi imel povprečje 10.0.
Žal mi je le, ker vidim, da ga je malo zmedlo, da nima več super rezultatov, a še kar ni dojel, da bo za več pa le treba malo delat in da samo poslušanje predavanj ne bo dovolj.
Evo, k temu razmišljanju bi ga rada spodbudila.

Pa ne gre za to, da mora zdaj mama reševat 20 letnega sina. Pišuka, tudi če bi šlo za prijateljico, sestro, sodelavko recimo, bi podobno razmišljala, kako tem ljudem pomagat, da čim hitreje in čim lažje predelajo svoj problem.
[/quote]
žal je treba enkrat vajeti spustiti in jih pustiti, da naredijo s svojo glavo.
ne moreš namesto njih mislit, razmišljat, ukrepat. ne glede na to, da bolje veš.

in bolj kot boš težila in vztrajala, slabše bo, verjemi.

lahko pa probaš s kakim ovinkom… da se z njim poskuša pogovorit kak starejši kolega, ki ga sin spoštuje. pri dvajsetih pa od staršev nihče noče več jemat nasvetov.

Saj zato bi rada zdaj malo podrezala, preden gre pregloboko.
[/quote]

Nisi razumela kaj sem hotel povedat. Preberi še enkrat. Verjetno imaš svoje nedokončane cilje iz tistega obdobja in sedaj to forsiraš na tvojega sina, dokler ga ne boš čustveno in psihično izzžela.

tvoj sin pa posledica, a dokler je bil med boljšimi, si imela občutek da je OK, zdaj pa je kar je! Ja nimaš kaj, pusti naj si najde svoj prostor pod soncem!
PS
Iz naše generacije noben odličnjak še nima ure delovne dobe, pa smo vsi že 30. Najdlje pa je prilezel en trojkač, ima doktorat iz kemijskih znanosti!

Upam, da bo to prebral tudi kak starš otroka, ki mu ga sistem v tem trenutku poneumlja in ukaljuplja in morda kaj naredil na tem!

pol se pa nehaj sekirat že zdaj.
bo že sam ugotovil, ali je na pravi poti, ali ne
[/quote]

Hm, verjetno imaš kar prav in bom morala delat na svoji lekciji “pusti času čas”…

Seveda ti za otroke ni nikoli vseeno. Ampak pri dvajsetih jim pač pustiš živet svoje življenje. Sami sprejemajo svoje odločitve in sami odgovarjajo zanje. Vključno s tem, kakšne bodo ocene na faksu. Sama nimam otrok, ampak mene hvala bogu starši zaradi ocen in učenja niso več gnjavili niti na gimnaziji, kaj šele na faksu. Pa daleč od tega, da bi jim bilo vseeno zame, tudi danes, ko imam 50 let, jim ni.
[/quote]

Zaradi česa so pa tebe gnjavili? 😛

Če bi se mame ukvarjale s svojimi partnerji vsaj pol toliko kot se z 20 letnimi sinovi, marsikje tudi 30, 40 in 50 letnimi …. bi bil svet veliko lepši ….. bilo bi manj depresivnih, agresivnih in zapitih sinkotov, ki jih mame pod pretvezo neizmerne ljubezni … dušijo in uničujejo.
Potem pa se čudimo, kako nekateri še pri 50 letih ne znajo in ne zmorejo razmišljatims svojo glavo, ampak samo v skladu z navodili svoje preljube …. ene in edine mame, ki najbolje ve kaj je dobro za njenega sinkota.

Evo, tipično monovski odgovori, ko se mama za svoje otroke sploh ne sme brigat, sicer je takoj čustvena manipulatorka. Ne glede na starost.

Jaz avtorico razumem. A kaj več kot čisto običajen pogovor o ciljih in omemba dejstva, da za boljše ocene in dosego cilja bo treba nekaj več truda vložiti, pri teh letih pač ni več na voljo.

jap, tudi to!

Nisi razumela kaj sem hotel povedat. Preberi še enkrat. Verjetno imaš svoje nedokončane cilje iz tistega obdobja in sedaj to forsiraš na tvojega sina, dokler ga ne boš čustveno in psihično izzžela.
[/quote]

Kam naj ga forsiram, če je do zdaj vse delal sam od sebe? Pri nas sploh vedeli nismo, da sin hodi v šolo, vedno vse top od top. Nisva mu izbirala ne SŠ, ne faksa, res smo se veliko pogovarjali o tem, ampak vedno na tak način, da je sin na glas povedal kaj razmišlja, midva sva mu pa odgovorila na vprašanja, pokazala možnosti in mu dopustila, da se sam odloča. Kaj naj bi imela od tega, da se odločam namesto sina? WTF, mislim da je ena bistvenih stvari v življenju, da otroke naučiš, da se sami odločajo in razmišljajo, saj imaš potem veliko manj problemov v življenju, tako ti kot starš, kot ti otroci!
Tudi zdaj mislim, da se mora sam odločit, iščem samo način, kako ga spodbudit k razmišljanju, ker imam občutek, da ga je malo zmedlo in se mu je težko soočit sam s sabo.
Zaradi mene lahko “samo” diplomira, lahko pa tudi to ne, ima še dva dobra talenta-hobija, ki ga lahko v življenju preživljata, mu ni diploma mus.

No, ravno Nikoli Tesli je bila mama najpomembnejša oseba v življenju 😛

Kam naj ga forsiram, če je do zdaj vse delal sam od sebe? Pri nas sploh vedeli nismo, da sin hodi v šolo, vedno vse top od top. Nisva mu izbirala ne SŠ, ne faksa, res smo se veliko pogovarjali o tem, ampak vedno na tak način, da je sin na glas povedal kaj razmišlja, midva sva mu pa odgovorila na vprašanja, pokazala možnosti in mu dopustila, da se sam odloča. Kaj naj bi imela od tega, da se odločam namesto sina? WTF, mislim da je ena bistvenih stvari v življenju, da otroke naučiš, da se sami odločajo in razmišljajo, saj imaš potem veliko manj problemov v življenju, tako ti kot starš, kot ti otroci!
Tudi zdaj mislim, da se mora sam odločit, iščem samo način, kako ga spodbudit k razmišljanju, ker imam občutek, da ga je malo zmedlo in se mu je težko soočit sam s sabo.
Zaradi mene lahko “samo” diplomira, lahko pa tudi to ne, ima še dva dobra talenta-hobija, ki ga lahko v življenju preživljata, mu ni diploma mus.
[/quote]

Da tistega kar sin potrebuje za motivacijo nekaj narediti iz sebe ne dobi v nobeni šoli?
Imate povprečnega nesamostojnega študenta, posledica sistema, ki ga ni naučil niti razmišljat niti samorefleksije. Za take rečemo, da so izgubljeni v vesolju!

v njem se vidi način razmišljanje mlade slovenske generacije, v njegovem razmišljanju se vidi popolna nezainteresiranost, neambicije,..
če pogledaš na tuje fakse, predvsem tiste, ki jih drago plačaš, se vidi, kako vsi kar grabijo po novem znanju, se hočejo nekaj naučiti, vedo, da niso tam zaradi ocen, ampak zaradi ambicije za nadaljne življenje in kariero, to pri večini slovenskih šudentov pogrešam. verjetno je kriva tudi družba.
skratka vidim, da te boli bolj kot slabe ocene, njegova nezainteresiranost, njegov pasivni pogled na življenje in posledično tudi na njegovo kariero…..