PDI (pravosodni izpit) v srednjih letih
Okoliščine: star se 44 let, družina, dva otroka, eden v vrtcu, drugi v OŠ. V pravu delam že skoraj 20 let, vmes sem doktoriral iz pravnih znanosti, zdaj sem na zelo odgovornem delovnem mestu. Podjetja mi ni treba zastopati na sodiščih, zato so drugi, uprava pa od mene nenehno zahteva svetovanja, rešitve težavnih situacij, pravna mnenja. Pri svojem delu sem dnevno v pravnem pogonu, sem izostren in zelo dober. Zelo sem odgovoren v službi, služba mi pomeni veliko in imam zaradi pravniškega občutka in uspešnih izidov precejšen ugled. Pri sebi me pa grize, ker nimam pravniškega državnega izpita in bi ga rad šel delat. Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi misija nemogoče. Vem, koliko časa je treba za tak izpit in kako zahteven je. Kakršna koli daljša odsotnost od treh tednov zaradi službe ne pride v poštev, pa saj tega niti ne bi zdržal. Tu je še družina, do katere prav tako čutim odgovornost in je ne smem zanemariti. Sploh se ne morem primerjati s kandidati, ki lahko doma in brez drugih obveznosti v miru študirajo za izpit več mesecev.
Finančno od opravljenega izpita trenutno ne bi imel nič. Gre mi pa zato, da bi ga imel, saj se ne počutim kot celota kot pravnik, dokler ga nimam. Zadeva me žre in me bo žrla vedno, če ne bom vsaj poskusil. Žena me podpira, vem pa, da si enako kot jaz niti ne predstavlja še, kaj tak izpit v resnici pomeni. Tu mislim na psihično in fizično res naporne zadnje teden pred izpitom in potem pred zagovorom. Tudi fizično me skrbi, nisem več mlad. Študijska ondicija pri teh letih verjetno ni več ista kot v dvajsetih. Poleg tega me kljuva ego – se bom med ostalimi počutil kot stari ata.
Da poenostavim: po eni strani se počutim prestar za to, po drugi sem si pa že večkrat dokazal, da se vse da, če se hoče, ne glede na okoliščine.
Kako naj se ob 10 urnem delavniku, dveh otrocih in ženi, ki je ne mislim zanemarjati, sploh lotim tega??
Vljudno prosim za vaša stališča, če je kak tak, ki je to že dal skozi v primerljivi situaciji, pa toliko bolje.
Takole ti bom rekla. Sama sem ga naredila pri 31 ob dveh vrtčevskih otrocih. Bilo je naporno, 4 mesece od mene pravzaprav niso imeli kaj dosti, je pa res,da sem imela izjemno podporo moža, ki me je dobesedno 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} nadomestil v vseh pogledih, da ne govorim o vzpodbudi z njegove strani, ki jo ob predelovanju gore knjig res krvavo potrebuješ. Pri meni je bila ta olajševalna okoliščina, da sem lahko bila 4 mesece doma in se 12 ur dnevno posvetila zgolj študiju in da sem se intenzivni pripravi na izpit posvetila neposredno po opravljenem 8- mesečnem pripravništvu na sodišču, ki že samo po sebi pomeni neke vrste pripravo na PDI. Ob delu je tole skorajda misija nemogoče, zlasti ker si verjetno specializiran bolj za eno področje in bi moral na vseh drugih, ki jih moraš na izpitu prav tako obvladati, najbrž začeti od nule. Se pa vse da, če se hoče. Odvisno od tvoje želje, ki bo v težkih trenutkih tvoja gonilna sila. Ni pa izpit mačji kašelj in ga sama kar tako, na zalogo, ne bi šla delat. Zlasti zdaj ne, ko sem dala to skozi in vem, koliko živcev in truda je bilo vloženega v pripravo. Ampak, kot sem že rekla, vse je odvisno od tega, kako močno si želiš izpit opraviti.
Jaz sem pravniški državni izpit delala ob službi. Zjutraj služba, popoldne učenje. Še zdaj se sprašujem, kako mi je uspelo prenesti tako hud tempo šest mesecev.
Kakorkoli že, med učenjem pozabi na družabno življenje (sploh zato, ker imaš še službo in družino), kar nekaj mesecev boš čisto v drugem svetu. V glavi boš imel toliko informacij, da boš kot “tempirana bomba”. Na izpitu namreč sprašujejo tudi take malenkosti, kot so pritožbeni rok proti nekem sklepu, ki je bolj ali manj “eksotičen”. Kar hitro po izpitu boš veliko stvari pozabil, ker ne bi bilo normalno, da bi toliko informacij zadržal. Glede na to, da si po drugi poti dosegel veliko (doktorat), mi na tvojem mestu še na misel ne bi prišlo, da bi šla delat pravniški državni izpit. Škoda tvojega dragocenega časa, ki bi ga preživel z družino. Recimo v državni upravi je cel kup pravnikov, ki imajo pravniški državni izpit, pa zaradi tega nimajo čisto nobenega posebnega statusa. Do določenih uradniških nazivov bi prišli tudi brez tega izpita. Nihče se jim zaradi PDI-ja ne klanja. Če ne misliš delati v pravosodju (sodišče, državno odvetništvo, državno tožilstvo, odvetništvo) ali nekoga zastopati pred sodiščem, dobro premisli, če ti je tak izpit sploh potreben. S prestižem se ne ukvarjaj.
Pa še to: kar me izredno moti je to, da pravniki kljub temu, da je PDI težek izpit, ob imenu nimamo nobene posebne “titule”, ki bi na to nakazovala. Po drugi strani pa nekdo naredi magisterij na “levem” faksu, pa ima pred imenom mag.
Sama sem tvojih let in zelo občudujem tvojo zagnanost. Žal moj odgovor ne bo tak, kot ga želiš slišati. Razen če si res ekstremno zagnan in sposoben bo v tvojem primeru zelo težka. Jaz sem namreč poskusila oboje: naredila sem pravosodni izpit (pred leti) in delam na visoko zahtevnem delovnem mestu po 10 ur in več na dan (zdaj). Iskreno: oboje skupaj – ni šans. PDI sem naredila sicer v času, ko sem imela čisto majhnega otroka, ampak totalno nezahtevno službo. Tudi omembe vredno, da sem bila skoraj 5 let mlajša. Danes, pri teh letih, po napornem delovnem dnevu samo še padem dol. Še zanimive knjige se mi ne da brati, kaj šele, da bi naporno študirala. Brez RES VZTRAJNEGA IN NAPORNEGA študija vsaj par mesecev pa ni šans, da PDI narediš. Žal. To res ni reč, ki bi si jo par tednov popoldne po službi malo prebiral in šel potem na izpit.
Tistemu zgoraj, ki se čudi, zakaj pravniki delamo tako famo iz tega: samo pojdi poskusit. Ti bo hitro jasno.
Se strinjam z že povedanim – če imaš zahtevno službo in družino – ni šans. Še posebej, ker ti PDI ne bi prinesel nič na službenem področju, kakor razumem. Se ne splača.
JAz sem ga delala preden sem dobila otroke, v zgodnjih 30. letih, ko sem delala v javni upravi. Pa še to ni bilo najbolj enostavno. Mislim, da ti to vse pove. Dejansko sem si pred izpitom izborila 1 mesec neplačanega dopusta ter porabila ves svoj redni dopust.
Sicer pa je zakon o PDI v spreminjanju, preberi si predlog.
Jaz sem na tvojem mestu za to nikakor ne bi odločila, ker je to preveč težko, prevelika žrtev za nekaj, kar ti ne bi v službi dosti pomenilo…
Kar nekaj let sem delala v pravni službi (nisem pravnica), tako da so mi te stvari kar malo poznane. Sodelavci, ki so imeli opravljen PDI so mi pripovedovali, koliko se je bilo treba učiti. Moj bivši šef ga nikakor ni mogel opraviti. Bil je že starejši, poskušal je dvakrat, vendar mu ni uspelo. Tudi bivša vodja ga je delala dvakrat, pa ni šlo.
Prijateljičina hčerka ga je opravila v času porodniškega dopusta, vem pa, da je hodila prijateljica vsak dan h hčerki in se dobesedno ona posvetila dojenčku. Hčerka se je ves porodniški dopust posvetila učenju za PDI in ga tudi uspešno opravila. Ogromnega dela je, to je čista resnica!
Če imaš tako močno željo, poskusi. Poskusiti ni greh. Je pa dejstvo, da se je treba nekaj mesecev resnično posvetiti študiju in pozabiti na vse. Če je volja, je tudi pot.
Vso srečo ti želim!
Pozdravljeni,
učenje za PDI je mogoče samo, če na enem od področij, na katerih ste sedaj aktivni, vsaj za 3 mesece, raje 5 ali 6 odškrnete vsaj 4 ure časa dnevno. To pomeni: ali vsak dan 4 ure službe manj ali 4 ure manj z družino ali pa (ta po mojem zdravstveno ni mogoča) manj spanja. Verjetno ob 10-urnem delovniku in življenju v družini vsak dan nima 4 ur prostega časa?
Skratka: če ste pripravljeni tako preurediti življenje za cca 5 mesecev, potem imate šanso, pa še to ni 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Preveč kandidatov vidim pasti, da bi si upala komurkoli karkoli napovedovati. Ene pokoplje nesrečno izbran primer za pisni del, druge premalo znanja na ustnem, tretji zamrznejo in nič ne pokažejo, četrti se izražajo premalo strokovno. Tudi takšni so, ki padejo 3x (po zakonu se sme opravljati PDI največ 3x).
Če niste sposobni ali pripravljeni toliko časa nameniti študiju, nima smisla niti poskusiti.
LP in vso srečo!
Vse se da, a vprašati se je treba – ali je vredno? Imaš majhna otroka, zahtevno službo. Cenjen si, svoje delo opravljaš odlično, imaš tudi doktorat.
Tvoj problem sicer ni PDI, temveč tvoj občutek “manjvrednosti” zaradi tega, ker ga nimaš. Ampak ne zavedaš se, da imaš pa mnogo ostalih kvalitet, predvsem strokovnih, ki te delajo ne le enakovredne, temveč te postavijo nad marsikaterega kolega. Najbrž res nimaš prakse iz pravosodja, ampak več kot očitno je ne rabiš. Vprašaj kakšnega strokovnega sodelavca na sodišču, koliko ve o korporacijskem pravu. Najbrž te bo večina gledala zabito.
Jaz sem šla na pripravništvo po nekaj letih dela v gospodarstvu. Ne glede na pomanjkanje prakse sodnega sistema sem imela krepko več znanja od ostalih. PDIja nisem šla delat in ga zaenkrat niti ne nameravam. Ravno zaradi psihičnega stresa, ki si ga trenutno ne le da ne morem, temveč niti ne želim privoščiti. Služba je naporna, večkrat delamo nadure. Podiplomca sem ob tem naredila, pa ni bilo najlaže, ko se je vse nabralo na kupu.
Sprašujem se, ali bi mi PDI koristil? Bi mi res dal toliko znanja? Ali samo ponoviš, potem pa vse pozabiš, ker je čisto preveč informacij? PDI je psihično naporen. Se ti splača zdaj vreči vse stran in iti v to, ko sta otroka majhna? Ne bi raje počakal, da bosta oba v šoli? Jaz sedaj zavestno ne mislim iti v to. Pa nimam otrok, ki bi zahtevali mojo skrb. Pa praviloma ne delam vsak dan 10 ur. Pač enostavno se mi ne zdi vredno. In tudi, če bi PDI imela, ne bi imela prakse na pravosodnem področju. Jo imam pa na gospodarskem in imam druge kvalitete in znanja, ki so lahko morda še bolj pomembna.
Morda ni odgovor, ki ga želiš slišati. Ker saj sam veš, da da se vse. Seveda bi zmogel in seveda bi tudi ti meseci učenja enkrat minili. Ampak resnično se moraš vprašati, ali je vredno. Ali se ti ljubi, ali se ti splača iti skozi to.