na tleh
Sem čisto na tleh. Sem imela hujše stvari v življenju kot sedaj, pa sem lažje šla naprej. SEdaj pa se ne morem sestavit. Se sekiram , na robu joka sem že cel teden. Mislim, da je vse posledica bolezni. Med zdravljenjem sem se super držala, bila pozitivna, sedaj pa mi gre vse na živce. Služba nikakva, plača poden. Mah sem nadrla sina ,ker mu je vse na izi. Pospravljanje kaj je to. Za šolo dela minimalno. Pa misli it na faks. Mu oba z možem ne moreva dopovedat, da je treba vložit malo več truda. Ma prav frustira me vse po vrsti. SEM BILA V MLAJŠIH LETIH OPTIMIST, SEDAJ PA…
Sama bolezen, če ni ravno takšne vrste, da je nepremagljiva in ti je to načelo trdnost, ni razlog, da se ne moreš sestaviti, običajno bolezen da človeku še dodatno moč za premagovanje. Tudi slaba plača ni razlog za to, da razpadaš v sebi. Je ovira do uresničevanje kakšnega cilja ali želja, vendar zavedanje, da imamo v rokah način, da še pravzaprav dosti lagodno živimo, mora biti prej spodbudna. Prijateljica dela za manj kot minimalca, pa tako prešerne in zadovoljne ženske ne srečaš zlepa. Zadovoljna je z malim, osreči jo vsaka malenkost, ki jo z malim ustvari. Mulc, ja, ok, delajo nam sive lase, ampak nepospravljena soba, od tega ne bo konec sveta, ne tvojega in ne njegovega. Še malo, pa bo zrel za odločitve, kako naprej. Pogoj, da opravi letnik redno, sicer začet delat, naj bo resno zastavljen. Morda ni služb, dela pa je več kot dovolj, da nekaj malega napraska za življenje. Itak so to njegove odločitve, kaj bo sam s seboj, ko bo polnoleten.
Mislim, da so ti pod kožo zlezle vse negativnosti širše nezadovoljne družbe, negativističnih novic, strahu pred prihodnostjo. Očitno nisi narejena za tovrstna bremena, zato jih izključi. Išči lepoto v malenkostih, razveseli se rože, pikapolonice, prve solatke na vrtu, snežink, ki plešejo po nebu, toplih zimskih škornjev, da ne boš ždela doma,….. Zapri se pred strupenim okoljem, živi lepo v svojem malem svetu in stanje se bo popravilo samo od sebe.
Prišel je bumerang kar je bilo pričakovati. Ko si bila bolna si se držala, zdaj si ozdravela je pa ven zbruhnil zapozneli strah.
Ponavadi se tisti ljudje, ki dajo težko preizkušnjo čez in se znva rodijo drugačen pogled na življenje. Ne obremenjujejo se več z materializmom, skenslajo negativne osebe okrog sebe, se ne sekirajo zaradi nepomite pisode. Skratka živijo za danes. Tvoj sin je skoraj odrasel, zato bo nosil sam pisledice svojih dejanj. Če mu je ocena 2 dovolj in da posledično zaradi tega ne bo prišel na faks bo šel pa delat. Super zate ti ne bo treba še dodatnih 5 let ga futrat in oblačit.
Ne obupaj zdaj in se bori, da postaneš spet vedra in pozitivna.
Če niso plače najbolj ok je pa morda delavnik. Če ni dovolj denarja pri hiși pa si umisli kak vrt ali kupuj zelenjavo takrat ko je sezona in si doma naredi ozimnico. Cunje danes dobiš že po dobri ceni. Skratka sej se da.
kKo pa je v najstniških letih rad pospravljal, lepo te prosim.Očitno ga ta šola kaj dosti ne veseli.Roko na srce – saj šola je ponavadi živ dolgčas.
Kar ga veseli, to naj bo njegov poklic.Kje pa piše, da mora sin na faks? Bo že šel, ko se bo sam odločil da gre.Pa tudi, če bo to pri štiridesetih.Z nadiranjem ne boš dosegla nič.Edinole ti boš slabe volje, sin pa tudi.Je vredno?
Bo že bolje.Pozdravila se boš, prišla bo pomlad, mogoče si boš našla drugo službo.Boljšo.Trg se je odprl.
Bolezen je prišla za teboj. To se vedno zgodi. Ponavadi si potem moram zdraviti še psiho, ene 6 mesecev. Pojdi do zdravnice, naj ti da kakšno pomoč za tale prehodni čas. S tabletami ti bo lažje.
Glede otroka pa ti povem iz lastnih izkušenj. Nič ne bo pomagalo, moj ni mogel na željeni faks zaradi lenobe, našel si je službo, čez nekaj let drugo, zdaj dela pisarniško delo za večjo firmo in služi več kot jaz s faksom in 30 let delovne dobe.
Misli nase, sebe glej. Pojdi ven, uživaj v naravi, pusti mulca naj se uči življenja po težji poti. Njegov faks ni tvoj problem. Tvoje zdravje je tvoj problem. Preveč porivamo tem otrokom, zato nič ne cenijo.
Vse dobro ti želim.
Draga Žalostna,
tudi meni gre vse narobe, včasih sem bila v takšnem stanju kot ga ti opisuješ morda enkrat ali največ dvakrat na leto, v zadnjih dveh letih se je to občutno zgostilo že na vsak drugi mesec… Sedaj pa to s kakšnim bolj redko optimistično obarvanim dnevom traja nekje do sredi avgusta, ko sem ugotovila, da bom že tretje leto ostala brez normalnega vsaj desetdnevnega dopusta (ko bi res lahko pustila službo v službi) in ob dejstvu, da sem zadnja 3 leta “pustila” več kot 60 dni dopusta ter prek 300 nadur… Tako rada sem šla v službo, se veselila novih izzivov. Sedaj pa hodim v službo, ker vem, da me čakajo obveznosti, ker vem, da če me ne bo, dela ne bo opravil nihče drug, ker vem, da če nekaj ne bo doseženo se bo prst uperil vame…
Vse kar je bilo pozitivno je bil plačilni dan – za razliko od večine se tu ne smem in ne morem pritoževati… Najhuje je to, da sem sama začela dvomiti vase in svoje znanje in sposobnosti, in da ne vidim dolgoročne rešitve. Se mi zdi, da se bo ta cikel vseskozi ponavljal, kamor koli bom šla…
Počutim se tako majhno in tako nevredno, če ne bi imela moža in otrok, ki jih imam res rada – bi… Res me vse to tako ubija… tako močno boli… tako močno uničuje…koliko časa še?
Bolje biti realist kot optimist :). t
Če pa si tvoj otrok res želi na fax, bo pač moral kaj narest za to, če ga želi tudi naredit. Je res njegova želja ali bolj vajina želja? Tu previdno, ne vsiljevat svojih želja otroku.
Pospravljat pa je treba- vsak mora nekaj narest, naj vsaj v svoji sobi pospravi, odnese smeti..
Jp, včasih pa treba kako brco v rit, večina jih ne bi bila nič, viseli bi na internetu. Midva z mojim pobom sva kar na hitro opravila, ko so ga prijele muhe, ker drugim menda ni treba nič in to brez krega. Lepo sem mu povedal, v šolo boš hodil peš, koliko boš skuahl boš tudi pojedel, pralni stroj je v kleti, kurilnica in peč tudi, sesalec veš kje je…, nisem te dolžna pedenat, če ne moreva vsak nekaj naredit, boš pa vse sam poskrbel zase in sem se tega od tistega trenutjkka tudi striktno držal. In je ratalo. In glej ga vraga, celo zaveda se , da bo treba na faks, ne samo da mu stari izpit za avto plačuje. 🙂 Dobro pride pa povsod skozi, ima toliko odraslih poznanstev, ker je povsod viden kot športnik, da mu povsod koristi, prakso je dobil v enem dnevu še boljšo kot lani. 🙂
Jp, včasih pa treba kako brco v rit, večina jih ne bi bila nič, viseli bi na internetu. Midva z mojim pobom sva kar na hitro opravila, ko so ga prijele muhe, ker drugim menda ni treba nič in to brez krega. Lepo sem mu povedal, v šolo boš hodil peš, koliko boš skuahl boš tudi pojedel, pralni stroj je v kleti, kurilnica in peč tudi, sesalec veš kje je…, nisem te dolžna pedenat, če ne moreva vsak nekaj naredit, boš pa vse sam poskrbel zase in sem se tega od tistega trenutjkka tudi striktno držal. In je ratalo. In glej ga vraga, celo zaveda se , da bo treba na faks, ne samo da mu stari izpit za avto plačuje. 🙂 Dobro pride pa povsod skozi, ima toliko odraslih poznanstev, ker je povsod viden kot športnik, da mu povsod koristi, prakso je dobil v enem dnevu še boljšo kot lani. 🙂
[/quote]
Super sta to opravila.
Seveda je tu pomemben tako odziv otroka in sodelovanje/nesodelovanje kot to, da starš drži svojo besedo.